Biodanza – ples za prenovo življenja

Dobro počutje | jul. '18

Arhiv šole Biodanza

  

Ali ste že slišali za biodanzo? To je skupinska vadba plesa ob glasbi, ki pomaga človeku k celovitosti, tako v njegovem telesnem gibanju kot tudi čustvenem svetu. Povezuje telo, čustva in razum. Pripomore k boljšemu stiku s samim seboj, s svojim bistvom, k boljšemu počutju v življenju nasploh in večjemu občutku svobode. 

Tako biodanzo na kratko predstavi učiteljica didaktike pri biodanzi Nataša Kern, ki se je povezala z utemeljiteljem Rolandom Torom Aranedo v Čilu in vadbo pripeljala v Slovenijo. Do danes se je izobrazilo že sedem vaditeljev. Kaj jo je tako prevzelo pri tem plesu? »To, da poraja srečo pri ljudeh in dviguje veselje do življenja. Osvobaja. Všeč mi je bilo tudi to, da nima slik in korakov, pleše se iz sebe. Res pa je, da ni povsem spontan ples, saj ima določene gibe in določene posture, torej drže, ki v človeku spodbudijo povsem določene učinke. Povezavo srca in rok na primer lažje doživimo s počasnim razpiranjem rok stoje, kot pa bi to začutili nekje na tleh ali preveč na hitro.«

Brez koreografije

Biodanza torej ni ples v klasičnem smislu. Nima koreografije, pri kateri je treba več misliti. Metoda, ki jo uporabljamo, se imenuje vivencia ali doživljanje. Rolando Toro Araneda je sestavil okoli 200 vaj, večinoma podkrepljenih z glasbo, tako da gib spodbuja doživetje posameznika ali para. »Doživetje v smislu, da smo popolnoma prisotni v tem trenutku, da glasba zadoni skozi nas. Glasba, ki jo je izbral Toro, je harmonična, tudi ritmična, ni pa razdiralna. Ta kombinacija doživljanja sočloveka s pomočjo glasbe omogoča, da se v nas naselita občutek, da živimo, in večji optimizem. Ko to počnemo vsak teden, sčasoma začnemo prenašati tudi v vsakdanje življenje,« pove Nataša Kern.

Gre torej za neko vrsto ozaveščanja o sebi, svojem telesu in občutkih. Tako se prerajamo. Kako? »Najprej spoznamo, kaj nas v življenju odtujuje od samega sebe. Na primer to, da smo preveč aktivni v življenju. Ali preveč podredljivi ali si vzamemo premalo časa zase ali pa na primer preveč aktivno vodimo druge in jih pri tem sploh ne vidimo. Doživimo lahko tudi žalost, ko vidimo, kako lepo je biti z nekom v resničnem stiku. S sproščanjem telesa na vadbi pridemo do resničnega sebe. Na biodanzi izvajamo tudi vaje za izražanje veselja in radosti, strasti, odločnosti, poguma pa tudi sodelovanja in vzajemnosti ter solidarnosti in sprejemanja različnosti.«

Krepitev zdravih delov

Araneda je želel, da bi se s to metodo človek lahko spremenil od znotraj, da bi okrepil zdravi del sebe. Tisti del, ki nam omogoča, da se ljudje povezujemo in sodelujemo med sabo, da smo prodorni in pogumni in prijazni. Lahko pogledamo vase in se vprašamo, ali smo zadovoljni s tem, kar delamo, in ali imamo občutek, da bi radi še kaj več doživeli. Nataša Kern trdi, da veliko ljudi v svojem življenju ne odrašča, ostanejo na ravni, kako potešiti svoje želje in potrebe. »Človekovi potenciali pa zaživijo takrat, ko soustvarjamo drug z drugim, ko znamo vključiti v družbo tudi šibkejše, ne samo najuspešnejših. V družbi se običajno počutimo bolje.«

Pred časom so v Šoli biodanze gostili predavatelja profesorja Marcusa Stücka z Univerze v Leipzigu. Predstavil je dognanja o psiholoških učinkih biodanze in spremembah pri ljudeh, ki so na biodanzo hodili približno tri mesece. Merili so jim spremembe na koži, pri določenih skupinah tudi spremembo imunoglobulina, ki pokaže stanje imunskega sistema, stopnjo sproščenosti in odsotnost stresnih učinkov. Biodanza namreč ni le sprostitvena tehnika, je aktivna tehnika, ki harmonizira simpatični in parasimpatični živčni sistem. Pri učiteljih, ki so bili vključeni v nebesedni del Šole za sočutje, torej biodanzo, so ugotovili statistično pomembne spremembe v izboljšanju odnosa do otrok. Izboljšali so se empatija, odkritosrčnost, očesni stik in komunikacija. Na splošno sta prof. dr. M. Stück in dr. A. Villegas v svojih številnih raziskavah ugotovila in znanstveno potrdila naslednje: da biodanza znižuje stresne hormone v telesu, uravnava krvni tlak in zvišuje imunoglobulin A, ki je odgovoren za zaščito imunskega sistema.

Tedensko srečanje običajno traja približno uro in pol. Prvih pet ali šest vaj/doživljanj deluje predvsem na simpatični sistem, sledijo vaje za harmonizacijo simpatičnega in parasimpatičnega sistema, vaje v drugem delu pa omogočajo poglobljeno, iskrenejšo povezavo s samim seboj, ki se dopolni s tankočutnejšo povezavo z drugimi. Kadar je celoten živčni sistem v ravnovesju, človek občuti harmonijo v sebi tako na fiziološki kot tudi na psihološki ravni in postane sčasoma odpornejši proti stresu ter različnim psihosomatskim boleznim.

Daje nam moč in pogum

Kateri so še pozitivni učinki biodanze? »Ko se človek prepusti glasbi, gibanju in stiku z ljudmi, lahko opazimo njegov naravni, pristni odnos do sebe in drugih. Pri biodanzi se trudimo, da med plesom čim manj uporabljamo razum. Na prvem srečanju ljudje običajno doživijo globoko sprostitev, veliko pa mi jih je reklo, da so potem prvič po zelo dolgem času dobro spali. Spominjam se gospe, ki ji je umrl mož in je v času žalovanja povsem izgubila voljo do življenja in tudi tek. Zelo je shujšala, v tem stanju je bila skoraj dve leti, a ko je prišla s prvega srečanja, je prvič po vsem tem času začutila lakoto in željo po hrani.« Biodanza torej povezuje telo, razum in čustva, hkrati pa obnavlja prvotne funkcije življenja in omogoča organsko obnovo. Spodbuja naš naravni izraz: potrebo po hrani, počitku, spanju, ljubezni, dajanju in sprejemanju v različnih odnosih in potrebo po raziskovanju ter ustvarjalnosti. Daje nam moč in pogum, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje in gremo naproti tistemu, kar si v življenju želimo živeti. »Pri biodanzi se dostikrat sprašujemo, kaj bi radi počeli, s kom bi to počeli in kje bi radi živeli. Na ta tri vprašanja se po približno enem letu začnejo spreminjati odgovori in lahko prihaja tudi do velikih sprememb v našem življenju.«

Biodanza je lahko težak sistem za ljudi, ki niso navajeni sodelovanja, upoštevanja drug drugega, solidarnosti pa tudi neposrednega stika z drugimi ljudmi. Primerna pa je za vsakogar, ki bi rad z gibanjem, glasbo in druženjem v skupini spoznal sebe in svoje potenciale. Zanjo se pogosto odločijo ljudje ob prelomnicah življenja. Tisti, ki so trpeli, izkušali pomanjkanje ljubezni, ali tisti, ki imajo resnično radi glasbo in ljudi, in tisti, ki bi želeli poglobiti in razširiti paleto doživljanja lepot življenja.

Biodanza za starejše

Da, biodanza je primerna tudi za starejše ljudi ter bolnike in osebe z demenco. Pri nas se je za biodanzo za starejše specializirala Gita Vuga, tudi učiteljica didaktike pri biodanzi, po osnovnem poklicu slavistka. Ko je nekoč potovala po Afriki, je prvič v življenju zares plesala, in to ob zvokih bobnov. Potem ko je izvedela, da se pleše biodanza brez plesnih korakov in zanjo ni potrebno predznanj, se je povezala z Zdenko Petan, ki je prva pri nas prirejala tovrstne delavnice.

Tako kot Nataša Kern se je tudi ona izobraževala v Italiji in opravila še nadaljnja izobraževanja. Najprej za klinično biodanzo, ki je namenjena različnim skupinam bolnikov: srčnim bolnikom in pa ljudem z Alzheimerjevo boleznijo, ter še za biodanzo in gerontologijo. Tam se je naučila, kako biodanzo približati starim ljudem. Kot otrok ni hodila v vrtec, pazili sta jo mamini teti, od katerih je ogromno dobila. Prav tako čuti danes: ko dela s starimi ljudmi, se zaveda, da ji veliko tudi dajejo, da zmorejo veliko empatije in si vzamejo čas za človeka.

Res pa je, pravi, da stari ljudje težje sprejemajo nove stvari. Biodanzo je Gita predstavljala v domovih za ostarele in nazadnje je začela delati v Domu za starejše občane Poljane v Ljubljani, in sicer na oddelku za osebe z demenco. »Pri osebah z demenco besede manj padejo v ušesa, največ dosežemo z dotikom in pogledom. Na začetku ni bilo lahko. Ko pa so se navadili, je steklo. Ljudje, ki so bili prej le vsak na svojem vozičku in niso imeli niti očesnega stika z nikomer, so se razživeli. Odkar plešejo na biodanzi, je med njimi več komunikacije, bolje so razpoloženi, so živahnejši, znajo se spet veseliti in sami od sebe se primejo za roke,« navdušeno pripoveduje Gita. Pritegne pa jih tudi glasba. »Zanje vrtim predvsem veselo glasbo s seznama skladb za biodanzo. Zelo všeč jim je na primer skladba Na lepi modri Donavi.« Nekateri plešejo stoje, nekateri na vozičkih. »Plešejo tako, da sedijo na vozičkih in z razširjenimi rokami delajo kretnje, kakor da bi dirigirali. Tako globlje zadihajo, odpirajo prsni koš, se sprostijo, zaradi tega se tudi bolje počutijo ter so se pripravljeni bolj odpreti drugim ljudem in se bolj povezovati. Plešejo še na latinskoameriško in džezovsko glasbo. Ljudje v domovih se pogosto počutijo osamljene, saj so odtrgani od svojega družinskega kroga. Na biodanzi pa se povežejo z drugimi stanovalci pa tudi z Gito in dvema prostovoljcema, ki sta delala z njo. »To jim vrne njihov občutek vrednosti in najdejo svoj prostor v družbi. Začne se kot zabava, a če jo redno izvajamo, so učinki zelo pozitivni,« doda Gita Vuga.

Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media