Trumpova ruleta
Kdor koli vstopi v igralnico, bi se moral zavedati, da iz nje le redki izstopijo kot zmagovalci, igralnica je pač zasnovana tako, da v seštevku vselej zmaga. Svojevrstna igra na srečo je tudi politika, v njej nastopajo igralci, ki žetonov ne kupujejo s svojim denarjem, temveč se igrajo z usodo svojih državljanov. Ameriški predsednik Donald Trump je v to igro vstopil z geslom »Najprej Amerika!«, kar je v bistvu zelo razumljivo. Vsakdo, ki se povzpne na položaj voditelja države, bi pač moral delovati v njeno korist in dobrobit državljanov, ki jih zastopa. V ameriškem primeru se prva težava pojavi že pri vprašanju, koga sedanji predsednik pravzaprav na svojem položaju predstavlja oziroma zastopa. Po odločitvah, ki jih je do zdaj sprejel, bi smeli sklepati, da ga vodi predvsem interes kapitala oziroma velikih korporacij, ki obvladujejo ameriško družbo.
Trumpovo geslo »Najprej Amerika!« pravzaprav ni najbolj izvirno, spominja na britansko prepričanje iz časov, ko v njihovem imperiju »sonce nikoli ni zašlo«. Američani so si zlasti po 2. svetovni vojni prizadevali, da bi postali novi »vladarji svetovnih morij«, kot so bili nekdaj Britanci. In priznati moramo, da so bili pri tem kar uspešni. Najprej so uveljavili svoje interese v Evropi, porušeni po vojni, vendar so se ves čas srečevali s podobnimi težnjami Sovjetske zveze, še posebej ko je ta postala enakovredna jedrska sila. Američani so sicer skušali – zlasti po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta – zmanjšati ruski vpliv, vendar jim to ni uspelo. Putin je izkoristil odvisnost Evrope od ruskih energentov in sporočil, da se ne bo odrekel možnosti, da tudi Rusija enakopravno sodeluje pri urejanju razmer na planetu. Poleg tega se je na prizorišču pojavila Kitajska, ki se po gospodarski moči enakopravno meri z Ameriko. Zato se zdi precej lahkomiselno Trumpovo uvajanje sankcij proti Rusiji in Kitajski, ki sta skupaj – tudi vojaško – močnejši od ZDA.
Ameriška administracija vztrajno odpira nove fronte. Ena izmed usodnejših potez je odpoved jedrskega sporazuma z Iranom. To je seveda v veliki meri dogovorjeno z Izraelom, ki velja za »največjo ameriško letalonosilko«. V Washingtonu že od ustanovitve Izraela posebej pozorno skrbijo za zagotovitev njegove varnosti, vendar kaže, da ameriški strategi pričakujejo regionalno vojno med Savdsko Arabijo in Iranom. K takemu sklepanju nas lahko napoti dogovor Trumpa z oblastniki v Riadu, da jim proda za 100 milijard dolarjev najsodobnejšega orožja. Najbrž ne z namenom, da bi ga Savdijci spravili v skladišča. Za trgovce z orožjem je očitno nastopil »trenutek priložnosti«. Rusi so se na primer s turškim predsednikom Erdoganom dogovorili o prodaji raket za varovanje zračnega prostora. Ni nepomembno, da je Turčija ključna članica zveze NATO.
Predsednik Trump je zelo nezadovoljen zaradi neravnovesja v trgovinski menjavi Amerike z državami Evropske unije, zato je sklenil, da za evropske izdelke poviša carinske dajatve. A ne le za evropske, tudi za vse druge je sklenil podražiti dostop na ameriški trg. Še posebej ga najbrž jezi, če se ugledni Američani prevažajo z neameriškimi avtomobili, zato bodo zanje od zdaj dražji tudi mercedesi, volvi, BMW-ji … Pri tem je zanj najbrž nepomembno, da so ameriški avtomobili v primerjavi z evropskimi tehnološko zastareli.
Na srečanju voditeljev G7 v Kanadi so skušali poiskati pot do razumnega kompromisa in Trumpa prepričati, naj se odreče zaostrovanju ne le gospodarskih, temveč tudi političnih odnosov z zavezniki. V tem voditeljem razvitega zahodnega sveta ni uspelo. Še več, Trump je umaknil svoje soglasje k skupnemu sporočilu, doseženemu s težavo, in za povrh skrajno nediplomatsko, celo žaljivo, ocenil vlogo gostitelja kanadskega premierja Justina Trudeauja. Skratka, sestanek se je končal s polomom.
No, Trump pa je v svoj predsedniški življenjepis zapisal pomemben dogodek. V Singapurju se je namreč srečal s severnokorejskim samodržcem Kim Džong Unom. Dogovorila se sicer nista ničesar konkretnega, novica dneva je bila že to, da sta se srečala. Namreč tako predsednik najmočnejše države na svetu na eni strani kot tudi voditelj obubožane Severne Koreje na drugi sta na mizo položila jedrske žetone. Ameriških je bilo sicer veliko več, vendar so bili tudi severnokorejski dovolj »težki« v igri, ki jo je hotel voditi Trump. Če bi to srečanje severnokorejskemu ljudstvu omogočilo vsaj za kanec boljše življenje, bo Trumpovo potovanje v singapursko (korejsko) igralnico uspešno.
