Solčavski izviri med gorami

Prosti čas | okt. '18

Okolica vabi ...

Razlago imena kraja v Zgornji Savinjski dolini sem našel v etimološkem slovarju: v 13. stoletju se pojavi nemški zapis Sulcpach, kasneje Sulzpach, Sulzbach. Sulze je nemška beseda za slatino, bach pa je potok. Domneva je lahko pravilna, saj v okolici Solčave res obstaja več izvirov mineralne vode. V dobi ilirizma nastane Žolcpah, leta 1835 pa je ime kraja kot Sovčava v župnijsko spominsko knjigo prvi zapisal kaplan Andrej Lenarčič.

 Za marsikoga je prvi postanek v kraju večnamensko središče Center Rinka, ki ga upravlja Zavod za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega. V kletnih prostorih je urejena turističnoinformacijska točka, tu je na ogled stalna razstava o življenju in naravi v občini, v pritličju pa so razstavno-prodajni prostor z domačimi izdelki ter bralni in otroški kotiček. Obiskovalce vabijo številne gorske poti. Pomuditi pa se velja tudi v vasi. V župnišču si lahko ogledate razstavo fosilov in metuljev ter obiščete prodajno galerijo. V galeriji Špela Orešnik ponuja polstene izdelke, med katerimi so volnene slike. Material zanje pa dajejo avtohtone ovce.

Pozna povezava s svetom

»Solčava je bila od nekdaj bolj povezana s Koroško kot z drugimi kraji v Savinjski dolini,« pove Mateja Brlec Suhodolnik iz Centra Rinka. »Tudi zato je naše narečje drugačno kot drugje po Savinjski dolini.« Prebivalci v ozki dolini so dobili prvo cestno povezavo z Železno Kaplo na Koroškem sredi 19. stoletja. Po strmi cesti so tovorili oglje in les. Macesnova debla so uporabili za pilote v Benetkah. Pol stoletja kasneje so Solčavo povezali s spodnjim delom Savinjske doline, leta 1922 pa so odprli cesto do Logarske doline. Pred zgraditvijo dolinske ceste je bilo treba več kot dvajsetkrat prebresti reko Savinjo, kar je v času visokih voda pomenilo, da so bili prebivalci več tednov odrezani od sveta.

Cerkev Marije Snežne

Prve kmetije na strmih pobočjih so nastale že pred več kot tisočletjem. Poljedelstvo, živinoreja in gozdarstvo so omogočali preživetje, v zadnjem stoletju pa se je kot pomembna dopolnilna dejavnost razvil turizem. Vzgojili so jezersko-solčavsko pasmo ovac, ki se je ohranila po zaslugi društva rejcev, ustanovljenega leta 1997.

Že leta 1850 je bil v Solčavi sedež samostojne občine. Tu je bilo več gostiln, leta 1888 so odprli prvo trgovino, leta 1913 pa prvo šolo. Najopaznejša zgradba v kraju je cerkev Marije Snežne iz 15. stoletja, kamor so nekoč prihajali romarji od blizu in daleč. Njena predhodnica je stala tu že vsaj leta 1050. Zvonik ob cerkvi je bil pozidan kasneje. 

Gorski turizem je pomembno vplival na razvoj tega območja. Že pred dvema stoletjema so začeli v Savinjske Alpe zahajati botaniki, zoologi, geologi, kasneje pa tudi različni umetniki in izobraženci. Med najbolj znanimi je bil Anton Martin Slomšek, ki se obiska spominja v svoji pesmi Slovo solčavskim planinam. Za razvoj planinstva ima veliko zaslug dr. Johanes Frischauf (1837–1924) iz Gradca. Po njem je poimenovan planinski dom na Okrešlju.

Solčavski turizem so žal zaznamovale tudi smrtne nesreče. Še posebno odmeven je bil tragičen dogodek iz leta 1938. Takrat je v Herletovi hiši nekaj dni bival mlad hrvaški par: Jaroslav Sigur in Marija Sušičeva. Nihče ni slutil, da gre za prepovedano ljubezen, saj je imela Marija v Zagrebu moža. Zaradi neizhodnega položaja sta se odločila za samomor in se zastrupila s ciankalijem. V poslovilnem pismu sta izrazila željo, da ju pokopljejo v Solčavi, planinskem raju. Oba sta namreč ljubila gore. Dogodek je močno pretresel mirno vasico, o njem pa so pisali celo v časopisu slovenskih izseljencev v Ameriki. Nesrečni par je pokopan na robu pokopališča. Zanimivo je, da sta grobova vedno lepo urejena, čeprav v vasi nista imela sorodnikov.

Občani znajo stopiti skupaj

Domačini so od nekdaj zelo povezani, solidarni in si vedno priskočijo na pomoč. V Solčavi živi okoli 500 ljudi, med katerimi je približno 20 odstotkov upokojencev, ki so zelo aktivni na vseh področjih. Zadnja leta se vedno več mladih vrača, saj vidijo možnost preživetja z dopolnilnimi dejavnostmi, predvsem v povezavi s turizmom. Občina je bila ukinjena leta 1955, a so jo leta 1998 ponovno vzpostavili. Ker ima malo prebivalcev, nimajo na razpolago veliko denarja, zato je treba z njim skrbno ravnati. Za marsikaj se morajo potruditi bolj kot drugje. Tako na primer skrbijo za vzdrževanje pošte, sicer bi jo že zaprli. Velik problem je do nedavnega predstavljala električna napeljava, saj so večja neurja povzročala izpade zaradi podrtih dreves. Ostajali so tudi brez telefonske povezave in bili dobesedno odrezani od sveta. Poleti so elektriko do Solčave speljali pod zemljo, da bo dobava zanesljivejša.

Ena najbolj znanih vaških prireditev poteka ob občinskem prazniku 5. avgusta. Takrat pošljejo vabila vsem Solčavanom in mnogi se ob tej priložnosti vrnejo v domači kraj.

Solčavske dobrote

Mateja Brlec Suhodolnik je med drugim navdušena kuharica in avtorica knjižice Kuhinja naših babic. Kot pravi, so k njenemu nastanku veliko pripomogle mama Jožica ter še mnoge domačinke. Od nekdaj je veljalo, da se na Solčavskem dobro je. Knjižica opisuje jedi, ki so zaznamovale življenje ob različnih priložnostih. Ena najbolj znanih suhih mesnin je zgornjesavinjski želodec, ki mora biti na mizi ob največjih praznikih. Potem so tu gruševi (hruškovi) žlinkrofi pa potrošev kruh – potica z orehovim nadevom in rozinami, ki jo pečejo v obliki okroglih šarkljev. Iz mojega otroštva, katerega del sem preživel v Solčavi, mi je ostal v spominu sirnek. Jed iz kozjega ali kravjega mleka je pikantna, uživati pa jo je mogoče samostojno. Za pripravo uporabljajo zrelo in rahlo osoljeno skuto s kumino. Skuto pustijo stati, da zori vsaj dva tedna, lahko pa tudi več mesecev. Sčasoma dobi močnejši okus. Pravilno zorjen sirnek ima čvrsto strukturo, ni mazav. »Mora biti tak, da zaškripa, ko ga zajameš z žlico,« pravi avtorica knjige. Še veliko več zanimivega o Solčavi in njenih prebivalcih lahko preberete v knjigi Solčava, zapiski o Solčavi in njeni okolici avtorja Valenta Vidra.

Besedilo in fotografiji: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media