Lahko jim da prijaznost

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | sep. '18

Zdaj so se že vsi vrnili s počitnic in dopustov in jutri bodo vsi prišli. Tako različno preživljajo poletje – kakor tudi življenje. So pa zdaj spet vsi utrujeni; na koncu šolskega leta so bili vsi, otroci in učitelji, utrujeni od dela, zdaj bodo pa govorili, da so utrujeni od počitnic.

Sosedova deklica je prejšnji teden rekla: »Dovolj mi je že teh počitnic, komaj čakam, da grem v šolo!« Ona ni bila nikjer, s svojo žogo je vse poletje prihajala pred šolska vrata in se veselila vsakega pogovora. Njej sta se dva meseca prostih dni vlekla.

Nekateri drugi pa bodo prihiteli skoraj naravnost z letališč, potem ko so dva meseca letali okoli in okoli sveta. Pripovedovali si bodo dogodivščine iz krajev, o katerih ni Mara nikoli slišala, pa tudi iz krajev, po katerih je v mladosti tudi ona hrepenela, pa zdaj ve, da jih ne bo nikoli videla. Nekateri bodo prišli zagoreli od sonca, ker so zadnje tedne pobirali krompir – to je še delo, ki ga opravi vsa družina skupaj. No, pa je teh vedno manj, mnogi otroci niti ne vedo, kako se pobira krompir. Nekateri drugi, iz višjih razredov, so med poletjem delali in si zaslužili za zvezke in čevlje. Take počitnice je Mara poznala tudi v svoji mladosti. Še pred koncem šole je hitela vsak dan nabirat borovnice, da jih je potem prodajala – če je bila dobra letina, je že z borovnicami veliko zaslužila. Potem je šla za dva meseca delat v tovarno, oni pač niso imeli navade hodit na morje ali v hribe, tudi poleti ni bilo časa za take reči. Oni so morali trdo delati, da so preživeli.

Ko je zdaj med poletjem na šolskem hodniku pospravljala pozabljene predmete in jih razvrščala, kam bodo šli – ali v center za ponovno uporabo ali na Rdeči križ, je premišljevala o tem malomarnem odnosu do predmetov. Toliko lepih jopic in puloverjev, celo bunde in superge, da o telovadnih hlačah in majicah sploh ne govorimo! In seveda cel kup raznih šolskih potrebščin, ki so izgubile lastnika. Nihče se ni sprehodil med njimi, da bi ugotovil, ali je kaj njegovega med premnogimi pozabljenimi predmeti. Brezbrižnost do vsega – saj bodo starši kupili novo. Joj, včasih ni bilo tako! Dobro se spomni, kako skrbno je kot mala deklica poleti pomivala pločevinasto škatlo za barvice in ugotovila, da bo rumeno in modro barvo treba kupiti – prodajali so posamezne barve in nalepila je manjkajoče na njihov prostor, pa je bila preskrbljena še za eno leto. In mape za zvezke in torbe in ravnila. Vsako leto je vse očistila in skupaj z očetom sta ugotovila, da bo »za letos še dobro«. In barvni svinčniki, ošiljeni čez polovico, bodo dobro služili do konca ...

Ja, včasih je bilo drugače. Saj se Mara nič ne pritožuje, tuja ji je nevoščljivost, dobro se ji zdi, da gre ljudem zdaj bolje, kot jim je šlo včasih. Čeprav žal še vedno ne vsem. Pa tudi to Mara zelo dobro ve, da ves zunanji blišč in polne torbe novih predmetov seveda še ne pomenijo sreče v srcu. Vidi in ve, koliko otrok hudo trpi zaradi različnih vzrokov in kako lepo je bilo v njeni preprosti mladosti, ko sta v družini kraljevali trdnost in varnost. Zdaj so družine razsute in starši razklani na tisoče načinov, vsega tega pa nove torbe in dragi športni čevlji ne morejo nadomestiti.

Sama se med vsemi temi otroki počuti zelo staro, vse se je spremenilo od njenega otroštva, in če ne bi delala v šoli, sploh ne bi vedela, kako drugače zdaj živijo vsi ti otroci. Pravzaprav ji je težko za ene in druge, za tiste, ki bodo vsega naveličani nejevoljno sedli z lepimi torbami v šolske klopi, in za tiste, ki jim počitnice niso prinesle kaj veliko pustolovščin in že vedo, da morajo starši skrbno gledati na vsak drobiž in jim ne morejo dati vsega, kar bi želeli. Ta razkorak med enimi in drugimi je Maro bolel, ko je gledala, kako je vedno večji in kako eni rastejo v razvajene sebičneže, drugi pa v prihodnjo molčečo množico, ki bo znala vse potrpeti.

Še dve leti, pa bo njene delovne dobe konec, vendar bo v tem času, ko je še med njimi, delila svojo ljubeznivo prijaznost vsem – to je vse, kar ona lahko da tem zmedenim otrokom novega sveta. Dala jim bo prijaznost, dobro bo, če se bodo od svoje snažilke naučili tega najboljšega, kar lahko človek da drugemu človeku – ne glede na vse!

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media