Glasba je njegovo življenje

Zgodbe | okt. '18

Vsestranski glasbenik in profesor Drago Gradišek se je leta 1975 kot dolgolas in bradat mladenič, sicer že mož in očka male Alenke, prijavil na razpis takratne Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem za kulturnega animatorja. Tedaj je bil zaposlen v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, v prostem času pa je igral v priljubljeni skupini Orioni.

Svoje glasbeno navdušenje je zmeraj hotel deliti z drugimi. Zato ni čudno, da je v Posavju, kamor se je za stalno preselil, v 43 letih iz male godbe v Krškem ustvaril veliki pihalni orkester, ustanovil big band, po njegovi zaslugi ima krška glasbena šola tudi simfonični orkester. Leta 1992 je postal ravnatelj krške glasbene šole in hkrati učitelj roga. Za svoje glasbeno delo, pravzaprav poslanstvo, mu je leta 2017 predsednik države Borut Pahor podelil tako imenovano jabolko navdiha. 

Od leta 2013 je upokojen in uživa v družbi svoje družine: žene Erne pa hčerk Alenke in Sergeje ter treh vnukov. Obe hčerki sta glasbeno nadarjeni, na njegovo veliko veselje tudi vsi trije vnuki. Ana igra violino, Liza klarinet, Aljaž pa trombon. Naš sogovornik je še vedno glasbeno dejaven: poučuje na glasbeni šoli, se izpopolnjuje v igranju na rog in klavir ter igra za svojo dušo in srce.

Rog ga je začaral

Za glasbo ga je navdušil njegov devet let starejši brat Hanzi. »Bil je moj veliki idol in hotel sem mu biti čim bolj podoben,« je začel in povedal, da se je najprej učil igrati klavir. »Ko pa sem nekoč po radiu slišal Mozartovo delo z nekim nežnim instrumentom, sem takoj vprašal brata, katero glasbilo je to.« Odgovoril mu je, da rog, ki je zelo težak instrument za učenje, a je kralj med trobili in pihali. In se je poleg klavirja začel učiti igrati še na rog. Potem je klavir opustil in vsak dan po dve do štiri ure vadil rog. »Kmalu sem postal član godbe ravenskih železničarjev. Moj prvi nastop je bila budnica za 1. maj v začetku šestdesetih let.«

Potem se je vpisal na srednjo glasbeno šolo v Mariboru, na takratni Center za glasbeno vzgojo, danes Konservatorij za glasbo in balet Maribor. »Moj profesor roga je bil Božo Cvetrežnik, izjemen človek, strokovnjak in tudi izvrsten hornist. Odlično sva se ujela in na njegove ure sem hodil z največjim veseljem,« se spominja. Igranja na klavir pa ga je učila prof. Nada Stupan. Rad je imel glasbeno šolo. Se je pa skoraj vsak petek vračal domov, saj je imel rad tudi svoje domače.

Potem je nadaljeval šolanje v Ljubljani. »Konec tretjega letnika sem uspešno opravil avdicijo za štipendista Slovenske filharmonije in iz roga diplomiral z odliko.« Mnoge sošolce je zanimala zabavna glasba, džez in popularna glasba. »Med vsemi sta najbolj izstopala Lado Jakša, klarinetist, ki je zelo dobro igral tudi klavir, in Andrej Arnol, klarinetist in saksofonist.«

Dve desetletji z Orioni

»S tem zabavnim bendom smo igrali na Otočcu, kjer so se Dolenjci radi vrteli ob naših ritmih,« nadaljuje. »Spremljali smo tudi plesne turnirje in skoraj vse pevke in pevce takratnega obdobja, kar je bila kar zahtevna naloga.«

Na Orione ga vežejo lepi spomini, čeprav pravi, da je bilo to tudi naporno obdobje. »Zame še posebej, ker sem bil v ansamblu skoraj 23 let.« V Orionu so med drugim dalj časa vztrajali Lojze, sogovornikov brat, Franc Kramer, Tomaž Zorko, Dušan Urbajs, Zdravko Hribar, Uroš Zupanc, Bojan Arh, Cveto Šali, Suzana Tratnik, Marko Lednik, Hugo Šekoranje in drugi.

Ko je igral na Otočcu, je spoznal Erno in si ustvaril družino. »Ko sem se preselil v Krško, sem sprva vodil godbo ter učil vsa glasbila, ki so v zasedbi godbe (vsa pihala, vsa trobila in tolkala), kar je bilo kar naporno,« prizna. Pozneje je ustanovil big band, poučeval še v Šentjerneju, vodil bobnarsko skupino v Artičah ter eno leto tudi godbo v Kapelah.

Z njegovim prihodom na Glasbeno šolo Krško so začeli tam poučevati igranje na vsa glasbila, ki jih predvideva predmetnik za glasbene šole.

Vsi prebivalci Krškega pravijo, da je Drago Gradišek, po rodu Korošec, rojen v Šentjanžu pri Dravogradu, veliko prispeval za razvoj glasbe v Posavju in zanjo navdušil mnogo mladih, ki so uspešni doma in po svetu. Z glasbo je »zastrupil« tudi otroke s posebnimi potrebami, zanje so pripravili posebni program. Leta 1997 je na primer njegov orkester na najbolj priznanem tekmovanju godb v svetovnem merilu v Kerkradu na Nizozemskem osvojil zlato priznanje in leta 1994 srebrno plaketo na mednarodnem tekmovanju v Valenciji in dve zlati plaketi s posebno pohvalo v koncertni skupini državnega tekmovanja pihalnih godb. Pet let kasneje je simfonični orkester devet dni gostoval v Švici na 7. evropskem mladinskem glasbenem festivalu, kjer so vsi govorili o njihovi kakovosti.

Simfonični orkester je svojemu okolju podaril dve originalni deli: Vražje dekle (libreto je napisal Silvo Mavsar, skladatelj je bil Milko Lazar, režiserka Barbara Hieng Samobor in kostumografinja Barbara Stupica; vse je posnela in predvajala tudi TV Slovenija) ter Muzikal Rok Kuret (libreto Matjaž Pikalo, glasba domačin Dejan Učakar in režija Žiga Divjak).

Leta 2004 je Drago Gradišek dirigentsko palico Pihalnega orkestra Videm Krško (danes Pihalni orkester Krško) po 29 letih vodenja predal pozavnistu Dejanu Žnideršiču, še prej pa big band svojemu bivšemu učencu Alešu Suši, sam pa z veseljem sledi njihovemu uspešnemu delu. Dve leti kasneje se je po njegovem skoraj desetletnem prizadevanju krška glasbena šola preselila v nove prostore na Kolodvorski ulici.

Leta 2011 je Drago Gradišek prejel nagrado Frana Gerbiča. Njegov Simfonični orkester Glasbene šole Krško pa je zaigral ob dnevu reformacije na državni proslavi, ki jo je v živo prenašala tudi nacionalna televizija.

V letu 2013 odide naš sogovornik po 21 letih ravnateljevanja na Glasbeni šoli Krško v zasluženi pokoj, njegov simfonični orkester pa v okviru programa Comenius gostuje v španski Cordobi. Leto kasneje poskrbi še za predajo zadnje zasedbe, tako da preda dirigentsko palico simfoničnega orkestra Petru Gabriču, svojemu bivšemu učencu. A ne počiva. Poučuje in muzicira. »Kdor ima glasbo rad, ta slabo ne misli,« konča.

»Mesta in občine si ne moremo predstavljati zgolj kot skupek stavb in cest. Še tako lepe stavbe in še tako široke ceste ne naredijo mesta samega po sebi. Mesto naredi življenje v njem. Pa tudi to ni mogoče, če je to življenje brez energije, brez življenjske in razvojne poti. Da bi mesto zaživelo in bilo polno energije, so potrebni ljudje. Ljudje z veliko začetnico. Tak Človek je brez trohice dvoma Drago Gradišek,« je med drugim v uvodu debele monografije z naslovom Za vse je kriva ta vražja godba o sokrajanu napisal mag. Miran Stanko, župan občine Krško.

Besedilo: Neva Železnik, Fotografije: osebni arhiv D. G.