Vedenje zmanjšuje strah
Kaj veste o demenci?
Alijana Šantej, profesorica pedagogike, Ljubljana: »Menim, da se v zadnjih letih odnos do demence spreminja, in to na bolje, zahvaljujoč pobudam civilne družbe za informiranje, ozaveščanje in izobraževanje o demenci. Žal pa ni sistemsko urejeno reševanje te problematike na državni ravni. Odmevni v javnosti sta bili knjigi Neve Železnik Adijo, grem domov in Temne sence demence, kjer je predstavila neposredno izkušnjo v svoji družini, kar je nedvomno pripomoglo k boljšemu prepoznavanju in razumevanju ljudi z demenco.«
Janja Pavlin Dvoršak, upokojena upravna tehničarka, Ljubljana: »Če bi me na cesti ogovorila zmedena starejša oseba, za katero bi domnevala, da je dementna, bi najprej povprašala ljudi pri bližnji trgovini, ali jo poznajo. Nato bi jo pospremila do najbližje lekarne. Pogledali bi, ali ima pri sebi dokumente ali telefon. Vem, da obstajajo demenci prijazne točke, pa bi jih poiskali ter prosili za navodila. Če bi na ulici srečala policista, bi se lahko obrnila nanj za pomoč, a kaj, ko jih praktično ni.«
Marjana Pohar, upokojena učiteljica, Velenje: »Pred približno sedmimi leti so se pri moji mami začeli kazati znaki demence, a smo jih najprej pripisovali starostni pozabljivosti. Ko pa sta se začela pojavljati notranji nemir in uhajanje od doma, sem posumila nanjo. Težko je bilo sprejeti spremenjeno mamo. Prebrala sem veliko literature o demenci, da sem vedela, kaj me čaka. Ni me sram mamine bolezni in pred nikomer je ne skrivam. Čim bolj odkrito se je treba o njej pogovarjati z domačimi, da lahko pomagajo in razumejo. Mamo pogosto obiskujemo in še vedno jo imamo radi.«
Natalija Pivec Kegelj, univ. diplomirana kemičarka, Maribor: »Iz lastnih izkušenj vem, da je demenca napredujoča bolezen, pri kateri je bolnik zaradi motenj miselnih funkcij vedno manj zmožen samostojno živeti, zato potrebuje več pomoči. Zato bolezen bolj kot bolnika obremenjuje njegove bližnje in največkrat pripelje do točke, ko le-ti bremena ne zmorejo več. Takrat imajo svojci največjo srečo, če najdejo prostor v domu, kjer za bolnika lepo skrbijo, in dovolj denarja, da ta dom lahko plačajo.«
Tomaž Gržinič, slovenski predstavnik oseb z demenco pri združenju Alzheimer Europe, Ljubljana: »Dolgo sem skrbel za očeta z demenco. Ko sem pri sebi začel opažati nekaj tipičnih znakov, sem takoj ukrepal. Pri petinšestdesetih so mi postavili diagnozo zgodnje faze Alzheimerjeve demence. Jemljem zdravila in se mnogo bolje počutim. Organiziral sem se tako, da lahko kakovostno živim. Vsem, ki sumite na demenco, svetujem: ne bojte se diagnoze, manj vas bo strah, če boste vedeli, zakaj se vam nekaj dogaja. Ne skrivajte težav, obrnite se na strokovnjake. Dovolite, da vam pomagajo!«
Jana Mali, izredna profesorica na Fakulteti za socialno delo, Ljubljana: »Demenca prizadene človeka, ki zboli, in vse njegove bližnje; v njihovo življenje prinaša veliko negativnih izkušenj, čustev in sprememb. Ljudi z demenco je strah, ker ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Njihovi bližnji se bojijo, ker ne vedo, kaj bolezen lahko še prinese. Prijatelji in znanci se bojijo stikov z bolnim, ker ne vedo, kako naj se vedejo. Ključna naloga strokovnjakov je odpravljanje raznovrstnih strahov, ki jih sproža bolezen. S tem bomo pridobili strpnost do ljudi z demenco ter njim in sebi omogočili lepše življenje.«
Katja Krivec, vodja programov v Dnevnih centrih aktivnosti (DCA), Ljubljana: »V naših centrih potekajo programi, namenjeni aktivnemu in zdravemu staranju. Pri nekaterih članih opažamo znake demence. Praviloma to ni ovira, da ne bi aktivno sodelovali v programih. Strokovni sodelavci se skupaj z udeleženci trudimo, da oseba ostane čim dlje vključena, saj to okolje pozna in se v njem dobro počuti. Pri tem smo kar uspešni.«
Adolf Kovačič, upokojeni strojni tehnik, Ljubljana: »Za demenco sem že slišal, vendar o njej ne vem prav veliko. Poznam gospo, ki je imela bolnega moža in mi je o tej bolezni pripovedovala. Vem le to, da bolniki neprestano ponavljajo ene in iste stavke. Osebnih izkušenj nimam in ne poznam nikogar, ki bi zbolel za demenco. Na srečo imam dober spomin in za zdaj nimam takšnih težav.«
