Za domovino
Za slovenske zmage
Ameriški predsednik Donald Trump je za vodilo svojega predsednikovanja razglasil geslo Najprej Amerika. V bistvu gre njegovo vodilo razumeti kot sledenje politiki, ki bo za državo, ki jo vodi, najbolj uspešna. V tem pravzaprav ni najbolj izviren, veliko pred njim je drug ameriški predsednik sodržavljanom rekel, ne sprašuj, kaj naj država naredi zate, pomembno je, kaj boš ti naredil za državo. Drugače povedano, država je lahko uspešna, če jo razumejo in sprejemajo njeni državljani. Na to sta se sklicevala tudi libijski voditelj Gadafi in iraški voditelj Husein. Oba so Američani oziroma njihovi pomočniki zrušili in ubili. To so v libijskem primeru utemeljevali s podporo demokratičnim spremembam, v Iraku pa so zaznali nevarnost uporabe kemičnega orožja. Po dostopnih podatkih je šlo v obeh primerih za laži.
Prav nič neobičajnega ni, če države za utemeljevanje svojih ravnanj uporabljajo polresnice, »zanesljive informacije« obveščevalnih služb ali preproste laži. Zlasti za ameriške obveščevalne službe velja, da so zelo seznanjene z razmerami »na terenu«, zato svojim naročnikom pošiljajo ocene, ki imajo zelo malo skupnega z razmerami »na terenu«. Spomnimo se, kako je ameriško veleposlaništvo ocenjevalo razmere v razpadajoči Jugoslaviji. Niti toliko se niso potrudili, da bi ugotovili, kateri so ustavni temelji države. Prav zaradi te nevednosti niso razumeli, kako je država nastala in da imajo njene članice (republike) pravico iz nje oditi, če je kršena temeljna pogodba o združitvi.
Za uspešnost vsake družbe ali države je vendarle najpomembnejše, kako oblast doživljajo državljani. Skupnost, v kateri odstotek premožnih odloča o življenju domala vseh državljanov, ne more biti uspešna na dolgi rok. To temeljno resnico bi morali imeti pred očmi voditelji, ki so dobili odgovornost voditi državo in narod. Tega ni zmožen vsakdo, za tako odgovorno ravnanje pač potrebuješ veliko znanja in sposobnosti razumeti ljudi, ki so v stiski, torej tiste, ki jim usoda ni položila »zlate žlice« v zibko. In takih nas je večina. Drugače povedano, tisti, ki imajo možnost odločati o skupnosti, morajo najprej pomisliti, kako bodo njihove odločitve prizadele najranljivejše.
Že nekaj let se spoprijemamo s težavami, ki jih povzročajo množične migracije. Za nas so najbolj v ospredju migranti, ki bežijo z vojnih območij Bližnjega in Srednjega vzhoda ter podsaharske Afrike. »Desni« razlagalci tega dogajanja opozarjajo, da je s prihodom tujerodnih migrantov ogrožena naša »evropska« istovetnost. Še več, v nevarnosti je celo obstoj naroda kot temeljne istovetnosti vsakega od nas. Tako strašenje je v osnovi lažnivo. Tisto, kar je pri vključevanju migrantov pomembno, je njihovo vključevanje v kulturno in socialno okolje. Njihova vera je zasebna odločitev, dokler ne postane politično ali ideološko orodje.
O zlorabi vere kot ideologije je napisanih veliko resnih knjig. V tem pogledu ni »nedolžna« niti katoliška cerkev. Ne samo križarske vojne in osvajanje Jeruzalema, na naših tleh je še posebej dramatičen pečat pustila protireformacija. In ne nazadnje tudi polpretekla zgodovina. Namreč še danes, sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne, se najdejo »zgodovinarji«, ki opravičujejo pajdašenje z okupatorji z narodnoosvobodilnim bojem. Koga imajo za bedake? Zakaj celo na nacionalni televiziji uredniki dopuščajo, da se vzroki zamenjujejo s posledicami? Mar je v imenu »spravaštva« treba zanikati temelje, na katerih je bila zgrajena država?
Domala vsi, ki smo se na referendumu odločili, da se ločimo od »Srboslavije«, smo se obenem zavezali spoštovati vse, ki so z velikimi žrtvami omogočili, da smo postali enakopraven del skupnosti evropskih narodov in držav. Tisti, ki so bili na strani okupatorjev, zagotovo k temu niso prispevali. Morda so verjeli, da se bojujejo za Ljubljansko pokrajino (v okviru dučejeve Italije ali Hitlerjevega rajha), vendar zagotovo ne za suvereno slovensko državo. Brez partizanov bi bila Slovenija zagotovo drugačna. Na simbolni ravni o tem priča postavitev prapora 9. korpusa v ameriškem muzeju zavezniških vojsk. To preprosto resnico bi morali upoštevati vsi, ki želijo biti voditelji naše države in slovenskega naroda.
