Odprt arhiv za vse obiskovalce

Življenje je kot film in film je ogledalo življenja

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | sep. '18

Ljubo Struna

Mariborčan Ljubo Struna (rojen leta 1930) je verjetno zadnji živeči član ekipe, ki je posnela prvo slovensko televizijsko oddajo Televizija prihaja. Kasneje je bil nepogrešljiv član filmskih ekip pri snemanju filmov tujih producentov, ki so od 50. let prejšnjega stoletja v Sloveniji pogosto snemali vse od velikih zgodovinskih spektaklov do manjših produkcij. Poleg tega je pregovorno kot vsak pravi moški posadil drevo (več), napisal knjigo Moje življenje s filmom, jo izdal v samozaložbi, ima dve skrbni hčeri in zeta, več vnukov ter simpatično ženo, Belokranjko, ki je podporni steber njegovega življenja, z velikimi zaslugami za njegovo ustvarjalno in družinsko rast.

V 60-letni karieri je Ljubo Struna sodeloval pri 39 domačih celovečernih igranih filmih, 35 celovečernih igranih tujih filmih ter 212 dokumentarnih, kratkih, kratkih igranih in animiranih filmih. Leta 1950 je bil med soustanovitelji Društva slovenskih filmskih delavcev. Leta 2011 pa je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Najprej je obudil nekaj spominov na začetek slovenske televizije. »Trije Mariborčani smo bili: Slavko Pernuš, inženir elektrotehnike, ter snemalca Boris Gorjup in jaz (oba s statusom svobodnega umetnika), ki smo sodelovali v snemalni ekipi za pripravo prve slovenske televizijske oddaje z naslovom Televizija prihaja. Oba snemalca je inženir Pernuš poslal na enomesečni trening na TV Zagreb, da bi se seznanila z delom s kamerami. Po koncu tega šolanja je režiser Mirč Kragelj v Ljubljani sestavil ekipo, ki je pripravljala omenjeno oddajo. »Njen namen je bil popularizirati novi medij – televizijo. Prikazati smo želeli, kaj vse se dogaja v Sloveniji, od športa, kulture, glasbe do zabave, sodelovalo je veliko igralcev, glasbenikov, tudi Frane Milčinski - Ježek, tako da je bila oddaja zelo pestra. Številna ekipa je odpotovala v Zagreb, kjer smo oddajo posneli in jo z neposrednim prenosom posredovali v Slovenijo.« V izložbe številnih trgovin so namestili televizijske sprejemnike in enourno oddajo so v Sloveniji vsi lepo sprejeli. »To je bilo maja leta 1957, zato menim, da je to začetek prve slovenske televizije, in ne leto kasneje. To potrjuje tudi dopis takratnega pomočnika direktorja TV Lada Poharja (dopis hranimo v uredništvu): »... zahvala za vnemo in trud, ki ste ga vložili v našo prvo slovensko TV oddajo: Televizija prihaja. Vljudno vas vabimo na sodelovanje pri naših bodočih TV oddajah.« Čeprav je bila oddaja uspešna, pa službe na TVS ni dobil. »Nadaljevalo se je politično nezaupanje, ki se je začelo leta 1952 s tritedenskim zaporom in zasliševanjem v Mariboru zaradi pobega mojega brata v tujino. Kot študent ljubljanske ekonomske fakultete je sodeloval pri gradnji avtoceste bratstva in enotnosti Beograd–Zagreb. Po končani delovni akciji v Ankaranu pa je leta 1950 pobegnil v Italijo. Posledice bratovega pobega je občutil tudi oče, ki je bil kmalu zatem razrešen funkcije ravnatelja mariborske srednje ekonomske šole in premeščen na mesto predmetnega učitelja v osnovno šolo.«

Razočarani Struna se je vrnil k filmu, se pridušal, da ne bo nikoli več vstopil na televizijo. »Vztrajal sem do leta 1995, ko me je režiser Beno Hvala pregovoril, naj pozabim na zamero, in me povabil k sodelovanju pri ciklu njegovih oddaj Mojstri, kjer sem bil direktor. Nikoli mi ni bilo žal, da se je tako zgodilo. Televizija se mi je zdela ozko usmerjena, pri filmu pa se je takrat začelo odpirati. Slovenija je bila zanimiva za tujce, imeli smo strokovno usposobljen tehnični kader, od osvetljevalcev do asistentov, znali smo sodelovati z njimi kot profesionalci, ni nas bilo treba učiti, seveda pa so imeli prednost tisti, ki so govorili tuje jezike.«

Prvi koraki v življenju slike 

Prvi mali fotolaboratorij je imel v domačem stanovanju v mariborskem Hutterjevem bloku. »Z enostavnim fotoaparatom, ki mi ga je podaril oče, sem začel slikati lepote Pohorja, zelenjavni vrt pri Treh ribnikih, očeta pri delu s čebelami ...« Kot dijak Prve gimnazije Maribor se je vpisal v fototečaj, ki so ga vodili znani mariborski umetniški fotografi (Hlupič, Kovačič, Cizelj ...), ti so mu utrli pot v lepote gorništva in alpinizma, kjer so se odpirali novi motivi za fotografiranje. Posnetke iz športnega življenja pa je iskal v športnem društvu Polet in je bil med člani smučarskega kluba, ki so s prostovoljnim delom od leta 1948 do 1950 zgradili prvo pohorsko žičnico (zdaj se je ta trasa razširila na glavno smučišče Mariborskega Pohorja). Tekmoval je tudi v smučarskih tekih ter dosegel prvo mesto med mladinci na državnem prvenstvu na Bledu leta 1948. Nekaj entuziastov je leta 1947 ustanovilo filmski krožek pod okriljem mariborskega kina Partizan, dobili so 16-milimetrski Simensov zvočni projektor in filme, ki so jih predvajali po šolah. 

Strunovo prvo srečanje s pravo filmsko ekipo pa je bilo v Ljubljani, »ko smo se člani TD Partizan (med njimi tudi moj brat in moja sestra) pripravljali na skupni jugoslovanski nastop tri tisoč sodelujočih na XI. vsesokolskem zletu v Pragi leta 1948. Slovensko filmsko ekipo je vodil režiser Dušan Povh in z veseljem sem ji pomagal prenašati kamere, stative in akumulatorje.« Po maturi so ga sprejeli v redno službo laboranta pri ljubljanskem Triglav filmu. »Kmalu sem začel delati kot asistent snemalca slike in se naučil še veliko novega.« V Sloveniji so začeli snemati velike koprodukcije. Znanje jezikov mu je omogočilo mednarodno sodelovanje s filmskimi ekipami iz Nemčije, Avstrije, Italije, Francije, ZDA in Poljske. »Moj največji in najzahtevnejši filmski projekt je bil film Sam proti Rimu, kjer sem prvič nastopil kot direktor celovečernega igranega filma. Vodil sem tehnično ekipo, v kateri je v 30 snemalnih dneh sodelovalo več kot 10 000 statistov, 80 konjenikov, 80 kaskaderjev in okoli 40 jugoslovanskih igralcev, iz Slovenije je bilo kar 11 filmskih snemalcev. V Pulju smo dogradili pol arene, veličastno je bilo. Še bolj veličastno sem se počutil na premieri filma v Rimu.«

Pri snemanju filma dobro vemo, kaj počnejo režiser, igralci, kostumograf in drugi. Manj znano je, kaj počne direktor filma. »Direktor filma deluje z režiserjem z roko v roki. Vodi celotno proizvodnjo filma. Od ideje, ko mu režiser pove, da bi delala skupaj, do promocije in prodaje filma. Naredi finančni načrt, za katerega odgovarja, čeprav je soodgovoren tudi režiser, ki si ne sme izmišljevati nečesa, česar ni v snemalni knjigi. Zato je pomembno, da je direktor filma prisoten pri vseh predpripravah, ko iščejo terene, ateljeje in izbirajo ekipo. To je bistvo pri filmu. Če je bila ekipa dobra in so bili ljudje drug z drugim zadovoljni, smo vselej naredili dober film. Ne smemo pozabiti, da je snemanje dolgotrajen proces, saj smo pri katerem izmed filmov potrebovali motive vseh letnih časov, sončni vzhod, zahod, dež, sneg, morje, gore, celo snemanje v zraku. Poklic filmarja zahteva veliko širino duha, vztrajnosti in potrpežljivosti, čeprav je v filmski proizvodnji potrebna pragmatičnost.«

V svoji karieri je sodeloval s številnimi priznanimi slovenskimi režiserji, kot so France Štiglic, František Čap, Boštjan Hladnik, Jože Pogačnik, Dušan Povh, Vojko Duletič, Rajko Ranfl, Jože Bevc, Milan Ljubič ... Bil je priča razvoja slovenske kinematografije. Kaj se mu je posebej vtisnilo v spomin? »To sta bili legendarni filmski otroški uspešnici Kekčeve ukane in Srečno, Kekec v režiji Jožeta Galeta. Film Kekec je že leta 1952 v Benetkah dobil prvo nagrado za otroški film, prodali pa smo ju v 37 držav. Rad se spominjam filma Ne joči, Peter v režiji Franceta Štiglica, nagrajen z dvema zlatima in srebrno areno na puljskem filmskem festivalu leta 1964. Nadvse prijeten in odkrit je bil stik z otroki v mladinskem filmu Nevidni bataljon v režiji Janeta Kavčiča. Od slovenskega celovečernega filma sem se v funkciji direktorja in producenta filma poslovil kot Mariborčan s filmom Kavarna Astoria v režiji Jožeta Pogačnika.«

Čebele na filmu

Spreten, vztrajen, prilagodljiv, toleranten, izobražen, natančen, poln humorja, vljuden in ljubezniv je splošna ocena Ljuba Strune. »Eden poslednjih Mohikancev, ki je film poznal do podrobnosti, zato je znal poprijeti za vsako delo. Če se je zataknilo snemalcu, je poprijel za kamero in snemal. Po potrebi je še igral, statiral, posodil hrbet za prenašanje, bil tonski tehnik, organizator, šofer z 'raztegljivo' katrco, je recimo zapisal režiser in direktor Viba filma Milan Ljubič.

Ljubo Struna svoje skrbno zbrano in urejeno gradivo predaja Slovenski kinoteki in Arhivu RS. Dokumentiral je postopke nastajanja in snemanja filmov, prikazal lokacije, sodelavce, filmsko opremo, skratka pomembne podatke za razumevanje filmske produkcije in zgodovine kinematografije na Slovenskem po 2. svetovni vojni, kar je neprecenljivo darilo za slovensko filmsko dediščino. Še vedno rad gleda filme, se udeležuje odprtij razstav, premier in pogovornih večerov. Ima pa še eno radost: čebele. Vzljubil jih že v otroštvu in se daljnega leta 1938 začel na očetovo pobudo ukvarjati z njimi. Pri svojem delu je čebele povezal s poučnim filmom Čebelarstvo z režiserjem Slavkom Hrenom in s filmom Poslikane panjske končnice z režiserjem Borisom Višnjevcem. Kot najstarejši član društva Urbani čebelar je letos prejel državno odlikovanje Antona Janše I. stopnje Čebelarske zveze Slovenije. Še zdaj skrbi za pet čebeljih družin v ljubljanskih Murglah. Pred panje pa je postavil tablo, kjer piše: Čebele tudi pikajo!

Neva Brun, fotografija: osebni arhiv L. S.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media