Kovač mora znati skovati, okovati, prikovati, podkovati ...

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | sep. '18

Kovina je večni pojem trdnosti, vrednosti, obrambe in zanesljivosti. Zato človek od davnih dob kovino kuje in kali, a kovina kuje njegovo srečo in kali njegov značaj. Kar je trdno, mora biti skovano – celo volja in sreča. Z železno voljo lahko človek marsikaj doseže, tudi srečo – vsak je svoje sreče kovač.

Starosvetna slovenska vas ni mogla živeti brez kovača, ki je izdeloval podkve, podkoval konja, okoval voz, skoval žeblje, kose, vile, grablje, brane, osti za pluge in še marsikaj. Vaški kovač je bil tesno povezan z vsemi poklici v vasi – s kmetom, furmanom, sodarjem, tesarjem, brodarjem, splavarjem, zidarjem, kolarjem, mlinarjem, žagarjem ... Vsi so pri svojem delu potrebovali nekaj kovanega.

Kovina in kovaštvo sta v stoletjih vstopila v naš jezik in ljudsko dediščino v širokem pomenu. Tudi vsi ljudski junaki so na neki način povezani s kovino.

Peter Klepec je »naklepal« Turke, da se nikdar več niso upali priti v naše kraje. Pred bojem s turškim velikanom pa je na dunajskem dvoru v roki zdrobil železne podkve, ki so mu jih prinesli služabniki dunajskega cesarja. S temi podkvami je cesarju dokazal svojo nenavadno moč.

Tudi Martin Krpan je na dunajskem dvoru v kovačnici cesarju in vsem dvorjanom pokazal, kako se kuje orožje za boj z Brdavsom.

Lepa in mlada Miklova Zala je grenko poskusila, kaj pomeni »biti vkovan« v turške verige, a je pogumno zbežala iz ujetništva in s tem svojim begom ustvarila najlepši lik slovenske žene.

Tudi kralj Matjaž je rešil svojo Alenčico iz turškega suženjstva tako, da je na begu pred zasledovalci dal podkovati konja z narobe obrnjenimi podkvami. »Brž konjča zbosi, preobuj, narobe podkve mu prikuj!« je ukazal kovaču in tako speljal zasledovalce v napačno smer.

Žvenket kovancev

Kovači pa so kovali tudi kovance in ti so, takoj ko so se pojavili, usmerili zgodovino človeštva k sebi. Od tedaj naprej so vsi oblastniki vedeli, da sta last in oblast neločljivo povezani. Najraje so videli svojo podobo, odtisnjeno na kovancih. Da je to res, potrjuje stara slovenska ljudska pripoved Cesar in kmet.

Neki cesar je rekel kmetom: »Kdor mi bo nekaj zelo bistrega povedal, mu bom davke odpustil.«

Prišel je k njemu kmet in dejal: »Rodil sem se v tistem letu, ko se je pisalo tako naprej kot nazaj. Rodil sem se leta 1691.«

Cesar se je začudil in dejal kmetu: »Nikomur ne smeš tega povedati, dokler ne boš videl 30 cesarjev!«

Cesar je nato preizkusil pamet svojih ministrov, a nihče ni pravilno odgovoril. Eden od njih je skrivaj odšel h kmetu in ga prosil, naj mu pove odgovor.

»Ne smem,« je odgovoril kmet, »cesar mi je ukazal, da nikomur ne smem povedati, dokler ne bom videl 30 cesarjev.«

Minister je dal kmetu 28 tolarjev in dejal: »Na vsakem kovancu je odtisnjen cesarjev obraz. Enkrat si cesarja že videl, ko te bo poklical k sebi, ga boš spet videl, tako boš skupaj s podobami na teh kovancih tridesetkrat videl cesarja.« 

Kmet je vzel denar in ministru povedal letnico. Ta je povedal cesarju odgovor, a cesar se je razjezil in dal poklicati kmeta. »Zakaj si se pregrešil proti moji zapovedi,« se je razhudil, ko je kmet stopil predenj, »saj še nisi videl 30 cesarjev!«

»Sem,« je odgovoril kmet. »Ko sem bil prvič tu, sem videl enega cesarja, danes ga vidim spet, tu pa imam 28 tolarjev z 28 cesarji.«

Cesar je bistremu kmetu odpisal davke.

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media