Služba kot delo, slikarstvo kot način življenja

Zgodbe | sep. '18

Za 90. rojstni dan si je Friderik Hrast, upokojeni kriminalist, pravnik, gospodarstvenik in slikar, podaril dve posebni darili: knjigo svojih spominov, ki jo je začel pisati dve leti prej in je izšla slabo leto pred njegovim visokim jubilejem, in slikarsko razstavo.

Kaj je spodbudilo 88-letnega gospoda, da se lotil pisanja spominov s svinčnikom na bele liste papirja? »Nekega poznojesenskega dne leta 2015 sem se srečal v ljubljanskem Severnem parku s starim prijateljem Lojzetom Maslom. Med drugim me vpraša, ali še slikam. Odvrnil sem mu, da nič več, saj mi preprosto ne gre. In vse, kar koli se je kdaj začelo, se nekoč tudi konča! »Že že, ampak saj ti ne moreš brez dela, pa začni pisati! Za seboj imaš življenje, bogato dogodkov, in pisati znaš!«

Tako je Friderik Hrast začel pisati svoje spomine, jih dokončal v slabih dveh letih, hčerka jih je pretipkala, vnukinja oblikovala v knjigo – in nekaj mesecev pred njegovim 90. rojstnim dnem je delo slovesno predstavil na ljubljanskem magistratu, kjer je bila obenem še razstava njegovih slik. Knjigo je na predlog dr. Matjaža Kmecla, ki je dodal spremno besedo in precej dobrodošlih nasvetov, naslovil Vse to sem doživel. In v svojem življenju je Hrast, rojen leta 1928 na Viru pri Stični, doživel res veliko.

Začelo se je s poziranjem

Friderik Hrast je človek, ki ga je težko zgrešiti, kjer koli se pojavi. Visok, vitek, vedno skrbno urejen v obleki s telovnikom, obveznim metuljčkom, pozimi pa z dolgim plaščem, vedno s klobukom in pipo. V zadnjem letu od doma odhaja redkeje, nalaga se teža let, a četudi je korak manj prožen, je iskrivost v očeh še vedno enaka.

Odgovor na vprašanje, kaj ga je poneslo v slikarske vode, kjer je samouk, se zagotovo skriva v rani mladosti, ko ga je vrsta okoliščin še zelo mladega pripeljala med partizane. Šestnajst let je imel, ko je prišel v partizansko tiskarno sredi Kočevskega roga in se tam srečal s slikarji, ki so ustvarjali plakate, naslovnice za brošure, ilustracije in najrazličnejši propagandni material. Tam je srečal Iva Šubica, Doreta Klemenčiča - Maja in prek njiju spoznal Ivana Seljaka, Alenko Gerlovič, Božidarja Jakca. Nekateri med njimi so bili tedaj že uveljavljeni umetniki, drugi so postali po vojni, njihova znanstva pa so se ohranila.

Septembra leta 1944 je v tiskarni doživel nesrečo, zdravili so ga v partizanski bolnišnici Jelendol, tam je srečal Franceta Miheliča in Božidarja Jakca. »Po imenih sem poznal oba, saj smo v tiskarni tiskali njuna dela. Bil sem presenečen, ko me je Jakac vprašal, ali bi mu bil pripravljen pozirati. Pojma nisem imel, kaj pomeni pozirati, razumel pa sem, da me želi naslikati. Odpeljal me je v bolniško barako, me posadil ob gašperček, ki je imel dimnik skozi streho barake, in me slikal,« pripoveduje Hrast. Portret je prvič videl po vojni, in sicer na prvi razstavi partizanskih slikarjev junija leta 1945 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, omenjen pa je tudi v televizijskem filmu Ko portreti oživijo iz leta 1962.

»To je bila prva razstava, ki sem jo sploh kdaj koli videl. In šele tedaj sem se zavedel, kakšno neverjetno srečo sem imel, da sem se med vojno srečeval z odličnimi slovenskimi slikarji in me je eden od njih portretiral, ta portret pa je nato doživel takšen odziv,« ponosno pripoveduje sogovornik. To je bila ena izmed spodbud, da se je njegovo zanimanje za slikarstvo okrepilo in je začel hoditi na razstave. »Kjer koli po svetu sem se znašel, sem vedno zavil v galerije. Pritegnile so me barve, odtenki na slikah, kombinacije barv. Prve barve si je kupil na beograjskih Terazijah, a slikanju se je v resnici posvetil šele v upokojenskih letih, ko je imel tudi svoj atelje v Črnotičah na Krasu. Z Božidarjem Jakcem sta se kasneje še srečala in Jakac mu je poklonil kopijo portreta, ki je medtem postal že znamenit.

Od kriminalista do gospodarstvenika

Po vojni je bilo seveda treba preživeti, najti službo, dokončati šolanje. Ob delu je diplomiral iz prava in magistriral iz sociologije in politologije. Večina stvari v njegovem življenju se je, kot priznava, zgodila bolj ali manj po naključju. Ali morda zato, ker se je kmalu izkazal kot marljiv delavec, bister, pameten in vreden zaupanja. Postal je kriminalist, delal na Primorskem in Ptuju, nato pa ga je pot vodila v oficirsko šolo v Kninu in nazaj v policijo v Slovenijo. Medtem je ob delu dokončal pravno fakulteto, se poročil, postal oče in po 15 letih zapustil službo v organih za notranje zadeve, čeprav se je med sodelavci dobro počutil.

Odšel je v gospodarstvo, v podjetje Metalka, tedaj v Jugoslaviji poznano in priznano veletrgovino z železnino, barvnimi kovinami, orodjem za vse mogoče poklice. A že leta 1962 je iz gospodarstva odšel v Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS) in spoznal Ivana Mačka - Matijo. »Preden sva se srečala, sem o njem slišal vse mogoče. O njem so pravili, da je dober organizator dela, a do ljudi neizprosen. Moj vtis pa je, da je z zanimanjem poslušal, kar si mu imel povedati, ni maral dolgovezenja, bil je zelo zahteven, ni pa maral prilizovanja. Ko sem od njega dobil nalogo, sem je vedno opravil, pogosto malo po svoje in tako, da je bilo za vse vpletene najboljše. Med nama se je vzpostavil precej zaupen, lahko bi rekel tovariški odnos.«

Kot so poti mnogokrat nepredvidljive, je bila takšna tudi Hrastova: leta 1966 se je ponovno znašel v gospodarstvu, zaposlil se je v podjetju za mednarodno trgovino in zastopstvo velikih evropskih in ameriških družb Intertrade. A leta 1970 ga spet srečamo v državnih organih, tokrat v Beogradu, postal je sekretar za zakonodajo v Skupščini SFRJ. In začel je od blizu spremljati delo najvišjih državnih organov. Tam je srečal vse tedanje jugoslovanske politike na čelu z Josipom Brozom - Titom. 

Še tretjič je odšel v gospodarstvo, tokrat v Imos. Vprašam ga, kako je bilo videti takšno prehajanje iz uradniških vrst v gospodarsko dinamiko, a Friderik Hrast se je očitno dobro znašel v obeh vlogah. »Vsaka služba je imela svoje dobre in slabe plati. Gospodarstvo je delovalo dobro, velika podjetja so bila dobro organizirana, veliko so se med seboj povezovala, največja podjetja so vodili usposobljeni ljudje, ki so bili odprti za nove ideje, osvajala so se tuja tržišča. V politiki je bilo drugače, pogosto se je pokazalo, kako slabo so nekateri poznali gospodarstvo, ki je delovalo veliko bolje, kot so politiki mislili. Kot strokovni delavec sem jim pogosto pomagal s podatki, ki jih niso poznali. Vsi pa so iskreno delali za dobro celotne države in ljudi. V gospodarstvu pa mi je pomagalo to, da sem dobro poznal delovanje političnega sistema, način razmišljanja najvišjih predstavnikov ljudstva in poti odločanja.« 

Telo je utrujeno, spomin pa bister

Službene in zasebne poti so Friderika Hrasta vodile domala po vsem svetu. Vmes se je dvakrat poročil, ima štiri hčere, vnukinje in ljubečo ženo. Po upokojitvi se je posvetil slikanju, zlasti upodobitvam Krasa in slovenske Istre. Čeprav ni nikoli obiskoval likovne akademije, je ustvaril več kot 500 likovnih del, imel 23 samostojnih in 80 skupinskih razstav. Slikal je, dokler so ga roke ubogale. Potem je napisal knjigo. Njegovi spomini, ujeti v knjigi, so polni zanimivih zgodb tudi o znanih ljudeh, ki jih je sam spoznaval drugače – kot sodelavce, tudi kot prijatelje, nekatere kot svoje nadrejene, nekatere pa kot ljudi, ki so se nanj obračali, ko so potrebovali pravne in strokovne nasvete. Je šegav in še vedno nekoliko navihan gospod, in takšen je tudi v svojih spominskih zapisih: včasih dokumentarno natančen, včasih uradniško zapisnikarski, tudi poln humorja, vedno pa natančen in dobrohoten. Človek, kakršnih je v današnjih nadvse turbulentnih časih vse manj. 

Kaj pa zdaj, ga vprašam. Kam ga pelje njegov nemirni duh? »Sedel zagotovo ne bom, hodim, kolikor mi zdravje in leta dopuščajo, načrtujem še eno razstavo. In svoj življenjepis bom skušal povedati v pesnitvi, v hudomušnih stiških rimah,« se zasmeje Friderik Hrast.

Besedilo in fotografiji: Jožica Hribar