Različni vidiki srebrne ekonomije
Na 18. festivalu za tretje življenjsko obdobje, ki bo v prvih dneh oktobra, bo ena od pomembnejših okroglih miz na temo srebrne ekonomije. Pripravlja jo Zveza društev upokojencev Slovenije. Kot izhodišče za razpravo predstavljamo poudarke poročila z naslovom Srebrna ekonomija (angl. The Silver Economy), ki ga je marca objavila Evropska komisija in prikazuje demografska in ekonomska pričakovanja, vezana na starejši sloj prebivalstva med leti od 2015 do 2025.
V letu 2015 je bilo v Evropi 199 milijonov ali 39 odstotkov prebivalcev starejših od 50 let. Ti so potrošili 3.700 milijonov evrov na leto ali 1.550 evrov na posameznika. Leta 2025 bo to število naraslo na 220 milijonov, po izračunih pa naj bi trošili 6.400 milijonov evrov ali 2.400 evrov mesečno na posameznika. Takrat bo 88 milijonov zaposlenih skrbelo za potrebe starejših nad 50 let. Te številke zahtevajo resno obravnavo pri vseh članicah EU.
Ključna preventiva
Podatki o deležu starejših glede na družbeni proizvod kažejo, da v višje razvitih državah, razen redkih izjem, hitreje rasteta delež starejših in tudi njihova poraba. Zanimivi so podatki o namenu porabe sredstev starejše populacije. Če stroškom bivanja prištejemo še stroške transporta in vzdrževanja bivalnih objektov, porabijo 44,2 odstotka sredstev za hrano, pijačo, alkohol, tobak, restavracije in hotele 37,6 odstotka, preostanek, 25,9 odstotka, pa za naložbe, v katere spadajo vlaganja v rekreacijo in kulturo, zdravje, potovanja, oblačila, informiranje in izobraževanje. Predvidevajo, da bo starejša populacija leta 2060 zapolnila 70 odstotkov ležalnega časa v bolnišnicah. S podaljševanjem življenjske dobe se ta delež zaradi večje verjetnosti potrebe po bolnišničnem zdravljenju in rastočega deleža starejših povečuje do neobvladljivih dimenzij. Naglo se povečujejo tudi potrebe po socialni pomoči, saj ta populacija potrebuje bistveno več pomoči pri gibanju in dnevni negi. Nujno bo treba poiskati načine daljšega bivanja v domači oskrbi, tudi s pomočjo izboljšanja informatike v zdravstvu in socialni pomoči. To bo odpiralo nove možnosti zaposlovanja na področju informatike. Spremeniti bo treba življenjski slog za ohranjanje zdravja z več gibanja, miselnih aktivnosti, racionalnejšo rabo zdravil in drugih medikamentov. Ključ rešitve je torej v preventivi.
Pričakujejo, da bo novorojeni deček dočakal v povprečju 78 let, deklica pa 84 let. Ob vseh ukrepih pričakujejo, da bo oseba, stara nad 65 let, polovico let živela v normalnih zdravstvenih razmerah, preostala leta pa z znatnimi zdravstvenimi potrebami. To bo zahtevalo tudi ustrezne transportne rešitve v povezavi z zdravjem in drugimi potrebami starejših. Če ne bo ustreznih rešitev, bo ta populacija vse bolj izolirana. Pravzaprav že danes starejši od 85 let kar 80 odstotkov časa preživijo doma ali v zaprtih prostorih. V večini članic EU se trudijo podaljševati delovno aktivno obdobje tako v polnem kot delnem času, vendar vselej tako, da je za starejše tudi finančno in ekonomsko zanimivo. Starejša populacija višek teh sredstev vlaga v nove zaposlitve, ki pozneje koristijo tudi mlajšim generacijam.
Evropske države intenzivno razvijajo srebrno ekonomijo na področjih nevrologije, kardiologije, monitoringa na daljavo, racionalnejšega predpisovanja zdravil in drugih potreb starejših, vezanih na ohranjanje mentalnega zdravja, srebrnega turizma z vključevanjem zdravstvenih in rekreativnih storitev, pri gradnji primernejših stanovanj in ustrezno urejene okolice za starejše, vključno s pametnimi hišami, ki omogočajo neodvisno življenje starejšim, in zunanjo ureditvijo, prijazno za gibalno ovirane osebe, pri izobraževanju za aktiven in zdrav življenjski slog, vseživljenjskem učenju s prijaznimi univerzami za tretje življenjsko obdobje in na področju mobilnosti z vključevanjem samovoznih vozil v javni promet.
In kje smo mi?
V Sloveniji je problem staranja zaradi bega delovno aktivne in bolje izobražene populacije v rodni dobi še hujši, kot so prikazana evropska povprečja. Preti nam tudi naglo zmanjševanje populacije slovenskega porekla. Zanimivo bi bilo primerjati porabo in relativne deleže individualne porabe in porabe javnih sredstev. Nesporno je v Sloveniji znatno manjša poraba za bivanje zaradi večjega števila stanovanj v zasebni rabi in manjših stroškov vzdrževanja in nižjih davkov na nepremičninsko premoženje. Delež porabe za hrano in pijačo je pa celo višji! Podobna je poraba za naložbe, kjer pa za izobraževanje starejših porabimo še manj kot v Evropi. Glede na razpoložljive podatke o dohodkih zaposlenih in upokojencev smo po porabi na prebivalca nesporno daleč od evropskega povprečja. Skrb vzbujajoče je stanje pri upokojencih, kjer jih 40 odstotkov živi pod pragom revščine, ob upoštevanju povprečne pokojnine pa smo vsi upokojenci na robu revščine. Pri takem stanju bi morali, če želimo slediti evropskim trendom, bistveno več javnih sredstev nameniti vlaganjem za potrebe starejše populacije. Vzporedno z vsemi (pre)potrebnimi aktivnostmi moramo poiskati rešitve za večji dohodek zaposlenih in posledično višje pokojnine. Tega se ne da doseči v kratkem času, zato je potreben dolgoročni načrt, ki nekajkrat presega obdobje enega mandata vlade. Za dosego tega cilja pa so nujni spremembe davčne politike, večja vlaganja v raziskave in razvoj ter vitkejša in učinkovitejša državna uprava.
Nesporno je, da bo treba podaljšati delovno aktivno obdobje življenja. Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju sicer predvideva podaljševanje delovne dobe, vendar razmeroma zanemarljiv odstotek zaposlenih dejansko dočaka to dobo na delovnem mestu. V glavah imamo še vedno misel za iskanje možnosti predčasne upokojitve. Delodajalci in zakonodaja dopuščata in celo stimulirata predhodni odhod na čakanje na zavodu za zaposlovanje. Destimulativno pa je tudi zmanjševanje pravic do pokojnine v primeru zaposlitve upokojenih oseb. Ljudske univerze so zelo aktivne pri oblikovanju programov za starejše, vendar skoraj vedno v smeri dopolnilnih znanj za osebno rabo in zabavo, le malo pa za spodbujanje dopolnilnih zaposlitev starejših. Vsem so tudi znane težave na področju zdravstva. Ves čas iščemo najboljše rešitve, realno pa se podaljšujejo čakalne dobe in zmanjšujejo pravice zavarovancev. Tega gordijskega vozla brez znatnega napredka informacijskih sistemov na področju zdravstva ne bomo rešili. Primer dobre prakse je poskus elektronske obdelave področja paliativne oskrbe, zlasti zaradi naglega staranja in s tem povezanih potreb po tej specialnosti na področju zdravstva.
V bolnišnicah in domovih starejših občanov primanjkuje postelj. Rešitev je – enako kot v Evropi – čim daljše bivanje v normalnem bivalnem okolju. Nujno bo treba urediti dostope do višje ležečih stanovanj, tudi tam, kjer so dvigala in je dostop do le-teh otežen. Na trgu so sicer dosegljive naprave in pripomočki za olajšanje izvajanja osebne higiene in oskrbe starejših, tu pa bo nujno sofinanciranje na nivoju občin in države, in sicer tako posodobitev kot gradnje večjega števila pametnih stanovanj za starejše.
Kadrov na področju nege starejših ni dovolj, zato bo treba nujno iskati možnosti vključevanja in izobraževanja večjega števila prostovoljcev. Zato pa je treba dopolniti zakon o prostovoljstvu z ustreznim sistemom stimulacij za prostovoljce. V Evropi so znani primeri dobrih praks na tem področju. Prostovoljci bodo morali skrbeti tudi za mobilnost starejših. Ker bodo v prihodnosti to nalogo prevzela samovozna vozila, bi prostovoljci lahko že zdaj pomagali pri razvoju teh vozil in izobraževanju starejših za varno rabo. Zato bi bilo prav, da je tako testiranje čim prej omogočeno.
Nova vlada bo morala čim prej pripraviti ustrezne programe s projekti in jih dati v obravnavo tudi ustreznim nevladnim organizacijam. Treba bo najti dodatni denar za izboljšanje življenjskih pogojev starejših na domu, vse to pa mora biti naravnano dolgoročno z jasno opredeljenimi cilji te vlade in prihodnjih vlad. Dolžnosti civilne družbe pa morata postati sodelovanje in vzgoja za racionalno sprejemanje takih projektov, kar je tudi prvi pogoj za medgeneracijsko solidarnost.
