Petelinčki poletje prespijo, a so spomladi pravi neučakanci
Fotografija bi lahko nastala tako v naravi kot na vrtu, prikazuje pa belocvetno različico domačega votlega petelinčka, Corydalis cava. To dokazujejo temnejši prilistki z gladkim robom.
Domači ali tuji petelinčki ne bi smeli manjkati v pomladni cvetlični povorki. V obsežnem botaničnem rodu so najbolj priljubljeni tisti z gomoljčki in jih na vrtu gojimo kot trajnice. Njihovo mesto je v mirnem kotičku pod okrasnim grmovjem, kjer zgodaj oznanjajo pomlad, a poletje prespijo, saj z vsem zelenjem izginejo, še preden ozeleni listje nad njimi.
Vse vrtne lepotice imajo svoje poreklo v samoniklem rastlinju in mnoge »divje« rastline so prav uporabne kar brez žlahtniteljskih izboljšav. To bi lahko rekli tudi za dve vrsti petelinčkov iz slovenskega rastlinstva. V cvetenju obe opazimo predvsem v bukovih gozdovih in na vlažnem travnatem obrobju v beli različici in v bledovijoličasto-rožnatih odtenkih. To pestrost ustvarjata dve vrsti: votli in čvrsti petelinček, ki ju na prvi pogled nestrokovnjak ne bi razločil. Bistvo je skrito očem: eni imajo v tleh votle gomolje, drugi polne in čvrste. Pri določanju cvetočih rastlin si lahko pomagamo z memotehniko. Ob natančnem opazovanju ovršnih lističev na cvetnem steblu so ti pri eni vrsti gladko celorobi in temneje rdečkasto obarvani, pri drugi pa grobo napiljeni in zeleni. Celorobi so vedno pri votlem petelinčku in črka c (celorob) je enaka c-ju pri latinski besedi cava, ki pomeni votel in je tudi vrstni prilastek v celotnem strokovnem imenu Corydalis cava. Dva c-ja sta zanesljiv znak, da se pri odraslih primerkih v tleh skriva votel gomolj, ki je velik kot drobno jabolko. Čvrsti petelinček (Corydalis solida) ima mnogo manjše gomoljčke, ki so vedno polni in lešnikove debeline. Prav iz te vrste pa izvirajo mnoge vrtne sorte v intenzivnih barvah. Rod petelinčkov naj bi po severni polobli štel kar okoli 300 vrst in številčne imajo v tleh tudi običajne korenine ali razpotegnjene korenike. Pri nekaterih je cvetje tudi rumeno ali celo intenzivno modro.
Nekaj pomembnih sort
Živo rdeče cvetje je značilnost sorte 'Beth Adams' in še nekaterih. Vse je mogoče razmnoževati tudi s sveže nabranimi semeni.
Najpreprosteje je v naših razmerah gojiti sorte petelinčkov s čvrstimi okroglimi gomoljčki, čeprav vse ne izvirajo izključno iz omenjene vrste. Petelinčki, podobni našemu čvrstemu petelinčku, rastejo tudi še po vzhodni Evropi od Zakarpatja pa vse do Kavkaza. Evropske vrtnarije in trgovci s čebulnicami pogosto tudi na spletu ponujajo gomoljčke v mirovanju, zaradi nevarnosti precej hitre presušitve pa jih v drobni prodaji redkeje srečamo. Gomoljčki namreč nimajo varovalnega ovoja kot tulipani ali žafrani.
Iz svojih izkušenj z omejeno izbiro omenjam 'Cantato' z rožnato-rdečimi cvetovi, še intenzivneje rdeči sta sorti 'Beth Adams' in 'G.P.Balker'. Skoraj bele cvetove z bledovijoličasto-rožnato obrobo ima 'Frodo', 'Sixtus' pa je nežno rožnat. Od tujerodnih je hvaležna modrocvetna vrsta Corydalis flexuosa iz Sečuana na Kitajskem, ki se pri nas obnese precej bolje kot posebno intenzivno modri kašmirski petelinček, Corydalis cashemeriana. Posebnež z mojega vrta je petelinček iz okolice Vladivostoka na Daljnem vzhodu. To je Corydalis buschii, ki je med najpoznejšimi cvetniki, pri meni cveti šele v začetku maja z rožnatimi cvetovi. Nežno listje je fino narezljano ter spominja na liste drobne praproti. V tleh pa nima gomoljev, temveč odebeljene korenike, ki so podobne korenikam plevelnih slakov. Podobnega videza je tudi rumenocvetni Corydalis cheilanthifolia iz Kitajske, ki nekoliko neobičajno v senci ohranja svoje liste vse poletje. Še to: kdor meni, da živalska imena nimajo kaj delati v rastlinskem svetu, pozablja na prožnost jezika. Če poznamo med slovenskimi rastlinami orlice in zajčke, naj bodo še petelinčki. Njihovo strokovno rodovno ime je iz grščine in se nanaša na čopastega škrjančka.
Oskrba in razmnoževanje
V tleh so gomoljčki, nadzemna lepota pa je rožnato cvetje in peteršilju podobno listje. Ta sorta petelinčka ima sortno ime 'Sixtus'.
Podobno kot pri vseh drugih okrasnih rastlinah bomo imeli tudi s petelinčki največ uspeha in zadovoljstva, če upoštevamo njihove navade s prvotnih rastišč. V naših razmerah je še najlaže s tistimi, ki izvirajo iz gozdov Evrope in vse do Gruzije in Kavkaza. Tiste vrste, ki v naravi rastejo na Kitajskem in obrobju Himalaje, so nekoliko zahtevnejše, a ponujajo dodatno barvno obogatitev, zato se je z njimi vredno nekoliko bolj potruditi. Vse, kar spada v skupino čvrstih petelinčkov, spomladi prav hitro odžene in zacveti. Cvetna stebla z nežnim listjem intenzivno asimilirajo in potem v kratkem vsi nadzemni deli odmrejo. V tem času se iz oplojenih cvetov razvijejo semenski luščki s črnimi semeni. Če smo dovolj hitri, jih poberemo, preden se sami osujejo. Iz svoje prakse priporočam takojšnjo setev še svežega semena, najbolje v lončke, da se rastlinice ne porazgubijo. V dveh letih so gomoljčki dovolj veliki, da zacvetijo. Računati moramo na medsebojna križanja in zato so potomci pogosto pisana mešanica raznih barvnih odtenkov. Običajno pa tudi s takšnimi samosevci nismo razočarani.
Tudi sorta 'Frodo' z dvobarvnimi cvetovi ima v tleh čvrste gomoljčke in torej spada v skupino s strokovnim imenom Corydalis solida.
Porumenele nadzemne dele odstranimo in takrat lahko izkopljemo gomoljčke. Če si želimo ustvariti skupino enakih rastlin, ohranjati sorto, se moramo opirati samo na vegetativno razmnoževanje z naravno delitvijo gomoljev. V tem primeru je umestno gojenje v lončkih, ki jih poglobimo v zemljo, kjer ostanejo v senci eno. Sicer pa se tudi na gredici gomoljčki sami razraščajo in delijo in jih lahko pustimo leta dolgo v zemlji na istem mestu. Če želimo gomoljčke shraniti izkopane čez poletje, naj bodo prisuti v lončku s prstjo ali šoto, vsekakor pa naj pridejo na stalno mesto že jeseni, najkasneje takrat, ko opazimo, da začenjajo odganjati. Njihova priprava na pomladno cvetenje se namreč začne še pred zimo.
Vsi petelinčki so gozdne rastline, ki potrebujejo rahlo in zelo humusno prst ter se razbohotijo v pomladni vlažnosti. Hitro zacvetijo, njihovo zelenje v pospešenem tempu obnovi podzemne zaloge in tudi seme hitro dozori. Pozneje pa prav hitro končajo svoj življenjski krog ter čakajo nove pomladi z gomoljčki v tleh. Ker posnemamo naravo, jih na vrtu gojimo pod grmovjem in v vlažni senci. Za optimalen razvoj jim je všeč substrat z obiljem razpadajočih organskih snovi, kar sestavljajo odmirajoče listje, suhe vejice, sekljanci in drugi materiali, ki jih uporabljamo kot vrtno zastirko. Takšen substrat po možnosti uporabljamo tako na stalnem mestu kot pri gojenju v lončkih. Zapomniti si moramo pač glavno zahtevo: petelinčki so senčne rastline v stalni gozdni vlažnosti in preperelini, kar poskušamo upoštevati tudi na vrtu.
