Si zapomnimo, kar slišimo?
Kadar si želimo zapomniti vsebine, ki jih poslušamo, si lahko pomagamo na več načinov. Predvsem gre za dejavnosti v fazi pridobivanja informacij, v začetku procesa pomnjenja, ko informacije zaznavamo s čutili. Ključno vlogo pri tem ima seveda pozornost. Brez treninga pozornosti ni treninga spomina.
Za lažje in trajnejše pomnjenje moramo narediti nekaj osnovnih korakov že pri sprejemanju informacij. Za povečanje količine shranjenih podatkov, trajanje spominskih zapisov ter kakovosti shranjevanja je pomembno, kako aktivni smo pri zaznavanju zvoka oziroma govora. Če pozornost hote usmerimo v poslušanje (so)govornika, osredotočimo vse svoje sposobnosti na to, kar človek govori. Uporabljamo vse čute in se na govor tudi dejavno odzivamo. V tem primeru govorimo o aktivnem poslušanju. Z odzivanjem se pozornost poveča, lažje se ohrani, s svojo aktivno prisotnostjo pa tudi sogovornika nagovarjamo k sproščenemu govoru. Neodzivanje je lahko včasih znak nezainteresiranosti, nemalokrat gre tudi za slabše zaznavanje govora zaradi težav s sluhom.
Kako se aktivno odzivamo med poslušanjem?
Znaki, da smo aktivni poslušalci, da je pozornost usmerjena v poslušanje, so lahko besedni ali nebesedni. Med prve spada strinjanje, izraženo z besedami (da, res je, tako je ...), med nebesedne pa prikimavanje, nasmeh, ohranjanje stika z očmi ... Tako smo soudeleženi v komunikaciji in prav zavestno poslušanje vodi v razumevanje govornih sporočil. Ko se odločimo, da bomo poslušali določeni govor, oddajo ali predavanje, je že na začetku pomembno, da ne oblikujemo svojih mnenj, da ne sodimo in da smo čim bolj nepristranski. Tako bomo lažje aktivno poslušali in zaznali tudi tišino, premore, morda tudi molk. Nikoli ne zastavljajmo vprašanj, ko sogovornik naredi premor. Pretrgali bomo nit misli. Dovolimo mu, da razjasni misli, molk naj nam spregovori. Posledica aktivnega poslušanja je tisto, kar si vsi najbolj želimo: pomnjenje.
V okolju nas obdaja nešteto informacij. Sluh se zgodi. Otrok zaznava zvoke, pa jih sprva še ne prepozna. Ne razume vsebine. Izkustva dodajo zvokom vir, pomen, namen. Tako prepoznavamo jezike, glasbila, tudi čustveno stanje človeka. Poslušanje je hotena in z voljo usmerjena dejavnost, ki pomeni slišati govor in slišati tišino. Zahteva tudi veliko mero potrpežljivosti. Aktivno odzivanje nam omogoča, da zaznavamo dejstva, podrobnosti, da razumemo sporočilo in ga tudi s pomočjo zapiskov shranimo. Lahko se naučimo, kakšne opombe delamo med poslušanjem, z namenom, da na koncu lažje naredimo obnovo s ključnimi besedami. To pa je že možganski fitnes: sprejemanje, shranjevanje, ponavljanje, priklic informacij.
Med osebami, ki imajo podobne perspektive, izkušnje, vrednote, gre za drugačno poslušanje kot med naključnimi govorci in poslušalci ali recimo med pogajalci. Včasih gre za empatično terapevtsko poslušanje, drugič za selektivno ali pa kritično, lahko pa za poslušanje iz ugodja z namenom sprostitve, kot gre recimo pri glasbi, ali informativno kot pri poslušanju radijskih novic. Vrsta poslušanja je odvisna od cilja. Če želimo med poslušanjem doseči, da si čim več zapomnimo, z namenom, da bo priklic informacij neokrnjen, je potreben tudi trening koncentracije in usvojitev tehnike pisanja kratkih zapiskov.
Poslušanje je dejavnost, ki nam omogoči, da slišimo več, je veščina, ki jo lahko izboljšamo v korist komuniciranja, boljšega spomina in kakovostnejšega življenja. Zato vas vabim na predavanje O spominu in poslušanju, ki ga bom imela na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani 2. oktobra ob 12.15 uri v predavalnici M1.
