Odmik od narave nas drago stane

sep. '18

Sonja Lončar

Sanja Lončar je urednica in soavtorica več kot 16 knjižnih uspešnic, raziskovalka, predavateljica in novinarka. Od leta 2005 vodi civilnodružbeno gibanje Skupaj za zdravje človeka in narave, ki je verjetno eno največjih v Sloveniji, pa čeprav niso nikoli prosili za kakršno koli finančno podporo. Kot pravi sama, v primerjavi z mnogimi »paranevladnimi organizacijami« ne želijo biti sami sebi namen. Projekt bo živ, dokler bo odgovarjal na prave potrebe ljudi.

Ali se vam zdi, da se družba obrača v smer trajnosti in naravnih rešitev?

V družbi se oblikujeta dva izrazita pola: ljudje, ki vse bolj postajajo odvisni od sodobne tehnologije, svojih pametnih naprav in zapovedanih potrošniških trendov, in drugi, ki to vse bolj opuščajo in se želijo vrniti k pristnemu, naravnemu ritmu življenja. Prvi verjamejo, da bo tehnologija rešila vse njihove težave. Drugi pa rešitve iščejo v naravi. Osebno sem prepričana, da je narava veliko bolj modra in inteligentna od človekovih tehnoloških stvaritev. Vsakič, ko se odmaknemo od narave, si samo zapletemo življenje.

Lahko za vas rečemo, da živite v sozvočju z naravo? Kako?

Živeti v sozvočju z naravo žal postaja floskula. Živeti z naravo je naravno, vse drugo je veliko bolj naporno. Ko spoštujemo ritme narave, smo deležni najboljše šole, ki nam jo stvarstvo lahko ponudi. Opazuješ in ti postane jasno, kako je vse povezano, kako nastaja in od kod prihaja tisto, kar gradi tudi naše telo in nam daje energijo.

V praksi to pomeni, da občudujem, kako iz drobcenega semena zraste rastlina, ki me hrani, kako iz ostankov hrane nastaja kompost, na katerem zraste nova hrana, kako iz suhe veje nastajajo butare, ki nam pozimi dajejo toploto, kako se iz enega jajca čudežno zvali piščanec, ki potem zrahlja tla in ti podari stotine novih jajc. Ker že nekaj časa pobiram semena, vsakič znova osupnem nad obiljem narave. Vsaka rastlina da dovolj semen za celo mesto. Ekonomija narave je ekonomija obilja. Le človek hoče vse obdržati zase, zato ostaja revež.

Zakaj je pomembno, da se vračamo nazaj k naravi?

Vrnitev k naravi pomeni tudi vrnitev k normalni družini, medsosedskim odnosom, skupnosti. Zanimivo se mi zdi naslednje: besedo »civilizacija« smo povzdignili v nekaj, kar velja več kot nekaj omikanega, v nasprotju s tistim, kar je prvinsko, a barbarsko. Originalno pa beseda civilis pomeni človek v mestu, civilno pravo je nastalo, da se regulirajo pravila igre v nenaravnem okolju, kot je mesto. V naravi niso potrebna, ker so stvari drugače urejene. In tako je mestni nenaravni človek postal sinonim nečesa dobrega, primarna skupnost pa je postala primitivus, nekaj slabšega, zaostalega … Čeprav se le ta človek zares razvija in je dejansko ustvarjalen. Naravni človek zato lahko preživi brez civilizacije, civilizirani človek pa ima sicer o sebi zelo visoko mnenje, postane pa nebogljen tisti trenutek, ko mu odklopimo internet ali elektriko.

Prebrala sem, da ste otroštvo in mladost preživljali v industrijskem, zelo onesnaženem mestu in ste imeli hude težave z zdravjem. Kdaj ste se začeli zavedati, da ne živite po pravih smernicah?

Ravno obratno – takrat sem živela po sodobnih smernicah in sem se zato počutila zelo zelo slabo. Lastno telo me je prisililo, da se vrnem nazaj k izvirni kodi še v času, ko to ni bilo tako moderno.

Menda ste imeli prvo trgovino z zdravo prehrano v nekdanji Jugoslaviji ...

S prijateljico Nado Mišković sva že leta 1983 v Beogradu postavljali Bio Špajzo, prvo trgovino zdrave ekološke hrane v nekdanji Jugoslaviji. Takrat sva imeli tudi bio vrt, ki je bil za ta čas »nezaslišan«, urejen po permakulturnih načelih, na katerem sva gojili marsikaj, kar v tem okolju ni bilo poznano. Brokoli, radič, rukola in pelati so bili vsi po vrsti sumljivi in so sosedje nenehno ugibali, kaj od tega je droga.

Ali je projekt Skupaj za zdravje človeka in narave nastal z namenom spodbujanja ljudi, da začnejo razmišljati drugače, živeti bolj zdravo?

Namen projekta je predvsem ozaveščati o pomenu spremembe našega odnosa do narave, sebe in lastnega zdravja. Seveda se mora vsak sam odločiti: ali greš od sebe ali k sebi. Ne pomaga, če preberemo »čarobni recept«, če nimamo nobenega odnosa do rastline, od katere pričakujemo ozdravitev. Ne pomaga kupiti kilogram superživil, in to na hitrico »požlampati« v kakšnem smutiju med vožnjo do službe. 

Pri projektu sodeluje več kot trideset društev in tudi veliko posameznikov. Mi nikogar ne prepričujemo, to je nesmiselno, niti ne učimo, pač pa samo podajamo kredibilne informacije, kako lahko marsikaj naredimo sami; si pridelamo hrano, pozdravimo težave, izboljšamo počutje … Tistim, ki res želijo nekaj spremeniti, tako olajšamo, da se ni treba vsega učiti na lastnih napakah, kar prihrani veliko časa. Teh očitno ni malo, ker naše novice, ki izhajajo vsak mesec, bere več kot 100.000 ljudi, spletno stran www.zazdravje.net pa še 60.000.

Ste velika zagovornica samooskrbe. Zakaj?

Svet okrog nas dobiva značilnosti partije pokra, v katerem se pijani mogotci za mizo merijo, kdo bo močnejši, pa naj stane, kar hoče. Ne moremo biti suvereni, če nismo samooskrbni. Lačni mora lizati roko, ki ga hrani. To velja za posameznike in tudi za države. Veliko Slovencev se še spominja lakote. Mlajše generacije pa žal sploh ne vedo, za kaj gre. Ko otroku rečeš, pojej to, drugače boš ostal lačen, zanj to pomeni le, da bo svojo priljubljeno jed dobil nekaj minut ali ur pozneje. A to se lahko čez noč spremeni.

Eden izmed pomembnejših stebrov stabilnosti v Sloveniji sta prav široko razvejano vrtičkarstvo in nabiralništvo. Ta presega le hobi in priboljške k slabim pokojninam. Gre predvsem za ohranjanje znanja, tal, avtohtonih semen in lastne vitalnosti.

Mislite, da lahko vrtičkarstvo razvijemo še veliko dlje od le priljubljenega hobija?

Pri samooskrbi ne gre samo za hrano. To je odličen način medgeneracijskega prenosa življenjsko nujnih modrosti. Pri tem imajo zlasti babice in dedki pomembno vlogo. Samooskrba se mi zdi krasen način, da vnukom pokažemo, kako iz malega raste veliko: kako majhen piščanček prikljuva skozi lupino, kako posadiš drobno seme in zraste velika rastlina ... Otroke, ki imajo popolnoma degeneriran občutek, da se vse mora zgoditi že s pritiskom na gumb, tako naučimo vztrajnosti, opazovanja in potrpljenja.

Otroka lahko zelo dobro motiviraš, če mu pokažeš, da je del nečesa, kar ima smisel, če ima možnost pobiranja jajc, sadja, da ima svojo gredico. Tako otrok dobi možnost ozemljitve. Veliko današnjih težav od avtizma do hiperaktivnosti je posledica zastrupitve z elektromagnetnim smogom, ki izzvenijo tisti trenutek, ko otroku omogočiš, da se bos igra na travi, ko poboža žival ali se dotakne rastline. 

Zame je samooskrba tudi neke vrste ohranjanje fizičnega in duševnega zdravja te in naslednje generacije. Seveda pri tem mislim na vrtičkarstvo, ki sloni na odnosu in ljubezni do vsega, česar se dotaknemo, in ne le s ciljem pridelati čim več in za vsako ceno. 

In ko ti trdovraten plevel in požrešni polži ne vzamejo veselja ...

Tudi meni dolgo ni bilo jasno, zakaj vrtičkarji tako preganjajo plevel s svojih vrtov. V čem je smisel, da na gredi s solato izpuliš vsako bilkico plevela, saj bo sonce lažje požgalo sadike, pa še voluhar jih bo prej izvohal, ker ni drugega zelenja v bližini. Zato pri nas plevele puščamo kot zastirko, na gredici pa imamo mešane posevke. Sploh pa je rogovilček veliko bolj zdravilen od solate, podobno kot tolščak in kurja črevca …

No, kot zanimivost naj povem, kar sem slišala na eni od ekskurzij v Avstriji, od kod taka gonja proti plevelu. V času Marije Terezije so duhovniki s prižnic menda pridigali, da je vrt prispodoba duše, plevel pa prispodoba grehov. Očitno je ostal ta genski zapis še v naslednjih generacijah …

Je pa treba naravo znati opazovati, da jo lahko posnemamo, mar ne?

Doma imam ogromno priročnikov, pa nenehno ugotavljam, da se narava ne ravna vedno po strokovnih smernicah. Kako to, da kumare najbolje rastejo v senci smreke, kjer jih sonce skorajda ne doseže, in zakaj paradižniki – v nasprotju z vso teorijo – tako dobro uspevajo na vzhodni strani, kjer naberejo komaj pet ur svetlobe? To je misterij.

Narava ima neverjetne sposobnosti prilagajanja. Bolj ko jo opazujem, bolj ugotavljam, s kakšno inteligenco imamo opravka. Kdo pove živalskemu mladičku, kaj sme jesti in katerih strupenih rastlin se mora izogibati? Vse to ve že takoj po rojstvu. Ali pa kokoši – ni dovolj, da samo nesejo jajca, pač pa s svojim brskljanjem tudi učinkovito razrahljajo zemljo in jo pognojijo. Tiste seveda, ki se pasejo na prostem, kot pri nas doma.

Seveda pa obdelovanja zemlje ne smemo preveč romantizirati. Tisti, ki imajo velike površine, lahko zemljo obdelujejo enako nezavzeto, kot dela delavec za tekočim trakom. Tudi ekološka pridelava v marsičem postaja industrija, ker so zahteve vedno večje. Pridelek je pregnojen, na hitro pridelan z uporabo strojev, saj sicer ne dosega cene na trgu.

V projektu ste raziskovali tudi možnosti, da bi bili vrtovi zeleni 365 dni v letu. Je to res mogoče tudi pri nas?

Če imajo lahko na severu Kanade ali na 2000 metrih nadmorske višine v Skalnem gorovju neogrevane rastlinjake, v katerih temperature nikoli ne padejo pod 10 stopinj Celzija, je pri nas ustvarjanje kotičkov na vrtu, v katerih nikoli ne zmrzuje, »mala malica«. V priročniku Sveža zelenjava 365 dni smo zbrali res kredibilne in natančne napotke, kako se tega lotiti ter kako izbrati prave sorte za zimsko vrtnarjenje ... Veseli me, da je na tisoče ljudi že ugotovilo, da se to res obnese, in je vse več vrtov zelenih tudi pozimi. Narava ni sovražnik, le opazovati jo moramo in ugotovili bomo, da nam ponuja veliko več priložnosti, kot opazimo.

Zakaj je pravzaprav hrana tako pomembna za zdravje?

Glejte, če se bova pogovarjali čez šest mesecev, bo do takrat 80 odstotkov celic v najinih telesih novih. Kaj mislite, iz česa bodo nastale? Če v telo vnašamo tretjerazredni gradbeni material, ne smemo biti presenečeni, da smo razmajani. In obratno, če bomo boljši »nabavniki«, bomo v kratkem začutili, da živimo v boljši hiši, ki manj »škriplje« in lažje kljubuje zunanjim vplivom. In ta proces traja, dokler smo živi.

Včasih so ljudje pojedli veliko bakterij. Ker ni bilo hladilnikov, je bilo pravzaprav vse fermentirano. Jedli so kisli kruh, mleko se je skisalo, na krožniku je bilo več kisle repe in zelja, zato so imeli močno črevesno floro … Pa tudi več so se gibali, limfa ni mirovala, uporabljali so vse mišice, ker je bilo delo raznoliko. Takrat ni bilo treba veliko teorije, da bi bil človek zdrav.

Zdaj se pač učimo zdravo jesti in živeti iz priročnikov.

Posebej poudarjate začimbe. Jih res premalo cenimo?

Začimbe so aristokracija med zdravilnimi rastlinami. Delujejo že s tem, da jih povohate, še preden se jih dotaknete ali zaužijete. V preteklosti so bile spoštovane kot zdravila najvišjega ranga. Še danes jih dve tretjini sveta obravnava kot zdravila prve izbire. Le na zahodu smo jih degradirali na pripomočke za popestritev jedi in pozabili, kakšno moč imajo.

Ali verjamete v superživila?

Ja, ampak jih ni treba iskati v Tibetu, Sibiriji in Andih. V Sloveniji imamo ta privilegij, da koprive, čemaž, drnulje in druge rastline z velikimi močmi rastejo domala povsod. Pri nas doma je zato bolj kot pridelati paradižnike in paprike pomembno posušiti dovolj koprivnih listov in semen. Prav zadnja so včasih veljala za najboljše superživilo in celo afrodiziak, danes pa večina ljudi sploh ne pomisli, da bi koprivna semena lahko uživali. O koprivah tako malo beremo le zato, ker z njimi ni mogoče zaslužiti.

Sliši se zelo preprosto, a zagotovo je treba upoštevati določena pravila …

Ko nabiramo rastline za zdravilne namene, je treba vedeti, kaj nabiramo, kako in kdaj. In dati jim moramo čas, da lahko učinkujejo. Nima smisla, da vsak teden preizkusimo nov pripravek, od katerega pričakujemo mali čudež.

Naše telo se je sposobno veliko bolje regenerirati, kot si predstavljamo. Pa preveč nasedamo statistiki: kako se začne spreminjati telo po petdesetem letu ali kaj vse nam bo začelo odpovedovati po sedemdesetem … Če prisluhnemo telesu in vemo, kaj zmore in v kakšnem tempu, lahko delamo marsikaj, gremo kamor koli. Nekatere zmogljivosti pešajo, vendar se mnoge druge krepijo. In verjemite, vsak dan znova ugotavljam, da več modrosti in pozornosti lažje premakne »goro« kot krepke mišice.

Velja upoštevati preizkušene nasvete in zdravo pamet. Prepričana sem, da imamo toliko demence tudi zaradi pretirane medikalizacije življenja, posebej zaradi velikega razmaha rabe analgetikov. Zanje vemo, da sčasoma poškodujejo živčevje. A zadnjih deset let se je podvojila uporaba protibolečinskih tablet, in to tistih najmočnejših. Če živčevje »izklopimo« vsakič, ko nočemo slišati, kaj bi nam bolečina rada povedala, ga bomo na dolge proge zelo oslabeli. Zato ne preseneča, da je demenca v neposrednem sorazmerju z »razvitostjo« družbe in porabo zdravil.

Ali lahko z zdravilnimi rastlinami izboljšamo spomin? Se lahko izognemo degenerativnim spremembam možganov in živčevja?

Seveda! Ko smo pri pripravi priročnika Kako ohraniti možgane raziskovali naravne rešitve proti demenci, smo odkrili veliko naravnih pripravkov, za katere tudi znanstvene raziskave potrjujejo, da učinkovito ustavljajo zaviranje amiloidnega plaka, izboljšujejo spomin in celo spodbujajo novo rast živčnih celic. Med najmočnejšimi so zagotovo melisa, gotu kola (azijski vodni popnjak), brahmi (mala mastnolistka), rožmarin, črna kumina, pelin, žafran in kurkuma. Torej ni treba čakati, da si znanstveniki v laboratorijih »izmislijo« nekaj novega. Narava je to že ustvarila, le vedeti moramo, kaj in kako uporabiti.

Opozarjate tudi, da si marsikatero težavo »pridelamo« sami.

Malo ljudi se zaveda, da je naš razum največji porabnik naše energije. Ta »ropotulja« v glavi dobesedno požre 60 odstotkov vse glukoze, ki jo ustvarimo, zato je dobro prizadevanja za več energije začeti od tam. Nevroznanstveniki ugotavljajo, kakšno neverjetno moč imajo naši možgani nad telesom. To, kar mislimo, to telo ustvarja. Kar nekaj je eksperimentov, ki to dokazujejo.

Možgani ne znajo ločevati med resnico in umišljenim, med mislijo in dejstvom. Ko človek premišljuje, kaj, če bom zbolel za rakom, možgani celicam pošiljajo kemikalije, ki aktivirajo izražanje prav takšnih genov. Srhljivo, pa vendar resnično. Strah, da bi se lahko nekaj zgodilo, ustvarja v telesu občutke, da se to zares dogaja. Tako naše misli ustvarjajo naš pekel. Seveda, če jim to dovolimo.

Kako naj ubežimo črnim mislim in negativnim čustvom (jeza, žalost, strah, skrb in pohlep …), ki nam škodujejo?

Treba je ozavestiti, da se čustvo ne ustvari samo od sebe, pač pa ga ustvari naše razmišljanje. Izgovorjena beseda nič ne pomeni. Odvisno je, kako jo ti sprejmeš. Mislim, da človek preprosto preresno jemlje sebe in svoje probleme. Pogosto si probleme ustvarjamo na zalogo. Tudi pri tem nam lahko pomaga narava. Poznate občutek, ko se na mogočnem hribu počutimo kot majhna pika v primerjavi z vsem, kar je okrog nas, ali ko sedimo ob oljki, ki je stara tisoč let, in je slišala številne takšne in drugačne zgodbe – in je še vedno tu.

Narava nas uči o tem, da se v kontekstu časa relativizirajo problemi. Počakaj dan ali dva, pa boš videl stvari v novi luči, tako kot bo rastlina začela poganjati nove liste … Narava ima moč, da preglasi hrup v tvoji glavi. Zlasti drevesa lahko na človeka prenesejo pozitivno energijo.

Torej ko človeka prime, da bi spravljal bližnje v slabo voljo, je bolje, da gre na sprehod ali sedet pod drevo …

To je veliko bolje, da. Pa še nekaj: narava te drži v sedanjem trenutku. Ni pomembno, kaj je bilo lani ali pred petimi leti, pač pa je pomembno, kaj se dogaja zdaj. In to bi morali posnemati. Bolj ko živimo v sedanjosti, več imamo energije. Zakaj bi pogrevali zgodbe iz preteklosti, ki jih tako ali tako ne moremo spremeniti. Zakaj bi premišljevali o prihodnosti, če ne moremo vedeti, kaj nas čaka. Ko ljudje nehajo živeti v sedanjem trenutku, se začnejo naglo starati.

Kaj svetujete nekomu, ki premišljuje, da bi moral nekaj v svojem življenju spremeniti, ker se ne počuti dobro, pa ne ve, kako naj začne?

Pred kratkim sem prebrala misel, da obstajata le dva dneva v letu, ko ničesar ne moremo storiti. Eden se imenuje »včeraj«, drugi »jutri«. Torej je treba namesto premišljevanja nekaj storiti že danes.

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media