Lepo pesem še kdaj zažvižgaš

Prosti čas | jul. '18

Dobre stare viže

Skupina Modra kronika je razveseljevala staro in mlado.

»Česa tako odmevnega, kot je pesem Čebelar, bržčas ne bom več napisal, nastala je na hitro in si nisem nikdar predstavljal, da bo postala takšna uspešnica in priljubljena tudi med današnjo mladino. Lahko samo rečem, hvala, Lojze, da si mi dal priložnost.«

Se spominja svojega velikega prijatelja Lojzeta Slaka voditelj, pevec in pisec besedil Slavko Podboj. Doma je sicer iz Žužemberka v Suhi krajini, v Trebnjem, kamor je prišel kot štipendist občine, pa živi že 42 let. Življenje je tam živahno, mesto je na stičišču pomembnih prometnih poti. Obkrožali so ga ljudje, s katerimi je bil v službi pa tudi v trebanjski telovadnici, kjer so igrali košarko. Bil je med ustanovitelji trebanjskega košarkarskega kluba, ki je kasneje igral tudi v prvi slovenski ligi. Bil je član prvega mešanega pevskega zbora podjetja Trimo, kasneje pa so sestavili še Trebanjski oktet, katerega vodja je bil kar 30 let. Bil pa je tudi predsednik novomeške ribiške družine in predsednik zveze, tako da mu nikdar ni bilo dolgčas.

Modra kronika

Vedno pa ga je zanimala glasba. Sodeloval je v radijskih oddajah, zbral je tudi člane zelo priljubljene glasbeno-humoristične skupine Modra kronika. In vse to se je, kot pravi, zlilo v nekakšen skupek zelo zelo lepega življenja. V glasbeno-humoristični skupini so na šaljiv način zamenjali besedila že znanih pesmi z novimi besedili, ki jih je napisal prav on. Šale so ustvarjali tako v govorni kot pevski obliki, vse skupaj pa je izšlo na treh kasetah. Ob uvodni sta izšli še kaseti Vroča in Vojna Modra kronika, na njih pa so skladbe Gospod Kaplan, Dolenjska šmarnica, Pesem o Jurci, Ta lepi tvoj kalašnikov …

»Vojna Modra kronika je dokument nekega časa, odločilnega za državo Slovenijo. Humorna oblika tega zapisa pa v ničemer ne zmanjša pomembnosti vojne za Slovenijo in resnega trenutka v zgodovini naroda, saj je ravno humor zmagovita, optimistična in vseljudska sila v teh dogodkih, ki so Slovence združili kot še nikoli. Posnetki streljanja so pristni, opisane zgodbe so se zares dogodile. Naj živi Slovenija – čim večkrat nasmejana,« se spominja eden redkih, ki je slovensko osamosvojitev prelil tudi v glasbo. 

Odziv je bil dober tako med poslušalci kot med glasbeniki, eden prvih, ki ga je zaradi uspeha pocukal za rokav, pa je bil Henček Burkat. Ob 30. obletnici delovanja njegovega ansambla sta posnela televizijsko oddajo, kot voditelja pa ga je povabil tudi na gostovanje Henčkovih godcev po Kanadi in ZDA. »To je bila čudovita izkušnja, Henčka so tam vsi nosili po rokah, mi pa smo bili vsak večer pri kakšni slovenski družini in s Henčkom, ki je bil glasbenik, in jaz, ki sem bil voditelj in nekakšen mojster za vice, sva držala družbo pokonci. Henček je bil zelo preprost človek. Vedno je natančno povedal, kar je mislil ali želel, pri njem si vedno vedel, koliko je ura. Nekoč mi je dejal, da toliko ljudi praznuje abrahama, in me vprašal, ali bi zanj napisal kakšno pesem o tem. Pa sem mu dejal, da imam rad bolj šaljive pesmi. 'To, to, to je treba', mi je dejal. In ko sem mu pokazal besedilo za to skladbo, moram reči, da tako nasmejanega Henčka še nisem videl,« se spominja sodelovanja in druženja. Najbolj znani plodovi njunega sodelovanja, so skladbe Henčkov Abraham, Oštirjeva hči, Slovenske lisičke in Henčkovih 30.

Čebelar in Lojze Slak

Vesel je, da je živel v času, ko sta imela največ ustvarjalnega naboja pri oblikovanju domače glasbe človeka, ki sta kmalu postala tudi njegova dobra prijatelja, poleg Henčka Burkata tudi Lojze Slak. »Ker smo pri Modri kroniki s šaljivimi besedili uglasbili tudi nekaj njegovih viž, me je želel spoznati in dobila sva se v Trebnjem, kjer se je začelo najino sodelovanje,« se spominja Slavko. Prav Lojze Slak mu je dal namig, da bi tudi na Dolenjskem imeli kakšno javno predstavitev domače glasbe in ansamblov. In nastalo je 16 javnih televizijskih oddaj z naslovom Boš videl, kaj dela Dolenj'c, v njih pa so na različne načine predstavljali novo leto, božič, gasilce, planince … V oddajah je bil s svojo glasbo v ospredju seveda Lojze Slak, ker ima med svojimi številnimi vižami primerno skladbo za vsako priložnost. Slavko Podboj pa je postal tudi voditelj in humorist na različnih Slakovih nastopih.

Kaj pomeni biti voditelj nastopov takšnih junakov, kot sta bila Henček in Lojze Slak?

Slavko je natančen: »Nastopali smo na svatbah, zlatih porokah, abrahamih, na koncertih in veselicah, in vedno smo vedeli, kaj je moj in kaj posel glasbenikov. Oni so morali poskrbeti, da je bila glasba v redu, da je lepo zvenela, moj pa je bil, da sem bil z ljudmi v stiku, da sem naredil večer družaben, da je bilo prijetno vzdušje. Včasih je kakšna svatba, kjer so eni ljudje zelo zadržani, drugi pa sila živahni, in spraviti to v eno celoto tako, da še dolgo vrejo lepi spomini in nastanejo številne fotografije, ni vedno lahko.«

Za Lojzeta Slaka je napisal tudi pesmi, kot so Čebelar, Jožice in Jožeti in Moja zidanica.

Ko beseda nanese na politiko, se spomni, kako ga je nekoč Peter Fink, član Modre kronike, harmonikar in vodja svojega ansambla, vprašal, ali bi napisal zanj pesem, povezano s politiko. Odgovoril mu je, da jo imajo mnogi ljudje vrh glave, mnogi politiki pa dobre plače, a ne naredijo zanje nič. In nastala je skladba Franc poslan'c. Pisal je tudi za ansambla Tonija Verderberja in Franca Potočarja, nazadnje je prav zanj napisal pesem Moji vnučki. Tudi v svet popevke je večkrat zašel, začelo pa se je z dvema pesmima, ki ju je zložil za Ireno Vrčkovnik, ko je ta šele začenjala peti v popevkarskih vodah, in za ansambel Zasavci. Kot voditelj pa je veliko in zelo rad sodeloval z ansamblom Štajerskih 7. »Ko pa je Lojze Slak umrl, sem svoje videnje izlil na papir in poklical ansambel Spev. Tudi s pomočjo Tineta Lesjaka je nastala odmevna skladba Spev za godca. S to skladbo smo se vsi priklonili Slakovi veličini,« se spominja. Prepevanje v Trebanjskem oktetu pa je prineslo izid treh zgoščenk. 

Vrtnari in kuha

Slavko Podboj ima tudi psička, s katerim se vsak dan odpravi na več kilometrov dolgo hojo, vmes najde še kakšno gobico, ženi pa ob vrnitvi pogosto prinese šopek, da je vesela. In hoja je zanj nekaj, pri čemer se ne utrudi, ampak sprosti. Rad je tudi na vrtu, saj vse bolj ceni tisto, kar pride z njega. »Najbolj se veselim domače solate, berivka je zakon, tudi radič, imamo papriko, paradižnik ter kumare, ker obožujem kumarično omako, ki jo pripravim na štajerski način. Zelo rad tudi kuham, sveža zelenjava z vrta je v tem času nujnost, brez česna in čebule si ne predstavljam dela v kuhinji,« pove in doda, da najraje kuha na potovanjih z avtodomom.

                                                                                                                                            

Besedilo in fotografija: Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media