Liechtenstein – zelen alpski biser

Prosti čas | okt. '18

Kneževina Liechtenstein je ena izmed najmanjših držav na svetu. Le dobrih 160 kvadratnih kilometrov veliko ozemlje je stisnjeno med dolino reke Ren in več kot dva tisoč metrov visoke gore. Ren predstavlja večji del meje s Švico, po gorskih vrhovih pa poteka meja z Avstrijo.

Slovence do državice, ki je na prvi pogled idilična, loči nekaj manj kot 700 kilometrov cestnih povezav, kar pomeni vsaj sedem ur vožnje z avtomobilom. Najobičajnejša je pot po avtocesti skozi Salzburg, Nemčijo in Innsbruck. Precej napornejša pa je vožnja skozi Italijo in Avstrijo oziroma Švico.

Liechtenstein ni vključen v Evropsko unijo, vendar ima sklenjeno carinsko, gospodarsko in denarno unijo s Švico. Švica je tudi del šengenskega območja, kar naj bi pomenilo odpravo vseh formalnosti na mejah. Toda kljub temu izvajajo naključne preglede in kontrole. Medtem pa so nekateri manj obiskani mejni prehodi na stranskih cestah uradno odprti le podnevi in še takrat cariniki niso vedno prisotni. Za takšne primere imajo pri carinski hišici pripravljene obrazce za prijavo uvoženega blaga, ki presega dovoljene vrednosti. V obrazec enostavno vpišete, kaj uvažate, izpolnjen list z osebnimi podatki oddate v nabiralnik in v nekaj dneh vam po pošti pošljejo račun za plačilo carine. Očitno računajo na to, da so domačini zelo pošteni. Kako pa dajatve zaračunajo tujcem, mi ni čisto jasno.

Vinogradi pod gorskimi vrhovi

Kneževina mi je na prvi pogled delovala kot prikupna gorska dolina z nekaj zaselki, pašniki in sadovnjaki. Kar težko sem si zamišljal, da tod deluje vrsta uspešnih podjetij. Med njimi je morda najbolj znana tovarna orodja Hilti, tu je tudi pomemben oddelek izdelovalca kristalov Swarovski, velik delež v izvozu pa predstavlja še proizvodnja opreme in materiala za zobozdravstvo. Državica je še bolj kot po proizvodnji znana kot davčna oaza. Tu je registriranih več tisoč podjetij, saj jim ni treba plačevati davka na dobiček in tudi druge obdavčitve so minimalne.

Volivke šele od leta 1984

Nastanek Liechtensteina sega v začetek 18. stoletja, ko je avstrijska rodbina Liechtenstein-Nikolsburg kupila grofiji Schellenberg in Vaduz v dolini ob Renu. Leta 1719 je nemški cesar Karel VI. grofiji združil v kneževino Liechtenstein. V obeh svetovnih vojnah je ostala nevtralna. Med obema vojnama so sprejeli ustavo, ki je ostala v veljavi vse do leta 2003. Ta je med drugim omogočala odločanje ljudstva na referendumu. Liechtenstein je po ustavi parlamentarna monarhija, a knez – na oblasti je Hans Adam II., od leta 2004 ga pri večini opravil nadomešča sin Alois, ki živi v gradu nad Vaduzom – ima zelo velike pristojnosti. Med drugim ima pravico potrjevati zakone in lahko razpusti parlament. Izvršno oblast ima vlada, ki jo imenuje knez na predlog deželnega zbora.

V Liechtensteinu živi okoli 35.000 prebivalcev. Uradni jezik kneževine je nemščina, vendar me domačini poučijo, da govorijo liechtensteinščino, ki ni samo nemško narečje! Seveda pa so vsaj trgovci večinoma vešči tudi angleščine in še katerega izmed svetovnih jezikov. Zanimivo je, da so volitve obvezne in je za neudeležbo predvidena kazen. Neobičajno pa je, da so ženske dobile volilno pravico šele leta 1984. Kljub temu so danes dobro zastopane v parlamentu.

Ob obisku prestolnice Vaduz je obvezen obisk knežjega gradu nad mestom, čeprav je mogoče občudovati le zunanje grajske zidove, od koder se ponuja čudovit razgled. Izjema je le 15. avgust, ko lahko obiskovalci vstopijo vsaj na grajski vrt. To je najživahnejši državni praznik in na ta dan knez vabi vse na praznovanje ob hrani, pijači in ognjemetu. Ob tem dogodku se je mogoče prepričati, da je knez precej običajen, a seveda premožen človek. Njegovo bogastvo pa ne izvira le iz družinske dediščine, saj je tudi uspešen podjetnik. Med drugim je v njegovi lasti vinograd, ki se razprostira le nekaj korakov stran od središča prestolnice. Na obrobju vinograda je vredno obiskati vinoteko (Hofkellerei). V njej je mogoče kupiti knežja vina ter vina z najbolj cenjenih vinorodnih območij sveta.

V Vadozu poleg gradu največ pozornosti vzbuja vladna palača.

V nakupovalni ulici, rezervirani za pešce, v središču mesta je v senci poslovnih zgradb največ trgovin svetovno priznanih znamk, vrstijo se gostinski lokali, nekaj hotelov, muzejev in zgledno urejen turistični urad. V njem pa ne dajejo le informacij, saj je marsikaj tudi naprodaj. Največ povpraševanja je po liechtensteinskih poštnih znamkah. Prve so izdali leta 1912 še pod okriljem Avstrije. Kasneje so se poštno povezali s Švico, znamke pa so med zbiratelji postale iskane zaradi zanimivega oblikovanja. Prodajo jih bistveno več v zbirateljske kot poštne namene. Zbiratelji skoraj obvezno obiščejo še bližnji Poštni muzej. V turističnem uradu je mogoče proti plačilu dobiti tudi vstopni žig v potni list. Ker jih na meji že dolgo ne dajejo več, so namreč postali iskan spominek. S plačevanjem v kneževini ne boste imeli težav. Uradno so v veljavi švicarski franki, a plačevati je mogoče tudi z evri. Cene so žal podobno visoke kot v sosednji Švici.

Vaduz je z nekaj več kot pet tisoč prebivalci ena najprijetnejših prestolnic na svetu. Kljub majhnosti so v jutranjih in popoldanskih urah zastoji na cesti. Mnogi delavci namreč vsakodnevno prihajajo iz sosednjih držav. Tistim, ki živijo v mestu, je veliko lažje. Majhna bivalna naselja so od mestnega središča oddaljena le nekaj minut hoje. In teh nekaj sto metrov dobesedno predstavlja pot iz vasi v mesto. Na travnikih ob stanovanjskih blokih se namreč marsikje mirno pasejo krave.

V Vaduzu je kar nekaj zanimivih zgradb. Najbolj opazna je gotska katedrala sv. Florina iz 19. stoletja. Največ pozornosti pa vzbuja vladna stavba v neobaročnem slogu. V bližini stoji novi parlament, ki so ga odprli šele pred nekaj leti. Posebno so ponosni na zelo akustičen prostor, v katerem poslanci zasedajo za okroglo mizo. Parlament je mogoče obiskati, kadar v njem ne potekajo zasedanja. Mesto poživljajo zelenje in številni kipi, za kulturno dogajanje pa je poskrbljeno s številnimi prireditvami, med katerimi je tudi dobro obiskan filmski festival.

Renska dolina je pravi kolesarski paradiž, saj ponuja skoraj sto kilometrov urejenih kolesarskih poti. Še precej več pa je urejenih pešpoti. Najlažje izhodišče za vzpon v gore predstavlja edino smučarsko središče Malbun. Od tam se je mogoče s sedežnico elegantno odpeljati pod gorske vrhove. Med njimi je najvišji Grauspitze, visok 2599 metrov. Malbun je manjši kraj s penzioni in družinskimi hoteli. Vanj tako poleti kot pozimi še posebno rade prihajajo družine z otroki. Tudi zaradi sokolarskega središča, kjer lahko občudujejo veličastne ujede.

Za ljubitelje železnice

Priporočljivo je kupiti turistično kartico Museums und Erlebnispass (enodnevna stane 21 evrov), z njo dobite brezplačni prevoz z lokalnimi avtobusi, prevoz s sedežnico v Malbumu, brezplačno vožnjo s turističnim vlakcem, turistični žig, prav tako imate s kartico prost vstop v nekatere bazene, na teniška igrišča, za en dan si lahko izposodite gorsko kolo, prost je vstop v večino muzejev in še kaj bi se našlo.

Čeprav skozi kneževino poteka pomembna mednarodna železniška proga, obisk Liechtensteina z vlakom ni preprost. Skozi Liechtenstein je speljano le 9,5 kilometra železniške proge, ki povezuje avstrijski Feldkirch in švicarski Buchs. Upravljajo jo Avstrijske železnice (ÖBB). Kakšnih deset vlakov, ki se ustavljajo v Liechtensteinu, sicer dnevno vozi v obe smeri, a večina je prilagojena delovnemu času v okoliških tovarnah. To pomeni, da vozijo pred 8. uro zjutraj in po 16. uri. Mednarodni vlaki (tudi EuroCity), ki povezujejo Zürich z Innsbruckom in Dunajem, pa tu ne ustavljajo.

V Liechtensteinu so le štiri postaje, na katerih se ustavljajo regionalni vlaki. Prva postaja Schaan-Vaduz je tik ob švicarski meji in je najbližja prestolnici Vaduz. Zato je morda najprimernejša za začetek raziskovanja majhne kneževine. Železniška postaja Forst-Hilti stoji na obrobju Schaana, poimenovana pa je po znani tovarni ročnega električnega orodja. Tretja železniška postaja Nendelen pa je ob glavni prometnici med Avstrijo in Švico, nekje napol poti. Za marsikoga je najprikupnejša, saj je videti, kot da se na njej že več desetletij ni prav nič spremenilo. Zadnja postaja pa je v obmejni vasi Schaanwald, nedaleč stran od mejnega prehoda z Avstrijo. Na njem še vedno pregledujejo potne liste, vendar žigov vanje ne dajejo.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan 


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media