Skrb za mišice in kosti je pomembnejša od hormonov!
Darja Gašperlin Dovnik, dr. med.
Predmenopavza, menopavza in postmenopavza – po domače kar mena – pri večini žensk povzročajo neprijetne težave. Že v predmenopavznem obdobju (več let pred zadnjo menstruacijo) se lahko pojavijo spremembe v počutju in zdravju: od najbolj »zloglasnih« vročinskih oblivov do utrujenosti, nespečnosti, nervoze, mravljinčenja ter psihičnih motenj, ki mnoge ženske precej moti.
Kot je povedala ginekologinja Darja Gašperlin Dovnik, dr. med., iz Celja, se včasih predmenstrualni sindrom in začetne predmenopavzne težave prekrivajo. »V tem obdobju je ovulacij čedalje manj. Ko ni ovulacij, ni hormona progesterona in nekatere težave, kot so utrujenost in nepravilne krvavitve, lahko nastopijo že zaradi tega.« Kaj ženski pri tem lahko pomaga? »Pomagamo z vstavitvijo materničnega vložka, ki vsebuje hormon progesteron, ali pa s progesteronsko terapijo v drugem delu ciklusa.« Pri tej terapiji večinoma ni neželenih stranskih učinkov in jo, kot pove, ginekologi brez slabe vesti svetujejo. Ciklus se uredi, ženska lažje prenaša druge težave, kot so utrujenost, nespečnost, razdražljivost. Vročinskih navalov pa z dodajanjem progesterona ne odpravimo.
Hormonska nadomestna terapija
Dodani progesteron preprečuje debelitev maternične sluznice in s tem tudi raka na njej. Če so ženski operativno odstranili maternico, zadošča izključno estrogen, hormon progesteron ni več potreben. Če so težave zelo velike, ginekolog uvede estrogensko-progesteronsko zdravljenje, tako imenovano hormonsko nadomestno terapijo, a jo ginekologi uporabljajo redkeje kot pred dvajsetimi leti. Zakaj? »Na prelomu stoletja so bili objavljeni prvi izsledki velike ameriške študije WHI, ki je zajela nekaj deset tisoč žensk v obdobju od predmenopavze do starosti 70 in več let. Med njimi so bile tudi takšne, ki so imele visok krvni tlak, sladkorno bolezen, težave z debelostjo … Takšnim hormona estrogena praviloma ne dajemo. Posledično je v vzorcu teh žensk prihajalo do večjega pojavljanja kardiovaskularnih dogodkov, kot so možganske kapi, pljučne embolije, tromboze … Vse to so možni stranski učinki nadomestnega hormonskega zdravljenja. Res je, da so redki, saj ženskam z omenjenimi tveganji hormonske terapije pri nas ne dajemo. Študija je ugotovila tudi, da se je povečala pojavnost raka na dojki. Zaradi vsega tega danes ginekologi z več previdnosti predpisujemo nadomestno hormonsko terapijo.«
V katerih primerih pa sogovornica zagotovo ne bi predpisala hormonske nadomestne terapije? »Hormonov seveda ne moremo predpisati ženski, ki ima raka na dojki, pa tudi takrat ne, ko obstaja alergija na hormonski preparat. Kontraindikacija so tudi kakšni drugi maligni tumorji, ki bi lahko bili povezani s hormoni, kot je rak na maternični sluznici, tudi ko je bila ženska zdravljena z operacijo. Kontraindikacija so lahko še nepravilne krvavitve, dokler ne ugotovimo, da niso hormonskega izvora, pa hiperplazija oziroma debelitev maternične sluznice. Tudi v primeru predhodne venske tromboze, pljučne embolije, infarkta ali angine pektoris ne dajemo hormonske nadomestne terapije. Ker se večina hormonov presnavlja skozi jetra, pacientka ne sme imeti jetrnih obolenj.«
Sogovornica še pove, da hormonska nadomestna terapija lahko poveča tveganje kardiovaskularnih bolezni, raka na dojki. Število obolelih za rakom na dojki se veča: konec sedemdesetih let je bilo v Sloveniji okoli 400 primerov raka na dojki na leto, zdaj jih je 1200. Dr. Gašperlin ne trdi, da je to posledica hormonske nadomestne terapije, saj je tveganje majhno, danes imamo druge dejavnike tveganja in povzročitelje, ki jih nekoč ni bilo, na primer nizko rodnost, hormonske motilce v hrani … Poleg tega je rak na dojki tudi visoko ozdravljiv, tako da to po njenem mnenju ni največja težava. Večji problem so kardiovaskularne bolezni, ki lahko povzročijo nenadno smrt ali invalidnost. »Zato pri hormonski nadomestni terapiji vedno dobro premislim, ali bo korist res večja od morebitne škode.«
Kako vpliva uporaba materničnega vložka s hormoni (mirena, kyllena) na žensko zdravje? »Progesteron, ki se sprošča iz teh vložkov, preprečuje debelitev maternične sluznice in tako ščiti pred rakom na sluznici. Zato ženski, ki jemlje estrogen v obliki obližev ali pršil in ima vstavljeno mireno, ni treba dodatno jemati tablet progesterona. Poleg tega omenjeni maternični vložek zagotavlja dodatek progesterona v obdobju, ko ga je v organizmu manj. S tem ureja krvavitve. Ne ustreza pa tistim, ki izrazito čutijo spremembe v počutju v obdobju ciklusa. Te ženske mirene ne prenašajo prav dobro, lahko pa nekoliko bolje kylleno, ki vsebuje manj hormona.«
Kdaj ginekologinja priporoča, da se vložek odstrani? »Običajno menopavza nastopi v enakem obdobju, kot je nastopila pri materi. Če je imela mama menstruacijo do 55. leta, jo ima navadno tudi hči. Običajna uporabna doba tega vložka je pet let, v menopavzi jo imamo lahko vstavljeno sedem let.«
Samopomoč v meni in po njej
Dr. Darja Gašperlin Dovnik poudarja, naj se ženska v tem obdobju začne bolj ukvarjati s sabo. Naj se več giba in izvaja vaje za mišično moč dvakrat tedensko po eno uro in vsak dan tudi aerobne vaje. Druženje z ljudmi in dobri socialni stiki dvigajo razpoloženje in izboljšujejo počutje. Pomembno je tudi to, da se začnemo učiti nečesa novega, saj je staranje možganov dolgoročno velik problem. »Staranju se uspešno upiramo z aktivnostjo telesa in duha. Pri fizični aktivnosti nastajajo hormoni sreče – endorfini, ki nam s tem, da nas naredijo zadovoljne, pomagajo vzdrževati tudi kakovostne medsebojne odnose. Vse to – gibanje telesa, miselna aktivnost in druženje – je za zdravje in počutje v menopavznem obdobju veliko pomembneje kot dodajanje hormonov,« je prepričana naša sogovornica.
Obdobje po menopavzi traja pravzaprav do konca življenja. Različno dolgo pa trajajo težave. »Zgodi se, da pride ženska pri skoraj osemdesetih letih in reče, da ne more več prenašati teh težav. Pri taki starosti ne uvajamo hormonske nadomestne terapije, saj je presnova skozi jetra drugačna kot takoj po menopavzi, možnost strdkov v žilah pa mnogo večja. Imam pa na primer pacientko, ki je stara skoraj 80 let in hormone uživa že trideset let, sicer v zelo majhnih odmerkih, a nikakor ne more brez njih.« Nekaj let po menopavzi se hormoni še dodajajo, potem navadno ne več. Presoditi je treba, kakšna je ženska. Če je zelo vitka, ima osteoporozo, morda celo zlome v svoji ali družinski anamnezi, ji dodatek estrogena lahko koristi. Ženska z veliko težo pa ima že sama več estrogena, saj ta nastaja tudi v maščobnem tkivu. Zato imajo debelejše ženske veliko manj osteoporoze, a veliko več možnosti za kardiovaskularne dogodke. Pri teh se dodatku hormonov raje izognemo.
Povečajmo mišično maso!
Katere so zdravstvene težave, ki se lahko pojavijo kot posledica zmanjšanega nivoja hormonov v postmenopavzi? »Zagotovo je to najprej osteoporoza. V prvem letu po zadnji menstruaciji gostota kostne mase izjemno pade. Upadanje se potem le še nadaljuje, še posebno, če obstajajo dejavniki tveganja, kot je dedna pogojenost.
Drug velik problem je usihanje mišic ali sarkopenija. Po 60. letu propadejo štirje odstotki mišic na leto. A medicina se s tem ne ukvarja veliko. Mišice so potrošnik hrane, vir citokinov za odpornost in so mesto, kjer nastajajo miokini, ki sodelujejo v gradnji kosti. Mišice so torej izjemno pomembne, zato bi se ženske v tem obdobju morale zelo posvetiti gradnji mišične mase in vzdrževanju ali celo pridobivanju mišične moči.
Koža postaja suha, enako tudi druge sluznice. Nožnična sluznica se tanjša, kar povzroča težave pri spolnih odnosih in težave pri odvajanju urina. Pri teh težavah je lokalna terapija s hormoni zelo koristna, saj ima mnogo manj stranskih učinkov kot sistemsko dodajanje hormonov.
Po menopavzi se povečajo maščobe v krvi, upade raven koristnega holesterola, še posebej, če se ženska ne giblje dovolj. Pogosto se povišata tudi krvni tlak in krvni sladkor, tveganje za kardiovaskularne dogodke pa postane enako kot pri moških.
Natrenirajmo mehur!
Inkontinenca v postmenopavzi nastane zaradi različnih razlogov. Prva vrsta inkontinence je urgentna, ki je nevrološkega izvora. Stresna inkontinenca pa nastane zaradi nepravilnega poteka sečne cevi. Če se mišice krepijo s Keglovimi vajami, se lahko to v precejšnji meri uredi. Pomagajo torej vaje za krepitev mišic medeničnega dna ter treniranje mehurja – da hodimo na vodo v večjih časovnih razmikih, na več kot tri ure.
Stresno inkontinenco zdravimo tudi z lasersko terapijo, ki pa je žal samoplačniška. Res pa je, da njeni učinki niso dolgotrajni. Pri laserski terapiji namreč pride do tega, da se kolagenska vlakna skrčijo in skodrajo. To nekoliko spremeni potek sečne cevi in učinek je takojšen, žal pa traja kratek čas. Učinek stimulacije celic, ki tvorijo vezivna kolagenska vlakna, traja nekoliko dlje. Če so vse metode neuspešne, pride v poštev operacija, medtem ko je zdravljenje urgentne inkontinence mogoče le s treniranjem mehurja in zdravili.
Stanje se pri obeh vrstah uhajanja vode nekoliko izboljša tudi z dodajanjem hormonov v nožnico.
Redno h ginekologu
Katere ginekološke težave imajo starejše ženske? »Predvsem vnetje nožnice in vnetje zunanjega spolovila. Sicer pa velja, da je ginekoloških težav v starosti manj kot v mladosti. Pojavnost raka na materničnem telesu ali raka na dojki pa s starostjo ni manjša, zato je pomembno, da tudi starejše ženske redno obiskujejo ginekologa in občasno opravijo pregled z ultrazvokom. Priporočam, da starejše ženske pridejo na ginekološki pregled vsaj na tri leta, kot jim tudi pripada.«
