Vaški vrt povezuje krajane

Prosti čas | sep. '18

V Smledniku je maja že petnajstič potekala prireditev, ki jo organizira lokalno Društvo za ustno zgodovino skupaj s KUD in TD Smlednik. To je Flancanje – izmenjava zelenjavnih sadik med vaščani. Letos so jo v zadovoljstvo in ponos številnih vaščanov nadgradili še z otvoritvijo skupnostnega ali vaškega vrta. Vrt z več kot sto različnimi rastlinami so uredili na bregu pod cerkvijo sv. Urha.

Oba projekta izvirata iz tradicije v tem kraju. Flance, torej sadike, so si v Smledniku izmenjevali že od nekdaj, društvo je to tradicijo le obudilo in ji dalo posebno obliko. Pa tudi neke vrste skupnostni vrt je obstajal že v 20. stoletju. To so bili flančniki, gredice na prisojnem bregu Save, na katerih so vaščani vzgajali in si izmenjevali sadike. Žal jih pred 66 leti ob gradnji hidroelektrarne v Medvodah zalila Sava, ohranila se je le fotografija. 

In s to fotografijo se je tudi vse začelo, pove Andreja Burja Čerin, predsednica Društva za ustno zgodovino, ter nadaljuje, da so se z društvom in seveda flancami najprej predstavljali v Etnografskem muzeju v Ljubljani. »Sadike smo razstavili v lončkih, a smo ugotovili, da je bolje, da se vse to dogaja doma, tam, kjer je nastalo. Naslednje Flancanje smo tako organizirali v Zbiljah, tretje pa je bilo že v Smledniku.« Ob izmenjavi sadik je vedno na sporedu še izobraževalni dogodek. »Zadovoljni smo, da se število obiskovalcev iz leta v leto povečuje, pridejo še iz drugih občin. Oživljamo izročilo, hkrati pa raziskujemo še drugo, kar je značilno za naš kraj in ga dela edinstvenega.«

Veselo skupno vrtnarjenje

Projekt izvedbe skupnostnega vrta je vodila domačinka dr. Urška Sešek, profesorica na oddelku za anglistiko in amerikanistiko na ljubljanski filozofski fakulteti. »Glavni namen vrta je krepiti skupnost. Seveda tudi ohranjati in razvijati znanja o vrtnarjenju in naravi. A predvsem je namen skupno veselje in ustvarjanje, in to smo vsi sodelujoči začutili že pri gradnji in urejanju vrta,« pove Urška Sešek in nadaljuje, da »se je lepo videlo, kako uspešni smo lahko, ko se dopolnjujemo moški in ženske, stari in mladi (najmlajša pri sajenju je imela 5 let, najstarejša 78). In kako je preobrazba okolja tista vrsta projekta, pri kateri imajo vlogo prav vsi, znanje in ideje pa se spontano porajajo in prepletajo.«

Urška Sešek poudari eno izmed posebnosti vrta: vse sadike so podarili krajani – prišle so s 27 vrtov, zdaj rastejo skupaj in jih simbolično združujejo. Predstavljajo tudi bogastvo kulturnih rastlin, ki jih gojijo v okolici. »Zasnova vrta je permakulturna, saj smo si med drugim želeli, da bi bil urejen tako, da v prihodnosti ne bi zahteval veliko dela in stroškov. Zato na vrtu rastejo predvsem trajnice, največ je zelišč, ki so zanimiva, lepa in tudi privlačna za čebele. Želimo predstavljati stare sorte rastlin, kot je lan. V Smledniku so namreč pred sto leti pridelovali veliko lanu.«

K izvedbi vrta so skušali pritegniti čim več lokalnih organizacij in posameznikov. Poiskali so donatorje, veliko delo pa so opravili izključno prostovoljci. Otroci iz vrtca so pobarvali kamenčke, osnovnošolci so v vrtnarskem krožku izdelali vrtne škrate, učenci vzgojnega zavoda pa so izdelali klopco, ki stoji nad vrtom. »Upamo, da bodo sodelovali še naprej, ohranjanje dediščine namreč ne pomeni veliko, če je ne predamo naslednjim generacijam,« je še povedala Urška Sešek. Andreja Burja Čerin pa je dodala, da se v društvu zelo trudijo za to, da vključijo vse generacije. »Na Flancanju že vrsto let nastopata upokojenski zbor Smleški žarek in otroška folklorna skupina KUD Oton Župančič Sora. Pomembno vlogo v delovanju društva imajo upokojenci. To so ljudje, ki so rasli v časih, ko so še znali malo bolj skupaj stopiti in nekaj skupaj narediti. Imajo veliko dragocenega znanja in veliko se lahko naučimo od njih, še posebej njihovega čuta za skupnost.«

Pripadnost kraju se povečuje

Ena takšnih aktivnih upokojenk je Fani Sešek, ki je v Smlednik pravzaprav priseljena, a v njem živi že 40 let. S hčerko Urško sta se pred tremi leti pridružili Društvu za ustno zgodovino. »Flancanje združuje ljudi. Čeprav smo nekaj podobnega počeli že povsem spontano – s sosedami in sodelavci v službi smo si od nekdaj izmenjavali sadike. To navado so na nas prenesli naši starši.« Kaj pa njej osebno pomeni sodelovanje v teh dejavnostih? »Seveda sem bila v podporo predvsem hčeri, ki je dela koordinirala. Vaščani so pristopili sami, predvsem domačini v centru vasi okrog cerkve, ni jih bilo treba posebej vabiti in nagovarjati. Poleg tega smo se medsebojno bolje spoznali, družili smo se in ugotovili, da se ob delu veliko lažje pogovarjamo in dogovarjamo, kako naprej. Ne pogovarjamo pa se samo o delu, pač pa tudi o drugih stvareh, ni nam treba sedeti ob kavi. Tako se povečuje tudi pripadnost kraju.«

Fani Sešek je svoj lastni vrt obdelovala že od nekdaj. Po upokojitvi pa je iskala načine, kako bi lahko vrtnine pridelovala brez kemičnih snovi. Obiskala je kar nekaj tečajev biodinamične pridelave in zeliščarskih tečajev, sledi pa tudi naravovarstvenim temam. Brez kemije prideluje vso zelenjavo na vrtu, pri sadju pa ji to še ni uspelo.

Sadike že od začetka vzgaja sama. »Semenariti sem začela pred nekaj leti, in to je precej zahtevno opravilo. Imam svoja semena solate, motovilca, kolerabe, rukole … Sojo gojim že 30 let, rečem ji kar smledniška soja. V Društvu za ustno zgodovino smo postali pozorni na to, katera semena starih sort so v našem kraju še ostala. Odkrili smo semena solate, ki jo v Smledniku gojijo že od nekdaj. Ugotovili smo, da je še mnogo gospodinj pri nas, ki same vzgajajo semena. Med drugim smo odkrili staro sorto paradižnika, ki ga neka gospodinja iz Hraš goji že desetletja, pa tudi zelje, korenje, peteršilj, rdečo peso, kumino in janež. Ker so te stare sorte prilagojene na naše lokalne razmere, lepše uspevajo.« Vsako leto pa ob pogovorih o vrtičkarstvu odkrijejo še nove pridelovalce, ki imajo svoja semena.

Ali opaža kakšne spremembe glede pridelka skozi vsa ta leta? »Seveda. Pridela se veliko manj, kot se je lahko včasih. Semena so tako gensko spremenjena, da kalijo samo prvič, in tako jih je treba vsako leto znova kupovati. Spremembe so tudi v podnebju, zato je treba tako rekoč vsako leto prilagajati način pridelave. Tisto, kar se je delalo pred dvajsetimi leti, danes ne velja več.«

Tudi Fani Sešek poudari, da so njihovi smleški vrtovi z izmenjavo domačih sadik veliko bogatejši, kakor bi bili sicer. »Najpomembneje pa je, da bi se naše znanje preneslo na mlade rodove. Vnuka sta v prvih dveh razredih osnovne šole blestela, saj sta poznala celo rastline, ki jih niti učiteljice niso. In to je tisti medgeneracijski prenos znanja, o katerem danes veliko govorijo, prenaša se kar mimogrede.«

Andreja Burja Čerin jo dopolni, da želijo v svoje dejavnosti pritegniti tudi mlade. »Zato zanje vedno pripravimo nekaj posebnega. Ob izmenjavi sadik pripravimo rastlino presenečenja ali skrivnostno rastlino za otroke, to je bila Urškina ideja. Vsak otrok dobi majhno sadiko v lončku, a ne ve, katera rastlina je. Dobi tudi navodila, kako jo mora negovati in opazovati. Vaški otroci so z veseljem sodelovali pri vrtnarjenju. Posebno všeč jim je bilo, ko smo imeli skupno malico kot v starih časih.«

Besedilo in fotografije: Maja Korošak