Še enkrat ...
»Vse najboljše, zdaj je res zadnji čas, da si vsako leto izpolniš vsaj eno mladostno željo. Ali dve ali tri ...« je Nada pisala skrbno izbrane besede na vizitko za prijateljev rojstni dan. In se zamislila: drugim voščim izpolnjevanje starih želja – kaj pa sebi? Kakšne stare želje pa imam jaz?
»Pred desetletjem sva si govorili, da bova šli sami v Benetke,« je rekla Alena. Pa res! Tistega davnega poletja so se pogovarjali o tem. Takrat, ko so njuni otroci v zalivu plavali ob pomolu pod katamaranom, vsi navdušeni nad čudnim plovilom. »Tole se dvigne na vodi in drsi po gladini z veliko hitrostjo in niti zelo razburkano morje ga ne zamaje.« »V Benetke vozi in v nekaj urah je tam,« so vedeli fantje.
»Peljal bi se z njim,« si je zaželel Rudi in tudi vsi drugi bi se mu z veseljem pridružili. Tudi mami Nada in Alena – in ni bilo lepo, da se očeta teh pogovorov nista hotela udeleževati. Njima je bilo pravzaprav dovolj dobro na obali v zeleni senčici do večera, pred partijo taroka pa še hitra igra badmintona in uspavanje otrok.
»Če moška nočeta iti, bova šli pa sami!« je Alena malo preglasno poskušala predramiti slabo vest možu, vendar moška na to uho nista hotela slišati ničesar. »Ja, vidim, da bova res morali iti sami!« je poskusila še Nada, vendar tudi nje ni nihče slišal.
Nada je takrat tudi slišala, da se Benetke vsako leto pogreznejo za nekaj centimetrov, in je žalostna ugotovila, da bodo izginile pod vodo, preden bodo njeni otroci tako veliki, da jim bo lahko pokazala to čudovito mesto. Kar zjokala se je takrat nad minljivostjo sveta in nad tem, česa vsega njeni otroci ne bodo nikoli videli ...
Njen mali Rudi je zdaj že zdavnaj odrasel in se namesto s katamaranom vozi po morju s svojo jadrnico, svoje dekle je peljal v Benetke – in ji tam kupil prstan, kar je bila materina skrita želja v njeni mladosti. O, veliko se je zgodilo od tistega poletja, otroci so vsi odrasli in obe, Nada in Alena, sta ostali sami brez svojih igralcev taroka in badmintona. Benetke pa se niso pogreznile in katamarani še vozijo tja in zdaj kar naprej objavljajo na internetu silno ugodne možnosti za lep izlet čez Jadran: S katamaranom v Benetke.
»Izpolni si želje mladosti ...«
Pa je poklicala Aleno. Ali ne bi morda šli še enkrat v Benetke, takole s katamaranom, kakor sta govorili pred desetletji? Pa res, zakaj pa ne! Zdaj ju doma nihče več ne potrebuje in nihče ne ovira njunih poti kamor koli – lahko gresta.
Bila je zanimiva pot – katamaran ni pravzaprav nič posebnega, gotovo pa nič romantičnega – z obale se vidi res lepo, ko se dvigne visoko nad vodo in kot puščica švigne čez obzorje – na njem pa je prav navadno kot na kakšnem mini letalu: sedež do sedeža in polno ljudi. Na vsakem vlaku bi bilo bolje ... No, vlaki ne drsijo po vodi ...
In Benetke! Ljube dobre stare Benetke s svojimi kanali in gondolami in trgom in golobi in umetnostjo ... Hvala bogu, da sta bili že v mladosti tam in si ogledali cerkev in doževo palačo in skrite kotičke med hišami, kamor je včasih peljala samo tvoja gondola, da si si lahko zamislil dekle in pevca in skrivnost in vse.
Zdaj se druga za drugo vozijo gondole po isti poti in ne veš, komu poje pevec arije – tistim, ki prihajajo, ali tistim, ki odhajajo, natrpani drug zraven drugega, vsi ti turisti z drugega konca planeta. Koliko ur stojijo na žgočem soncu, da bodo smeli vstopiti v cerkev in palačo?
In golobov ni več, pravijo sicer, da zato, ker je hranjenje prepovedano, morda. Morda pa so se izselili skupaj z Benečani, ki ne morejo živeti v obleganem, vročem, natrpanem, hrupnem, tudi umazanem mestu. Taka gneča, toliko podob, toliko vtisov – in nobeden ni romantičen in nobeden lep. Morda je v srcu najbolj ostala otožnost ob poslušanju pianista, ki ga ni poslušal nihče, on pa tak umetnik, da sme igrati tam!
»Ne, v Benetke ne grem nikoli več, res je bilo dovolj!«
»Ja, pravzaprav je bil tale izlet kar preveč – raje bi ohranila podobe izpred petdesetih let.«
In sta bili obe veseli, da še imata spomin na tiste davne dni, in jima je bilo iz srca žal za najlepše mesto na svetu. In se jima je zdelo to, kar je zdaj, še huje, kot če bi se mesto pogrezalo deset centimetrov na leto ...
