Ali me še prepozna?

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Dobro počutje | sep. '18

»Ali te mamica še prepozna?« je bilo eno izmed najpogostejših vprašanj ljudi, s katerimi sem govorila o dementni mamici, ki je bila leta 2015 sprejeta v dom starejših v Notranjih Goricah. Prvega maja letos je po drugi pljučnici odšla, spomini nanjo ostajajo.

Zakaj v dom? Preveč napak je storila doma, ki bi lahko bile usodne za njeno življenje. S suhimi drevesnimi vejami si sicer ni zakurila na plinskem štedilniku, a kuhanje na plinu je bilo kmalu prenevarno zanjo, saj ni prav dobro vedela, kaj in kako ter s čim naj prižge. Mestnega središča res ni iskala na obrobju Ljubljane, a prevažanja z avtobusnim mestnim prevozom, ki ga je še do pred kratkim popolnoma obvladala, ni več razumela. Avtomobila že dolgo ni več vozila, čeprav ji ni »šlo v račun«, saj je večkrat nagovarjala starejšo vnukinjo, naj jo vendarle vzame v šolo in ji obnovi, kako se vžge in vozi avtomobil. Hkrati pa je med vožnjo vedno znova ugotavljala, da ne ve, kje je, in da je neverjetno, kako se vse spreminja, kako je vse drugače. Potem ko je šla v dom, me je kljuvalo, da sem jo »oddala«, imela sem slabo vest. Čeprav so me vsi tolažili, da je tako prav.

Starejše, dementne in tudi nepokretne so vačasih imeli ob sebi, res pa je, da so se urnik, pogled na življenje in obravnava starostnikov naših predhodnikov močno razlikovala od naših. Predvsem pa so bili veliko več doma, kot smo danes.

Po eni strani pogrešam pot do Notranjih Goric, čeprav je res, da sem bila pogosto zaskrbljena, ker nisem vedela, kako me bo sprejela. S tem, ali me bo prepoznala ali ne, se že vsaj pol leta nisem ukvarjala. Včasih je bila videti vedra, kar se je kazalo predvsem v očeh, imela je bister, nasmejan pogled, ki je izžareval zvedavost. Kaj točno je želela vedeti in kaj točno je pričakovala, nisem vedela. In me ni zanimalo. Prepričana sem bila, da ji je druženje z mano v veselje. Še bolj je bil radosten njen obraz, kadar sem jo obiskala skupaj s hčerkami, torej njenimi vnukinjami. Najmlajša je imela včasih s seboj violo in ji je zaigrala katero od ljubih skladb, ker je mamica vse do odhoda v dom redno hodila na vse nastope glasbene šole in druge koncerte, na katerih je vnukinja nastopala. Srednja vnukinja jo je vedno zabavala, zapela katero od pesmi, ki jih je prej njena babica prepevala za lahko noč, ji povedala šalo (te je vedno rada poslušala in pripovedovala!) in jo tako ali drugače animirala. Pri najstarejši pa je mamica vedno občudovala srajčko ali krilo ter nakit. Ko je še spregovorila besedo ali dve, je vedno rekla: »Mi boš posodila?« ali »Jaz bi tudi to«. Njeni zadnji in najpogostejši besedi sta bili hvala in bom. Sicer je čebljala, a nerazumljivo.

Vse je šlo zelo hitro. V dobrih dveh letih, potem ko je bila sprejeta v dom, je prehodila pot od (še vedno) vnete bralke Murna in poslušalke poročil ter dnevno aktualnih pogovornih televizijskih oddaj do suhljate žene, povsem nemočne, ki so ji bile rože še vedno zelo ljube. Njena najljubša je bila nagelj, verjetno zaradi spominov na prvomajska ali osmomarčevska praznovanja. »Branje knjig je bilo vedno ena njenih najljubših prostočasnih dejavnosti,« berem svoje dnevniške zapiske. »Police so bile polne slovenskih in tujih klasikov. Svojima dvema otrokoma in kasneje vnukom je rada ponujala svoje zapiske o Tolstojevi Ani Karenini, Linhartovi Micki in Cankarjevih Hlapcih.«

Oboževala je potovanja, prepotovala je številne države od Evrope, Amerike do Afrike in Azije. Tudi zato smo jo, potem ko je živela v domu, peljali vsaj v mikrosvet. Vedno je bila vesela, ko smo jo oblekli, posadili na voziček in se sprehodili po bližnji okolici. Dokler je še lahko sama pila, sva si v sosednem bifeju naročili kavico in malo pivo. Kako zvedavo je opazovala ljudi okoli sebe, kaj natančno ji je rojilo po glavi, pa nisem vedela. 

Vesela družbe

Pogosto je celo mislila, da sem njena mama, vnukinje pa njene vrstnice. Vendar me njene reakcije nikoli niso žalostile, kaj šele jezile, raje sem se z nasmeškom skušala odzivati na njena dejanja in se trudila razumeti njene večkrat nerazločne stavke. In vseskozi sem verjela, da je vesela družbe. V domu so negovalke rade povedale, kako dobrovoljna je gospa Marija, večkrat tedensko so jo peljale v domske družabne in rekreativne prostore, s čimer so ji popestrile dan.»Kdo je z nami? Urša, Neža ali Dora?« smo s hčerkami večkrat preverjale mamičin spomin. Ah, saj ta tri imena zamešam tudi sama, kako jih le ne bi dementna babica. Najraje je rekla kar »Uršanežadora«, da se ne bi zmotila. Ko je uganila, kdo ji ponuja napolitanko, me je še pred letom rahlo ogorčeno pogledala in rekla: »Seveda je Urša! Saj vem!« Včasih, torej kadar je imela boljša obdobja, je izrekala cele stavke, čeprav je že minuto kasneje iskala besede za mizo, kruh ali televizijo.

Slovesi so bili vedno žalostni, saj brez laži nisem znala, zmogla. »Mami, samo skočim do sestre, da jo vprašam ... in se takoj vrnem,« sem rada rekla. Ali sem se izgovorila, da moram nujno domov, ker me hčerka čaka, da jo peljem v glasbeno. In podobno. Računala sem na spoznanja o dementnih ljudeh, da zelo hitro izgubijo kratkoročni spomin, in upala, da je moje besede slovesa res pozabila ... A prav zares tega ne bom nikoli vedela. Ni pomembno! Bili smo si blizu, se družili in se imeli lepo. To ostaja.

Jelka Šutej Adamič


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media