Odkrivamo skrivnosti slovenskega podzemlja 

Prosti čas | jul. '18

Ta mala Slovenija nenehno preseneča s svojimi lepotami, pa najsi gre za igro narave ali pa delo človeških rok. In če pridnim rokam dodamo še ščepec radovednosti, nas ne preseneča podatek, da si je tako imenovani Mačkov bunker, ki to sploh ni, ampak je to bolj vojaški komunikacijski bunker v vasi Škrilj, ogledalo nekaj več kot 5000 obiskovalcev. Pa je bunker pozimi zaprt. Tem moramo prišteti več deset tisoč ljudi, ki so se z vlakcem, pozneje pa tudi s kolesom ali kajakom spustili v nedrja Pece ali poslušali, kako Perkmandeljc koplje živosrebrno rudo v drugem največjem živosrebrnem rudniku na svetu – v Idriji. In še več tisoč ljudi, ki so v strahu in popolni temi poslušali globoko pod Kranjem, kako nad njimi hrumijo štuke in odmevajo eksplozije bomb. Na srečo samo po zvočnikih.

TAJNI OBJEKT SREDI GOZDA

Foto: M.L-S

Nad bunkerjem ima še vedno komando naša slovenska vojska, ki ga je občini Kočevje posodila za pet let, ta pa ga je namenila radovednežem. »Pravzaprav sta Mačkova oba bunkerja, ki že dolgo burita domišljijo, vendar je odprt samo ta v nekdanji vasi Škrilj, približno 12 kilometrov iz Kočevske Reke,« je dejal Mihael Petrović, turistični vodnik in najboljši poznavalec kočevskih znamenitosti. Skrivnostni gozd Slovenije se imenuje njegova pot.

Komandna soba v Mačkovem bunkerju. Foto: M.L.-S.

Bunker, uradno mu pravijo K-35, so začeli graditi leta 1957 na zahtevo Ivana Mačka Matije, saj se je takratno jugoslovansko in seveda slovensko politično vodstvo balo napada iz Sovjetske zveze. Istočasno so zgradili tudi bunker v Gotenici, vendar ga še ne nameravajo odpreti radovednežem. Morda zato, ker bi obnova stala preveč, saj ima današnje vodstvo svoj bunker v Cankarjevem domu, torej tam, kamor so se umaknili tudi med desetdnevno vojno za osamosvojitev Slovenije.

 Ko pride obiskovalec v bunker, ki ga obdaja kočevski pragozd, najprej izve, da ima le dvesto metrov nad vhodom svoj skoraj stalni brlog medvedka – letos ima dva mladiča. Tuji strokovnjaki so ocenili, da je takratna Jugoslavija morala za vse bunkerje, pravijo, da jih je v Sloveniji pet, v Makedoniji je bunker pod Popovo Šapko, še eden je v hrvaški Paklenici, ki je na ogled že dolga leta, plačati od 20 pa vse do 900 milijard dolarjev. Sem bi se v primeru napada lahko za tri mesece umaknilo celotno republiško vodstvo.

Tito je bil v bunkerju brez svojih generalov

Pravijo, da je bilo to nekoč tako skrivno mesto, da je zanj vedel le malokdo. Josip Broz Tito je bil v Gotenici dvakrat in ljudje še vedo, da v bunker niso smeli spustiti niti enega samega generala iz njegovega spremstva. Ni jim preveč zaupal. Po nekaterih virih Tito v druge bunkerje ni stopil niti enkrat.

Da je bila skrivnost res velika, priča tudi podatek, da so, potem ko je Ivan Maček Matija odločil, kje bodo skopali oba bunkerja, izselili celotno vas Škrilj in še danes se nekdanji prebivalci ne smejo vrniti. No, enkrat letno se lahko. In kar vsakega obiskovalca preseneti, je oprema: v 500 metrov dolgih rovih in 300 kvadratnih metrih velikih bivalnih prostorih je oprema še danes vrhunska, samo gumb bi pritisnili in vse bi delovalo tako, kot mora. Tudi voda v 20-kubičnem rezervoarju je kristalno čista in pitna, temperatura pa je poleti in pozimi 17 stopinj.

In kako bi se nekdanje vodstvo – samo vodstvo, na umik delavcev, ki so delali v bunkerju, niso pomislili – umaknilo iz bunkerja in se odpravilo na varno? Nad bunkerjem so najprej načrtovali gradnjo letališča, potem pa – ali je ruska nevarnost minila ali pa je prišlo vmes kaj drugega – ga niso zgradili. Kdo je pravzaprav imel dostop do kočevskega bunkerja in kdo so veljaki, ki imajo dostop do bunkerja v Cankarjevem domu? Do teh podatkov ni mogoče priti. 

KRANJSKI PODZEMNI ROVI

Kranjski podzemni rovi so danes namenjeni prireditvam. (Foto: arhiv visitkranj.com)

Med tistimi, ki so nekdanje podzemeljske rove, v katere bi se zatekli Kranjčani pred letalskimi napadi, najbolje izkoristili, so nedvomno kranjski turistični delavci. Ne samo da imajo stalne vodene oglede, ampak imajo v rovih številne prireditve; tam so izbirali tudi mis Kranja, pa čeprav je lepa dekleta pri stalno nizki temperaturi kar pošteno zeblo. Tudi vino z Vinske poti je bolj okusno globoko pod zemljo, da o tem, kako so se počutile čarovnice v noči čarovnic, ne govorimo. Zaklonišče je obnovljeno, v njem je stalna razstava mineralov in fosilov.

Tisoč tristo metrov dolg rov ima že kapnike in tudi stalne živalske prebivalce, med njimi jamsko kobilico pa pajka jamska meta in netopirje. Ko ste tam proti koncu rova, naenkrat ugasne luč, znajdete se v takšni temi, za katero pravijo, da bi jo z nožem rezal, in šele takrat zares zaznate, kaj je to prava črna tema, v daljavi se zasliši grozovit zvok štuk, ki se strmo spuščajo nad mesto in s svojimi motorji uganjajo takšen hrup, da kri ledeni v žilah, nakar sledi grmenje granat. Toda na srečo so na mesto, ki leži na skali med Savo in Kokro, odvrgli samo pet bomb, pa še te na srečo sploh niso eksplodirale.

Rove, vstop vanje je ob vznožju vsem voznikom dobro znanega Jelenovega klanca, 20 metrov pod zemljo sta začela graditi kranjska gradbinca Josip Slavec in Josip Dedek leta 1939. Nekaj več kot 130 delavcev jih je kopalo leto dni. Dokončno so jih dogradili leta 1944 Nemci, saj so se bali bombardiranja Angležev in Američanov, ki so se čez Kranj odpravljali bombardirat nemška mesta. V zaklonišču je lahko počakalo na mirne ure kar 6000 prebivalcev Kranja in okolice. Pozneje so do leta 1991 v rovih gojili gobe, nakar so tlakovali poti in napeljali elektriko in jih leta 2008 odprli za javnost.

No, Kranj ima še eno podzemno znamenitost – jamo Tular, vendar je niso namenili radovednim očem, ampak je v njej laboratorij za človeške ribice.

RUPNIKOVA OBRAMBNA LINIJA

Ena najbolj ohranjenih utrdb Rupnikove linije je na Golem vrhu. (Foto: Katja Jemec)

Je že tako, da morajo imeti manjši navadno tudi to, kar imajo veliki. In če so Francozi zgradili Maginotovo linijo, Italijani Alpski zid, Nemci Siegfridovo obrambno linijo, Švicarji Nacionalno pregrado, Finci Mannerheimovo linijo in Grki Metaxaso, je tudi nekdanja stara Jugoslavija morala zgraditi svojo obrambno črto. Začeli so jo graditi leta 1935, razdeljena je bila na pet sektorjev, prvi je bil zahodno od Ljubljane s sedežem na Vrhniki, drugi do Sušaka s sedežem v Kamenjaku, tretji je bil pri Škofji Loki, četrti je zapiral Selško dolino in je imel sedež v Železnikih, šesti sektor je segal vse tja od Črne na Koroškem do Maribora. Začelo jo je graditi 5000 delavcev, ker so bili to pretežno navadni vojaki, storilnost ni bila ravno na visokem nivoju, zato je odseke obrambne linije pred italijansko nevarnostjo štiri leta pozneje moralo graditi kar 40.000 delavcev. Poimenovali so jo po starojugoslovanskem generalu Leonu Rupniku: Rupnikova obrambna linija. Potem so jo še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo prenehali graditi, zmanjkalo je denarja in tako ni niti eno uro služila svojemu namenu. Koliko je stala? O tem ni pisnih virov. Je pa znano, da so Italijani nenehno segali po našem ozemlju. Toda še pred napadom na Jugoslavijo, ko so bili najbolj predrzni, so jih pričakale čete srbskega majorja Stevana Švabića in jim na Vrhniki blokirale pot do Ljubljane.

Med utrdbami vodijo tematske poti. (Foto: Katja Jemec)

Od Rupnikove linije ni ostalo veliko, nekaj pa le. Veliko utrdb so v drugi svetovni vojni uničili Italijani, bolje ohranjene so ostale tiste, ki so bile na takratnem nemškem ozemlju. Danes so znane utrdbe na Blegošu, Poreznu in Ratitovcu. Iz Gorenje vasi vodi tematska pot čez Volčjo njivo mimo Ferjančeve domačije do utrdbe na Hrastovem griču. Najbolj znana je slemenska utrdba Goli vrh, to je utrdba, ki ima nadzemni bunker in 25 metrov pod zemljo tudi podzemno galerijo, dolgo 200 metrov. Tam so že organizirali številne prireditve, razstave, najbolj pa jo poznajo po tem, da imajo globoko pod zemljo pravcate turnirje v balinanju z lesenimi kroglami.

PO RUDNIŠKIH JAŠKIH

V Mežici še uporabljajo star rudniški vlak. (Foto: Tomo Jeseničnik)

Slovenija je z rudniki, ki vabijo na ogled, kar gosto posejana. Eden izmed njih je svinčev rudnik v Mežici. Že več kot dve desetletji sta minili od takrat, ko je Alojz Lupša, glavni nadzornik transporta v mežiškem rudniku svinca in cinka, ukazal: »Ustavi črpalke.« In voda je počasi v mesecu in pol zalila najgloblje dele rudnika in s tem je bilo dano slovo od 350 let kopanja pod Peco, trdnjavo kralja Matjaža. S tem so dali tudi slovo onesnaževanju s svincem, za katerega pravijo, da je še danes v kosteh mežiških otrok. Je pa res, da nekoč opustela pokrajina, ki je brez enega samega drevesa, dobiva vse bolj zeleno podobo. Na srečo so bili rudarji pametni fantje in so kar sami poskrbeli, da ni mogel nihče uničiti tehniške, kulturne in naravne dediščine. Leta 1997 so se začeli ukvarjati s turizmom. S 350 let starim rudniškim vlakom, originalnim, kakršnega nimajo nikjer drugje, vas popeljejo po tri in pol kilometra dolgem Glančnikovem rovu do nekdanjega revirja Moring, ta je pod Velikim vrhom. Nato je poldrugi kilometer dolga pešpot – brez skrbi, primerna je tudi za starejše obiskovalce – vmes pa si lahko ogledate prizore iz nekdanjega rudarskega življenja. Delo ni bilo lahko, toda rudarji so bili posebej žilavi možaki. Takšen je klasičen obisk muzejskega rudnika.

 Veslanje za ljubitelje adrenalina

Veslanje globoko pod zemljo je svojevrstno doživetje. (Foto: Tomo Jeseničnik)

Imajo pa v mežiškem rudniku še poseben program, ki je namenjen bolj adrenalinskim navdušencem, saj na primer do kajakov za adrenalinsko veslanje vodijo dokaj strme stopnice, ki niso za vsakogar. Obiskovalci lahko šest kilometrov kolesarijo po nekdanjih opuščenih rovih, ki so nekaj sto metrov globoko, ali pa veslajo s kajaki. So pa pred kratkim, pravzaprav je to letošnja novost, odprli tako imenovano enduro kolesarjenje, dolgo približno deset kilometrov. Direktorica muzejskega rudnika Suzana Fajmut Štrucl je nad enduro kolesarjenjem navdušena, saj je namenjeno bolj ciljnim dobrim športnim kolesarjem, ki lahko pridejo na površje ali v Mežici ali pa v Črni na Koroškem. In si tam ogledajo edinstven muzejček, tako imenovano Olimpijsko sobo, saj iz Črne poleg najbolj znane Tine Maze izhaja še nekaj olimpijcev.

Antonijev rov v Idriji je dobro utrjen in varen za obiskovalce. (Foto: arhiv CUDHg)

Na drugem koncu Slovenije, v Idriji, je bil nekoč drugi največji rudnik živega srebra na svetu, takoj za špansko Altamiro. In ko so v medicini in še kje nehali uporabljati živo srebro, ker strokovnjaki trdijo, da je strupen, so rudnik zaprli. Pa tudi ekonomsko ga ni bilo več vredno izkoriščati. So pa rudarji, ki so vedno dihali skupaj z Idrijo, ohranili, če že ne najstarejšega, pa vsaj enega od najstarejših vhodov v rudnik v Evropi, kajti cinabaritno rudo so v Idriji kopali že vse od leta 1500. Tako imenovani Antonijev rov je imenovan po sv. Antonu, zaščitniku rudarjev. Saj za turistični ogled rudnika ni na voljo kaj več kot 300 metrov, a dovolj, da obiskovalec vidi vso nekdanjo rudniško dediščino. Obenem se seznani s perkmandeljcem, rudarskim škratom, ki je znal škodovati, a tudi pomagati s svojim klicem in kopanjem, tako da so rudarji vedeli, kje morajo kopati, da bodo prišli do dobre rude. Rov so za obiskovalce odprli leta 1994. Vhod je bil nekdaj podprt z lesom, pozneje so les zamenjali debeli apnenčasti bloki. Opuščenih rovov je za kar 5,8 kilometra in jih voda enostavno ne sme zaliti, saj bi sledila za Idrijo največja katastrofa. Nad debelo plastjo stabilnih kamnin se je namreč nagnetel karbonski skrilavec, ki bi v kombinaciji z vodo začel premikati teren na površju, in ker je na tem terenu pač celotno mesto Idrija, bi se to začelo premikati. Da se to ne bi zgodilo, skrbi dobro izurjena ekipa, ki stalno vzdržuje nekdanje rove.

Bo rudnik dobil plavajoče sosede?

Rudarji so imeli naporno delo. (Foto: arhiv CUDHg)

Med muzejskimi rudniki si velenjski muzej premogovništva zasluži posebno mesto. Turistom so ga predali leta 1957, potem ko so ga uredili v opuščenem rudniškem jašku Škale. Pa ne samo zato, ker je prav tako kot drugi ohranil rudniško dediščino, ampak zato, ker ima jezera, ki so nastala potem, ko so pod zemljo nehali kopati, ta se je udrla, v globeli pa se je naselila voda. Škalsko jezero naj bi ostalo takšno, kot je, prav tako Družmirsko jezero, zato pa naj bi na Velenjskem jezeru, kjer je že čudovita plaža, samo lani jo je obiskalo 100.000 kopalcev, začel britanski filmski producent Kent Walwin z novo turistično pravljico. Seveda, kolikor mu bo to dopuščala slovenska zakonodaja, ki vsaj za zdaj še ni »slišala« za plavajoči hotel. Recepcija tega hotela naj bi bila na kopnem, na jezeru pa bi v krogu plavalo 35 hiš z vsem udobjem. Tam bi zgradili tudi bazen, v katerem bi se devet mesecev na leto kopali, tri mesece pa drsali. Pa tudi muzej bi imel nekaj od tega, saj bi marsikateri hotelski gost zavil vanj.

V Velenju so kopali premog že vse od leta 1875. Pravijo, da je tu največje nahajališče premoga lignita, pa ne vedo, ali na svetu, v Evropi ali pri nas. Debelo je kar 165 metrov. Ko so nekatere rove opustili, so 180 metrov globoko uredili muzej, kamor vas dostavijo s 140 let starim dvigalom, tam sta bela in črna garderoba, v ceno ogleda pa je všteta tudi rudarska malica v najgloblji jedilnici v Evropi. Kako so včasih kopali rudo, pa vam pri »delu« prikaže 15 lutk.

Zadnjega med muzejskimi rudniki – rudnik Sitarjevec pri Litiji – so odprli pred kratkim. Trenutno je na ogled samo sto metrov rova, pripravljajo pa se, da bodo odprli še približno pol kilometra rudnika, ki spada med večja nahajališča rude v državi, v njem so edinstvene limonitne kapniške strukture, od kapniške zavese do cevkastih stalaktitov. Pravijo, da je Litija najstarejše slovensko rudarsko mesto, saj so tam rudo kopali že Kelti.

MARIBORSKA PIRAMIDA NI PIRAMIDA

V rove na Teznem vodi le en vhod. (Foto: arhiv Cona Tezno)

Mariborska Piramida, 386 visok hrib nad Mariborom, kjer je še vse do leta 1748 stal tako imenovani mariborski zgornji grad Marchpurg, ni prava piramida. Vsaj tako je pred časom izjavila skupina bosanskih strokovnjakov. Prvič so grad in z njo piramido omenjali že davnega leta 1164, ko so se meščani ubranili Madžarov. Leta 1528 je grad pogorel, iz ostankov so postavili piramido, ki pa jo je leta 1821 uničila strela. Grof Henrik Brandis je dal postaviti novo.

 »To pa ne pomeni, da Piramida ni vsa preluknjana,« je dejal Franci Zorko, ki že vse življenje stanuje pod tem hribom in pozna vsako ped tega hriba. »V teh bunkerjih sem imel pred leti veliko veselic, na eni od njih sem gostil več kot 400 udeležencev, pa še je bilo dovolj prostora. Včasih so v bunkerje vodili štirje vhodi, enega so že dolgo tega zazidali, trije so stalno zaklenjeni. Saj veste, domačini imajo radi mir, veselice pa prinesejo avtomobile, hrup in veseljake. Piramido sem temeljito raziskal in povem vam, da je govorica, češ da z vrha, torej od nekdanjega gradu, vodi skrivni rov vse do mariborske umetnostne galerije, navadna pravljica. Rova ni.«

V podzemni tovarni je delalo 800 delavcev in več. (Foto: arhiv Cona Tezno)

Zato pa so pred časom uredili tako imenovane Hitlerjeve rove na Teznem in obiskovalcem zdaj kažejo, kakšna je bila nekdanja podzemna nemška tovarna letalskih motorjev. Zavezniki so namreč leta 1944 začeli silovito bombardirati Maribor, ena izmed tarč je bila tudi Tovarna letalskih delov Štajerska (Luftfartwerke Steiermark). Da je ne bi porušili, so novo tovarno zgradili 14 metrov pod zemljo. Ne, to ni bila samo majhna delavnica, saj je cela podzemna tovarna merila kar 8512 kvadratnih metrov. Zaposlovala je redno kar 800 delavcev, ob koncu vojne, ko je Nemcem že trda predla, pa tudi do 7000. Res je, da je bila za letalske bombe dokaj globoko pod zemljo, vseeno pa je v njej zaradi bombardiranja umrlo 40 delavcev.

Starejši Mariborčani so povedali, da o tovarni po vojni ni bilo dobro govoriti, vendar je bilo to bolj zaradi tezenskega jarka. To je protitankovski jarek, ki so ga napolnili s trupli ustašev, ki jih je pobijala bolgarska osvobodilna armada. 

Nekdanjo tovarno vam razkažejo v uri in pol. Najprej morate po 90 stopnicah navzdol, seveda če tovarna spet ni zalita, kajti podtalnico nenehno črpajo, pa vendar jim jo včasih zagode. Da tam večkrat gospodari voda, dokazujejo tudi kapniki, ki jih je dovolj za eno pravo podzemno jamo. Nad temi rovi so pozneje zgradili novo Tovarno avtomobilov Maribor (TAM), dekret o tem sta podpisala Josip Broz Tito in Boris Kidrič. Žal je TAM po osamosvojitvi neslavno propadel. In še to: govorice, ki nikakor ne potihnejo, pravijo, da so Nemci zgradili podzemni rov vse od tovarne Talum v Kidričevem pa do TAM-a. Morda, dokazal tega ni še nihče.

V tovarni pod zemljo je bila zelo stroga disciplina, na zadnjem delu delovne izkaznice so bila narisana prekrižana usta. Tišina. Delavci so tam spali v skupnih spalnicah, jedli in delali. Kljub hudim razmeram jih ni zapustila dobra volja. Tako so v enem od delovnih rovov na stenah narisani moški akti, v drugem pa ženski.

Jože Jerman


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media