Pomembno je delovati iz srca

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | sep. '18

Iz roda v rod 

Družina Pukšič: sin Peter, žena Romana, Zvonko in mama Gizela. Primož in Tihana sta bila na dopustu.

»Nobenih umetnih gnojil več. Nobenih pesticidov ali česa podobnega. Začeli smo se učiti od narave, upoštevati njene zakone in se vključevati v njen mogočni tok življenja,« pravi Zvonko Pukšič iz vasi Jastrebci v ormoški občini, ki je leta 1999 klasično kmetijo spremenil v biokmetijo. Pravi, da so bili prvi koraki težki, kot da bi se »odvajali od zasvojenosti«. Plevel se je še bolj razbohotil in skoraj prerasel zelenjavo. »Imeli smo še veliko več dela kot prej, in če ne bi tako trdno verjeli v naravo, bi obupali ...« Govori v množini, saj je njegovo odločitev podprla vsa družina: žena Romana, sinova Primož in Peter, Zvonkova starša, oče Pavel, ki je leta 2015 žal umrl, in mama Gizela, ter sestra Pia Malin, ki tudi živi na kmetiji.

Zvonko je ob podpori družine naredil pogumen korak – ukinil je živinorejo in se predal ekološki pridelavi in predelavi zelenjave. Delo prednikov je nadgradil tako, da se je popolnoma obrnil nazaj k naravi. »Svojim staršem sem nadvse hvaležen za podporo. Ko sta mi prepustila kmetijo v upravljanje, sta v celoti sprejela in podprla moje predloge in ideje, čeprav so bili za tiste čase nenavadni. To na kmetijah ni praksa, saj v večini primerov starši vztrajajo pri svoji viziji. Pri nas na srečo ni bilo tako, in to je zame zelo dragocena izkušnja.« 

Kmetija

Zgodovina njihove kmetije je malce nenavadna. Zvonkova babica Marija je na tej kmetiji služila, lastnica pa je bila njena teta. Ker z možem nista imela otrok, sta se odločila, da vse premoženje podelita Mariji. Toda babica ni bila dolgo lastnica; da bi svojega takrat že polnoletnega sina Pavla obdržala na kmetiji, mu jo je takoj prepisala. Tako se je Zvonkov oče posvetil kmetiji in družini, ki si jo je kmalu ustvaril – imel je štiri hčerke in enega sina. 

V tistem času ni bilo kaj dosti posluha za kmetije, saj je bila družbena pozornost bolj usmerjena v industrializacijo, zato je ob delu doma oče Pavel hodil tudi v službo. Kmetijo je želel modernizirati in uspešno kmetovati ter zaslužiti toliko, da je lahko šolal otroke. Ob vseh obveznostih in skrbeh pa je moral pozabiti na svoje sanje, da bi nekoč imel svojo gostilno. 

Na kmetiji, razprostrti na 12 hektarjih, dela vsa družina, seveda pa morajo za večja dela najeti tudi pomoč. Tudi ko je treba plodove vlagati, vsi poprimejo za delo, da lahko kozarčki z vloženimi bio kumaricami, peso, papriko, mešano solato in fižolom pridejo do vseh tistih po vsej Sloveniji, ki jih že težko pričakujejo. Kako vesel bi bil oče Pavel, ko bi videl, kako uspešen je njegov sin, še posebej pa bi ga razveselilo dejstvo, da Zvonko polno živi svoje sanje.

Trenutek odločitve

Zvonko si pravzaprav ni izbral poklica kmeta, ampak se je vpisal na srednjo kmetijsko šolo v Mariboru predvsem zato, ker so se tako odločili njegovi prijatelji in sošolci. Ta »neorientiranost« se je nadaljevala tudi po končani šoli, ko je oče kmetijo prenesel nanj. »Nisem imel vizije, nisem čutil pravega veselja do kmetovanja,« se spomni. Da bi kmetija funkcionirala, je najemal kredite, ki jih je težko vračal. Znašel se je v začaranem krogu, saj iz teh težav in stisk ni bilo videti izhoda. Ob vsem tem pa so ga najedali vse večji dvomi glede kakovosti hrane, pridelane na klasičnih kmetijah. Še zlasti ga je begalo dejstvo, da je bil tako rekoč vsako leto seznam dovoljenih kemikalij daljši in sestavine, ki so bile še ne dolgo nazaj prepovedane, so dobile zeleno luč za to, da so se znašle v zemlji, kjer je rasla hrana. 

Ker pa vse pride ob pravem času, mu je najstarejša sestra Milena, ki je poznala njegovo raziskovalno dušo, podarila zanimivo in poučno knjigo o makrobiotiki z zelo pomembnim dodatkom, ki nosi naslov Esenska poslanica miru. Prav ta del ga je povsem prevzel. Kot da bi se zgodil čudež, se mu je odprlo novo obzorje. Vsebina se ga je najgloblje dotaknila in v njem marsikaj spremenila. Odločitev za ekološko kmetovanje je bila odgovor na dvome o pridelavi hrane na klasičnih kmetijah in s pomočjo kemikalij. Kmetijo je obrnil na glavo, kar je bilo v sicer že zelo težavni situaciji na prvi pogled nerazumljivo. Toda domači so ga pri tem podprli in kmalu so vsi skupaj zadihali s polnimi pljuči. Na finančne težave pa je ostal le spomin: »Če človek dela s srcem, pride denar kot posledica, če pa dela z mislijo na denar, je to eno samo »matranje«, ki zlepa ne da pravega rezultata,« pravi Zvonko Pukšič. Če je zdaj pogled nazaj 'romantičen', pa doživljanje metamorfoze sploh ni bilo enostavno: »Tako silovito so prihajale spremembe, da moji družini, še zlasti pa moji ženi, zagotovo ni bilo lahko. Danes sem drug človek (op. med drugim je – edini v družini – postal tudi vegetarijanec) in hvaležen sem ženi Romani, da je razumela vse te spremembe.«

Družina

Zvonko in Romana se poznata že iz otroštva, saj sta bila soseda. Ko pa je med njima preskočila tista iskrica, ki povezuje in združi ljudi, sta postala par in nato mož in žena. »Iskrica, ki se ji enostavno ni mogoče upreti, daje ljudem moč in občutek, da bi lahko še gore premikali,« opisuje Zvonko. Doda, da je Romana povsem nesebična oseba, da veliko prispeva in veliko daje. »Če za koga, potem prav zanjo velja rek, da ženska na kmetiji podpira tri vogale. Kot računovodkinja je zaposlena na osnovni šoli, skrbi za družino, ob tem pa veliko pomaga in prispeva k razvoju naše družinske kmetije – Moje biodežele.«

Starejši Zvonkov sin Primož je na mariborski univerzi magistriral s področja varnosti hrane v prehranski verigi in si takoj po zaključenem študiju poiskal zaposlitev v svoji stroki. Toda tudi z domačo kmetijo aktivno sodeluje, saj vodi prodajo in trdno podpira očetovo odločitev za biokmetijo in prizadevanja za najvišjo kakovost pridelkov in predelave. Njegovo dekle Tihana pa pomaga pri prevodih, ko je treba komunicirati s tujimi podjetji, ki se zanimajo za izdelke Moje biodežele. Živita v Mariboru, toda kadar jima uspe priti domov, pomagata na kmetiji: »Tudi Tihana, ki je mestno dekle, z veseljem pobira zelenjavo ali pomaga pri vlaganju v kozarce,« jo pohvali Zvonko. Mlajši sin Peter je študent fakultete za strojništvo. Je izrazito tehnični tip in modelar že od zgodnjega otroštva.

Zvonkova mama Gizela pri svojih 75 letih še vedno pomaga, kolikor pač lahko. Dolga leta je bila osrednji steber družine; ker je oče hodil v službo, je bilo tudi na kmetiji veliko dela. Tako kot oče tudi ona ni dosegla svojih sanj glede poklica, saj si je kot deklica želela postati medicinska sestra. Zelo mlada si je ustvarila družino in obveznosti so jo potegnile v svoj krog. Danes pa je zelo aktivna v društvu upokojencev in veseli so je povsod, kjer sodeluje. Rada se druži in zna prisluhniti tudi ljudem v stiski in jim pomagati z besedami sočutja ali tolažbe. Njena najstarejša hčerka Milena živi v isti vasi in je učiteljica, drugorojena Irena živi na Hrvaškem in dela blizu Ptuja, Pia živi z mamo na kmetiji, najmlajša Aja pa si je ustvarila družino v bližnjem Središču ob Dravi.

Misli so žive sile

Ko je Zvonku uspelo, se je začel spraševati, kaj določa, da nekomu uspe in drugemu ne. Zakaj nekateri živijo v obilju in drugi v pomanjkanju: »V naravi ni takih omejitev, nasprotno – narava sama je polna obilja, in ker smo ljudje del narave, je obilje namenjeno vsem nam. Da bi ga znali sprejeti, pa moramo najprej sprejeti same sebe in začeti spreminjati način razmišljanja in prepričanj.« Iz svojih izkušenj ve, koliko zavor je v nas, da ne zmoremo sprejeti bogastva: »Ne sprejemamo ga, ker smo prepričani, da nam je revščina usojena, da bogastva nismo vredni, da je bogastvo nevarno ...« Ker je bil tudi sam ujetnik teh vzorcev in ker mu je uspelo rešiti se iz te zanke, opogumlja tudi druge ljudi in opozarja, da moramo zdrav način prehranjevanja podpreti z zdravim razmišljanjem. Pravi, da je on sam živ primer tega, kaj lahko človek spremeni s pomočjo nove oziroma drugačne miselne orientiranosti. Zato danes lahko reče, da (nič več) ne verjame v revščino. In to spoznanje deli skupaj s svojimi izdelki tudi med tiste, ki so potrebni pomoči. Že vrsto let je tudi predavatelj, ki navdušuje svoje poslušalce z iskrenostjo in globoko vero v človeka. »Naše misli so žive sile, ki lahko marsikaj spremenijo.«

Poklon dedku in vrednotam

Te vsebine je podal tudi v dveh e-knjigah: Trije stebri zdravja in Kaj morate vedeti o hrani. Seveda je zadovoljen, ker so zelo brane, pa ne samo zato, ker so brezplačno dostopne. Priljubljene so med mladimi in starimi, med kmeti, poslovneži in »duhovneži«. 

Potem ko je obudil vinograd in se v svojem slogu odločil za vrhunsko vino, ga je poimenoval Dedkovo vino, buteljkam pa je dodal še darilo – besedilo »Katero naravno zakonitost morate poznati, da bi lahko ustvarili življenje po svojih željah«. Z vinom se je poklonil svojemu dedu Antonu in vrednotam, ki so krasile njega in še vedno krasijo njegov rod – vztrajnost, pridnost, predanost.

Seveda ima še nekaj ciljev glede razvoja kmetije in seveda tudi glede svojega osebnostnega razvoja: »Urim se v nadzorovanju izbire lastnih misli, kajti z močjo svojih misli ustvarjamo svoje življenje,« pove. Na srce nam še položi, naj se naučimo sprejemati, kar prinaša življenje, in poiskati zadovoljstvo v sebi, ne v zunanjih dobrinah.

Lidija Jež  


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media