Valčki so prava milina

Prosti čas | sep. '18

Dobre stare viže

Joži Kališnik

Z veseljem pove, da so pri njih doma vsi radi peli, oče in mama, brata in sestre, imeli so dober posluh in so se družili predvsem ob sobotnih večerih. Ko je hodila v sedmi razred, je Joži Kališnik že zapela v oddaji Pokaži, kaj znaš in zmagala s pesmijo Moj rodni kraj, moj rodni dom. Leta 1976 se je v Kamniku pridružila novemu pevskemu zboru Solidarnost, ki ga je vodil prof. Viktor Mihelčič. Pela je prvi alt ali pa drugi sopran.

Leta 1982 so Avseniki potrebovali nadomestno sopranistko, saj je imela Ema Prodnik težave s hrbtenico. Kajetan Zupan, glasbeni urednik na Radiu Slovenija, je Vilku Ovseniku povedal, da je Joži Kališnik posnela solistično pesem, koroško narodno Oj, ta mlinar. Ker jima je bila zelo všeč, je že čez nekaj dni prišel Vilko Ovsenik v Kamnik na vajo pevskega zbora, se dolgo menil z zborovodjo, in potem ko jima je še enkrat zapela to pesem, je Vilko dejal, da jo v petek pričakujejo v studiu Helidon. »Sprejeli so me, čeprav nisem nikoli imela želje, da bi šla pet h kakšnemu ansamblu,« se spominja starih časov.

Že slab mesec kasneje je bilo v Hannovru snemanje televizijske oddaje Klic z gora in to pesem je Joži Kališnik hitro posnela tudi v nemščini, kar je bil njen prvi posnetek v tem jeziku. Težav ni bilo, saj se je nemščino učila že v osnovni šoli, ki jo je obiskovala na Vranskem.

Poročila se je sicer dve leti prej, preden se je pridružila Avsenikom, rodila pa dve leti kasneje. In v času porodniškega dopusta jo je pri Avsenikih nadomeščala Regina Vezonik, solistka mariborske opere, ki jo je pripeljal Alfi Nipič. Čez dve leti se je sodelovanje z Avseniki nadaljevalo, sledila so številna glasbena popotovanja po nemško govorečih deželah.

Kakšna pa je razlika med našim občinstvom in tistim onkraj Karavank? »Tega pa sploh ni mogoče primerjati! Nastopali smo tudi v slovenskih koncertnih dvoranah, na primer v Hali Tivoli, in je bilo navdušenje, tudi ploskanje, v Nemčiji pa je bila v koncertnih dvoranah med igranjem popolna tišina, ko pa smo končali, sta sledili navdušenje in bučno ploskanje, zato smo morali velikokrat ponovno zaigrati, če že ne cele skladbe, pa vsaj kakšno kitico ali zaključni del,« pravi pevka z bogatimi izkušnjami. 

Pri narodno-zabavni glasbi ima veliko raje valčke kot polke. »Rada dam od sebe tisto milino, pri večini polk pa tega ni čutiti. Tudi slovenske narodne so najlepše tiste žalostne, mar ne? Pri Avsenikih smo imeli vedno na sporedu tudi tisto veselo Lepo je biti muzikant, pela pa sem jo z veliko težavo,« pove in doda, da je tudi ples ni nikoli mikal.

Pri Avsenikih je prepevala osem let, vmes je povila dva otročička, dve leti pa jim je bila potem še na razpolago za snemanja in televizijske oddaje. Usklajevati družinsko življenje in zahtevno delo z Avseniki seveda ni bilo lahko. »Ko me ni bilo doma, je bila pri nas moja sestrična, ki ni bila poročena, je pa vzgojila dve nečakinji. Mama je pa kuhala, tako da ni bilo težav,« razloži.

Sodelovanje s citrarji

Ko je prenehala peti z Avseniki, si je zaželela, da bi posnela kaj iz ljudske zapuščine. Spoznala je Miho Dovžana in že na prvi vaji v studiu Helidon sta posnela kar nekaj nepozabnih pesmi, kot sta Mamica je kakor zarja in Tam v dolu sama zase. Bila je navdušena: »Oh, to je pa nekaj čisto drugega kot peti ob spremljavi harmonike! Brenkanje strun je božalo mojo dušo, zato sem se odločila, da bodo citre moje spremljevalke.« 

Po snemanju se je sodelovanje nadaljevalo, z Miho Dovžanom sta začela tudi nastopati, sodelovala pa je tudi z Ivanko Kraševec in Otom Pestnerjem. Z Miho Dovžanom je pela osem let, dokler ni zbolel. Ker so jo ljudje pogosto vabili, da bi zapela na kakšni prireditvi, je, da bi jo spremljal, poklicala citrarja Tomaža Plahutnika, ki je dolga leta uspešno sodeloval s Kamniškimi koledniki. Pa še skoraj soseda sta, le par kilometrov oddaljena drug od drugega. »Imela sva vaje in kar hitro že nekaj nastopov, ima izjemen spomin in vse igra na pamet. Nastopala sva tudi v Begunjah v nizu oddaj o Avsenikovi glasbi. Takrat sva zaigrala skladbo Tudi ti nekoč boš mamica postala. Ta pesem je bila leta 1984 posvečena meni, ker sem tedaj prvič postala mamica,« opiše lepe čase svoje mladosti. Je pa veliko nastopala tudi ob spremljavi Boža Matičiča, kamniškega godca na kromatično harmoniko.  

Ima pa Joži Kališnik za seboj tudi izjemno veliko dobrodelnih nastopov. Za svoj nesebični trud na tem področju je pred 15 leti prejela tudi priznanje petelinček.

»Od glasbe sem se v zadnjem času kar malce odmaknila, že nekaj let imam druge načrte, našla sem se na duhovnem področju. Izdala sem tudi knjigo z naslovom Molitve, ki človeka lahko dvignejo, ko se znajde v težavah.« 

Drago Vovk, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media