Čebela – od pomladi do pomladi
Čebelnjak so naši kmetje postavili v zavetje sadnega drevja ob domačiji. Zelena drevesna krošnja je čebelice branila pred sončno pripeko in hudim vetrom, saj če hodi rad vihar, milo toži čebelar. Pred dežjem je čebele varovala slamnata ali skodlasta streha, ki je segala vsaj pol metra čez panje in se je zaključila v loku, ki ima tako aerodinamično obliko, da noben vihar ne more odkriti strehe.
Skrb za čebele je čebelarja spremljala vse leto. Glasno brenčanje čebel v čebelnjaku na sveti večer je bilo dobro znamenje za dobro čebeljo pašo v prihodnjem letu. Korošci so na sveti večer ugibali tudi o ajdovem medu. Če je bila smrekova vejica, ki so jo na sveti večer zataknili v sneg, naslednje jutro zaledenela, je pomenilo, da bo ajda dobro obrodila in bo dovolj ajdovega medu.
Ob veliki noči je čebelar, ko je prinesel žegnano butarico iz cerkve, nekajkrat obkrožil čebelnjak, nato pa je del žegnanega lesa iz butarice zataknil za čebelnjak – za varstvo čebel. Da mu poleti roj ne bi ušel, je belokranjski čebelar zataknil v velikonočno butaro robidovo mladiko, ki je z vršičkom prirasla k tlom in tako oblikovala krog. Krog od pradavnine pomeni varnost in zaščito.
Ko je fant zasnubil dekle, ji je s sejma prinesel medeno lectovo srce – darilo, ki ni potrebovalo besed. Ko pa je prišel čas svatbe, je na mizi v hiši stala potica, sladkana z medom. Mladi ženin pa je tedaj stopil k čebelnjaku in povedal čebelam, da je v hišo prišla nova gospodinja. Tudi ko se mu je rodil otrok, je čebelicam povedal veselo novico, nato pa je domačim in sosedom nalil šilce sladke medice. Tudi ko je očetu ob koncu njegovega življenja prižgal svečko iz čebelnega voska, je mladi čebelar čebelam v čebelnjaku sporočil, da je zdaj on postal gospodar na domačiji.
Ko je v hišo prišel praznik, je med postal sladilo. Ko je prišla v hišo bolezen, je med postal zdravilo. Ko je bilo treba razveseliti prijatelja, je med postal darilo. Ko pa je bilo treba plačati davke, je v mnogih slovenskih domačijah ravno prodaja medu omogočila preživetje. Pridobivanje medu je bilo vse do začetka prve vojne tako pomembno, da je čebelar prosil čebelico: Muha, daj kruha! Vedel je, da vsaka čebelica prinese krajcar.
Čebela je do danes ostala učiteljica življenjskih modrosti:
Čebelico posnemaj rad, dokler si še čvrst in mlad.
Po bučeli se vižaj!
Tle se špeglajte, lenuhi, pri tej mali marnji muhi!
Čebela, ki si natoči preveč meda, ne pride domov.
Kakršen panj, takšne čebele gredo vanj.
