Odprt arhiv za vse obiskovalce

Leta 1778 prvič osvojeni očak je naš narodni simbol

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | sep. '18

ODSTRTE PODOBE – TRIGLAV

Andrej Grum

Letošnjega 26. avgusta je minilo 240 let, odkar so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa na 2864 metrov visok Triglav prvi stopili štirje srčni možje iz bohinjskega kota. To so bili Lovrenc Willomitzer, 31-letni ranocelnik v Stari Fužini, Štefan Rožič, 39-letni lovec, s Savice ter rudarja 34-letni Matevž Kos iz Jereke in 31-letni Luka Korošec s Koprivnika. Zatem je vrh slovenskega očaka osvojilo na tisoče domačih in tujih gornikov, med katerimi je tudi 72-letni upokojeni univ. dipl. fizik in navdušen planinec Andrej Grum, ki je bil prvič na njem z murskosoboškimi taborniki pri dvanajstih letih in poslednjič lani, štiridesetič; z vseh treh zavarovanih smeri (s Kredarice, Planike in Doliča), ob tem pa se je do Kredarice trikrat povzpel tudi po triglavski severni steni.

Ker nihče od prvopristopnikov ni opisal prvega vzpona na »slovenski prestol«, s katerim so prehiteli vse največje alpske narode, ki so se trudili osvojiti svoje najvišje vrhove (leta 1786 francosko-italijanski Mont Blanc oziroma Monte Bianco, visok 4807 m, in leta 1800 avstrijski Grossglockner, visok 3798 m), se lahko opremo le na navedbe zgodovinopisca Franca Xavra Richterja, ki je kot avtor monografije o Žigi Zoisu (1820) prišel tudi do njegovih zapiskov o prvem vzponu na Triglav leta 1778, narejenih na osnovi pripovedi ranocelnika Lovrenca Willomitzerja.

Na vrhu so se zadržali dve uri

Takole je zapisal: »24. avgusta so se vzpeli do planinske koče v Belem (na Velem) polju. 25. avgusta so preiskali tri dele gore in našli najudobnejšo pot navzgor, imenovano Zeleni plaz (Triglavski ledenik). Naslednjega dne, 26. avgusta so takoj, ko se je zdanilo, šli iz Belega polja na levo proti zahodu, nato skoraj diagonalno v smeri jugozahod-severovzhod in po petih urah hoda prišli do omenjenega Zelenega plaza. Strašno je bilo gledati v grozljivo globino. Stari sneg se je Willomitzerju kazal popolnoma zelen, opazil je tudi izvir, ki je z velikim šumom vrel iz njega, grozno je bilo gledati velike skale, ki so tičale v njem kot v snegu. Od Zelenega plazu so prišli hribolazci vzdolž grebena gorskega hrbta Kredarice v vzpenjajoči se zahodni smeri prav do zadnjega vrha Triglava v nekaj več kot eni uri. Pot je bila mestoma le dva čevlja široka in je obstajala iz razkosanih skal. Pod zadnjim vrhom Triglava so Willomitzerjevi spremljevalci začeli oklevati. Do vrha so računali še 3/4 ure. Vendar so se opogumili in splezali po severnem robu grebena do najvišje točke Triglava.

Vreme jim je bilo naklonjeno, jasno, brez vetra in mraz znosen. Willomitzerju se je zdel prostor na vrhu velik, da bi moglo na njem stati kakih petdeset ljudi, sledov, da bi bil kdo pred njimi na vrhu, ni bilo. Družba se je zadržala na vrhu kaki dve uri in vklesala v dve skali imena Jožef II., baron Sigmund Zois, Baltazar Hacquet, Jožef Štefančič, Lovrenc Willomitzer, Kristjan Novak, Štefan Rožič, Matevž Kos in Luka Korošec. Nato so zasadili kladivo in dleto drugo poleg drugega v neko skalno razpoko in se še istega dne vrnili domov. Z vrha je baje ranocelnik Willomitzer videl: vse koroške in kranjske gore, Tržaški zaliv, Kras in Dolenjsko, štajersko gorovje, Celovec z jezerom, samostan Osoje, Ziljsko dolino do Tirolske, beneško gorovje, Oglej, Bovško dolino, goro Višarje, Belo peč, Rateče in Dovje. Med sestopom so pot označevali, da bi jo naslednje leto laže našli.«

Dovški župnik Jakob Aljaž je s postavitvijo stolpa dal Nemcem vedeti, da je Triglav slovenska gora.

Tako sta leta 1779 (3. avgusta) na najvišji vrh Julijskih Alp zdravnika in naravoslovca Baltazarja Hacqueta spremljala Lovrenc Willomitzer in Matevž Kos, a ker je njun varovanec malo pod vrhom gore omagal, sta se 3. avgusta nanj povzpela sama. Je pa Baltazarju Hacquetu v družbi Luke Korošca in še enega vodnika uspelo priti na vrh 23. avgusta 1782. Po dosegljivih virih je do leta 1837 vrh osvojilo še triindvajset 'odprav', v katerih so imeli odločilno vlogo bohinjski vodniki in nosači. Ob dvestoletnici prvega vzpona so Bohinjci leta 1978 v Ribčevem Lazu postavili spomenik štirim pogumnim gorohodcem s pogledom na Triglav, delo kiparja Stojana Batiča. V letošnjem jubilejnem letu pa je Turizem Bohinj v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom, Planinsko zvezo Slovenije in drugimi pripravil dvo- do tridnevno pot »Po sledeh prvopristopnikov«, ki se začne pri rojstni hiši Štefana Rožiča na Savici, nadaljuje skozi Staro Fužino na Uskovnico, Velo polje, Kredarico in na vrh, od koder se spusti mimo Planike skozi Voje do spomenika štirim srčnim možem.

Med današnjimi obiskovalci Triglava je skoraj samoumevno fotografiranje pred Aljaževim stolpom, ki ga je (takšnega, kot ga vidimo na razglednici iz leta 1906) s pomočjo mladostnega prijatelja, kleparja Antona Belca iz Šentvida pri Ljubljani 7. avgusta 1895 po lastnih načrtih in na svoje stroške postavil dovški župnik Jakob Aljaž. S tem je dal Nemško-avstrijski planinski zvezi (DÖAV) jasno vedeti, da je Triglav slovenska gora, in tako nazorno uresničil glavno programsko točko Slovenskega planinskega društva (SPD), ustanovljenega leta 1893 – »ohraniti slovensko lice slovenskim goram«. Ko je Jakob Aljaž spremljal gradnjo stolpa, se je večkrat ustavil v nemški Deschmannovi koči in se odločil, da pod Triglavom postavi slovensko kočo. Potem ko je od dovške občine za pet goldinarjev kupil svet vrh Kredarice, je po njegovi zamisli SPD začel graditi Triglavsko kočo, ki so jo odprli 10. avgusta 1896. Ob tej priložnosti so zapeli tudi slavnostno pesem Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan!, ki jo je na besedilo župnika Matije Zemljiča -Slavina uglasbil Jakob Aljaž. Leto pozneje so pred kočo postavili še lično kapelico.

Na mestu skromne koče iz leta 1896 stoji zdaj na Kredarici mogočen Triglavski dom s 300 sedeži in 341 ležišči.

Res, lep je ta naš planinski svet!

Prekaljeni hribolazec Andrej Grum pravi, da ima Triglav preprosto rad, ker je najvišji od vseh naših gora, ker ima vzpon nanj tudi elemente plezanja, kar je zanj še posebna draž, in ker je navsezadnje slovenski simbol. Zadnja leta pa je na poti nanj in na njem tolikšna gneča, da se mu raje izogne, vendar si lani le ni mogel kaj, da ga ne bi znova obiskal. »V začetku oktobra, ko je bilo napovedano lepo vreme, sem se na naš očak odpravil iz pokljuške smeri. Nekaj po peti uri zjutraj sem odšel od doma in še v trdi temi sem s čelno svetilko naredil prve korake v hrib. Po dobri uri hoje sem bil že na Studorskem prevalu, obhodil Tosc in se konec naslednje ure znašel pred Vodnikovim domom na Velem polju. Spotoma sem opazoval Mišelj vrh, Debeli vrh in Stoge ter uzrl tudi cilj svoje poti, kako se prebuja v jutranji svetlobi. Prek Konjskega sedla sem prišel do Doma Planika, kjer sem srečal planinca iz Slovenj Gradca, s katerim sva skupaj nadaljevala pot na vrh Triglava, ki sva ga dosegla nekaj čez enajsto. Nagrada pa nista bila le prekrasen razgled in modri svod nad mano, temveč tudi neobičajno razkošje prostora okoli Aljaževega stolpa, saj smo bili le štirje obiskovalci.

Po dobri uri in številnih fotografijah celotne triglavske panorame sem se začel spuščati proti Tržaški koči na Doliču. Najprej po poti v škrbino in ob jeklenicah na široka melišča pod južnimi stenami Triglava in nato po Velski dolini, kjer je skalovje zlagoma začelo nadomeščati zelenje, sprva nizke trave, nato grmički in kmalu tudi drevesa. Po krajšem vzponu z zelene ravnice na Velem polju sem dosegel planinsko pot, po kateri sem zjutraj hodil v nasprotni smeri, in se z nje še zadnjič ozrl na Triglav. A od sonca obsijani vrhovi so me še naprej spremljali in okrog šestih sem bil pri avtu. Približno dvanajst ur naporov in užitkov s kopico vtisov mi je ta dan napolnilo dušo in telo. Res, lep je ta naš planinski svet,« opisuje vzneseno in doda, da bo hodil v hribe, dokler ga bodo noge nesle. Pa čeprav se je na Slovensko planinsko pot prvič podal že leta 1963 in jo nato prehodil trikrat, od tega enkrat s tremi hčerami in ženo Majdo. V treh zaporednih dneh se je povzpel na tri najvišje vrhove, in sicer v Julijskih Alpah na Triglav, v Karavankah na Stol in Kamniško-Savinjskih Alpah na Grintovec. Med letoma 2000 in 2012 je osvojil 1000 večinoma slovenskih dvatisočakov in odtlej še dodatnih 400 ter na teh planinskih izletih posnel okrog 25.000 fotografij, opremljenih z osnovnimi podatki.

Boris Dolničar                                                                                


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media