Prelestna in oboževana Toskana

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | sep. '18

Prepoznavni toskanski griči in vinogradi so v jesenskih barvah izjemni.

Toskana velja za najbolj fotogenično pokrajino Italije. Njene vedute mehko zaobljenih gričkov, posejanih z elegantnimi cipresami, ki se prepletajo z neskončnimi polji in veličastnimi vinogradi, starimi podeželskimi domačijami, blagim in prijetnim podnebjem ter odlično kulinariko, so za mnoge ljudi sinonim raja na zemlji. Če kje, potem te prav v Toskani življenje opozori, da ga je treba zajemati z veliko žlico.

Vesele in precej glasne družbe, ki se je zbrala na kosilu na kmečkem turizmu Pulcino, ni bilo mogoče spregledati, še manj preslišati. Prizor je bil natančno takšen, kot si ga največkrat narišemo v predstavah o srečanju številčne italijanske družine. Medtem so domači mizo pridno zalagali z dobrotami, ki jih z organskim in tradicionalnim kmetovanjem pridelajo sami. Slovenci smo bili pri sosednji mizi v primerjavi z italijansko druščino kot tihe miške. Smo pa zato od nadvse prijaznih gostiteljev o dobro znani 'postojanki' sladokuscev z vseh vetrov, ki je tik ob glavni cesti med Montepulcianom in termami Chianciano, izvedeli marsikaj zanimivega. Na primer to, kako sta ga pred več kot pol stoletja v nekdanjem samostanu osnovala 'nona' Gabriella Ercolani in njen mož Sergio ter zatem spisala izredno uspešno poslovno zgodbo in kako njihova več kot osemdesetletna nona ob pomoči šestih otrok in osemnajstih vnukov še danes bdi nad Pulcinom in njegovim razvojem. Svoje kulinarične dobrote prodaja tudi na spletu, piše blog in recepte deli s svojimi spletnimi oboževalci. Pa še to: Pulcino je ena od 1816 kmetij, ki imajo v Toskani svoj kmečki turizem, in vse vodijo – ženske!

Črni petelin, zaščitni znak kjantija, ki vas pozdravlja v mestu Greve di Chianti.

Črni petelin bdi nad vinom

Obiskali smo še staro družinsko klet, kjer v lesenih sodih zori žlahtna kapljica. Seveda tudi kjanti (chianti), ki je brez najmanjšega dvoma eden izmed zaščitnih znakov Toskane in hkrati najbolj znano italijansko rdeče vino. Ime se v nekaterih pisnih virih uporablja že od davnega leta 1404, v zgodovini pa se ga ni vedno držal ravno najboljši sloves, saj je bil kjanti, ki ga pridelujejo predvsem iz grozdja sangiovese, velikokrat sinonim za običajno, vsakdanje namizno vino. Tudi zato so ga nekoč stekleničili v značilno trebušasto steklenico, opleteno s slamo, z okrog dvema litroma volumna, ki jih je še mogoče videti. Sredi 20. stoletja se je skupina toskanskih vinogradnikov odločila, da to staro vino znova uvrsti med najboljše na svetu, kar jim je tudi uspelo, poreklo pa so tudi ustrezno zaščitili. Danes velja za domovino kjantija prav območje od Firenc do Siene. In kako prepoznati, da imate opravka z najbolj znanim italijanskim rdečim vinom? Povsem preprosto je: na etiketi steklenice poiščite – črnega petelina. Prav takšen primerek, le da občutno večji, vas bo pozdravil tudi ob prihodu v Greve di Chianti, zibelko vina, v katerem se mešajo arome vanilje, sladkega korena, čokolade in vijolice. 

Od kulinaričnih presežkov k presežkom druge vrste: čudoviti pokrajini in izjemni arhitekturi. Prvo lahko občudujete praktično na vsakem koraku: griči, ciprese, akropolska naselja, polja in travniki, vinogradi, oljčni nasadi, mak, sivka, sončnice, pšenica … V vsakem letnem času je pokrajina drugačna. Na primer v pozni jeseni se rumena in modra polja sončnic in sivke umaknejo iz vidnega polja; zeleno Toskano, kot nam jo slikajo podobe z razglednic in turističnih vodnikov, prekrijejo preorana rjava polja in rumeni vinogradi. V bližini mesta Val d'Orcia je približno 300 metrov dolg drevored cipres, ki so menda najslavnejše v Toskani in kažejo pot do znanega kmečkega turizma Poggio Covili. Tam se zmeraj vije množica fotografskih navdušencev.

 Na sladoled in konjske dirke

Med toskanskimi griči je urejenih veliko kolesarskih poti in pešpoti, izgubiti se skorajda ne morete, saj so nadvse dobro označene. Vsekakor pa si velja ogledati arhitekturne bisere. Kar šest krajev je uvrščenih na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine, in sicer stari mestni jedri Firenc in Siene, Trg katedrale v Pisi, zgodovinski center San Gimignana ter mestni jedri Pienze in Val d'Orcia.

Živahen družabni utrip v San Gimignanu

Ob bogati kulturi in dolgi zgodovini, ki sta vtkani v njihove prepoznavne podobe, ostane le redkokdo ravnodušen. V San Gimignanu preprosto ne morete mimo 14 od nekdanjih 72 stolpov, ki se vzpenjajo proti nebu in so nekoč simbolizirali pomembnost tukajšnjih družin. Častilci lepega bodo v tem žepnem, a nadvse prikupnem mestecu na svoj račun prišli v številnih cerkvah, ki jih krasijo prečudovite zbirke fresk, in muzejih, napolnjenih z zbirkami najrazličnejših srednjeveških predmetov. In ker vse poti v San Gimignanu vodijo na Piazza del Duomo, najpomembnejši trg mesta, kjer je bil nekoč center politične moči, ter v bližnjo katedralo, ki je eden izmed najveličastnejših primerkov romanske arhitekture v Toskani, se velja prepustiti živahnemu utripu obiskovalcev, ki posedajo ob glavnih znamenitostih, sproščeno kramljajo ali v trgovinicah brskajo za spominki. Pa še nekaj morate v San Gimignanu obvezno narediti: poiskati Gelaterio Dondoli, kjer je menda doma najboljši sladoled na svetu – o čemer pričajo dolge vrste pred njo.

Bližnjo Sieno mnogo ljudi označuje kot mesto umetnosti in eno najočarljivejših srednjeveških mest v Evropi. Povsem upravičeno, saj tolikšnega števila dragocenosti, kot jih skriva tukajšnja stolnica, ena največjih gotskih stavb v Evropi, zlepa ne boste našli. Gotska prižnica, delo Giovannija Pisana in učenca Arnofa di Cambia, je zagotovo največja mojstrovina katedrale, a prav tako izjemen je Pinturicchiev cikel fresk kot tudi Pisanovi, Donatellovi in Michelangelovi kipi. Kipi volkulje – ustanovitelj Siene naj bi bil namreč Senius, sin Rema, ki ga je tako kot brata Romula dojila znamenita volkulja – vas bodo pripeljali tudi na Piazza del Campo, nekdanji rimski forum, ki je danes osrednji trg, na katerem organizirajo Palio, najznamenitejšo in najbolj obiskano prireditev v Italiji. Gre za tradicionalno konjsko dirko, ki se tu odvija dvakrat letno, in sicer julija in avgusta. Dirka ima svoje korenine in pravila še iz srednjega veka, v njej pa se za trak (italijansko: palio) pomeri deset jezdecev, ki zastopajo eno od posameznih kontrad ali mestnih četrti. Gneča obiskovalcev je takrat menda nepopisna, zato je bilo jesensko uživanje ob razgledu na trg poglavje zase. In ker so domačini prepričani, da Siene zares ne doživiš, če se tu ne usedeš na tla, se sploh nisem obotavljala, ko se je bilo treba spustiti na opečnate tlakovce s posebnim simboličnim pomenom v obliki školjke. Občutek je resnično nepozaben. Zaradi njega veliko bolj obleganih Firenc ali Pise sploh ne pogrešaš.

Besedilo in fotografije: Katja Željan 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media