Kdo bo koga?
Svet in človeštvo sta na prelomnici. Gre za izbiro, da se zavemo svoje odgovornosti za prihodnost ne samo vsakega od nas, ampak tudi zanamcev. Najmanj, kar lahko naredimo, je ohranjanje okolja, ki bo omogočalo njihovo preživetje. Do zdaj smo bili v tem pogledu zelo nemarni. Naša prva skrb bi zato morala biti ohranjanje zdravega okolja. Za božjo voljo, prenehajmo odmetavati smeti, ki uničujejo naš življenjski prostor. Vprašajmo se, kakšno vodo bomo pili čez deset ali dvajset let, če bomo v potoke metali kemikalije, ki se ne razgradijo v stoletju.
V naše potoke pa vsak dan mečejo še veliko bolj strupene odpadke, kot »zrastejo« v domačih gospodinjstvih. Gre za odločitve voditeljev držav, ki imajo odločilen vpliv na razmere v svetu. Brez vode ni življenja. Morda to resnico v najkrutejši resničnosti doživljajo ljudje, ki iz osušenih delov Afrike iščejo zatočišče v tistih delih zemeljske oble, kjer je še zmeraj dovolj vode. Med temi državami je za zdaj tudi Slovenija, dokler jim pohlep kapitala ne bo odvzel njenih vodnih virov, tudi slapa Savice. Prav zato je tako pomembno, da državljani preprečimo, da bi pohlep »apostolov tržnega gospodarstva« prevladal nad splošno koristjo prebivalcev in državljanov. Nikar se ne sprenevedajmo, voda bo v prihodnjih desetletjih najbolj cenjena »strateška surovina«, ki bo omogočala preživetje človeštva. Resnici na ljubo se je vojna za vodne vire že začela. Mednarodne korporacije si na primer že desetletja prizadevajo za pridobitev pravic nad vodnimi viri. Tudi v Sloveniji. Za tiste, ki so dobili odgovornost za vodenje družbe, ni dovolj, da poslušajo, kaj družba od njih pričakuje, ampak je veliko pomembnejše, da ravnajo skladno s pričakovanji ljudi, ki so jim v roke položili odgovornost za skupno prihodnost skupnosti.
Goreči zagovorniki zamisli, da je kapitalski dobiček gonilo gospodarske uspešnosti in napredka, nas prepričujejo, da je treba za dosego gospodarske učinkovitosti temeljito znižati stroške »javnega sektorja«, pri čemer ne razlikujejo, ali v ta »javni strošek« prištevajo tudi zdravstvo, šolstvo, kulturo, socialno skrbstvo, morda tudi gasilstvo, gorsko reševalno službo … Ali naj vse privatiziramo? Oprostite, domala vsem tem »apostolom tržnega gospodarstva« je akademske nazive omogočil prav sistem javnega šolstva, ki smo ga plačevali vsi, tudi tisti, ki smo univerzo videli le kot simbol znanja in razvoja.
Letošnje poletje smo se spominjali študentskih demonstracij v juniju 1968. Velja spomniti, da je takrat šlo v prvi vrsti za upor proti socialnemu razslojevanju družbe, ki je sicer v načelu vsem zagotavljala enake pravice. Vendar kot vemo, v življenju je velika razlika med načelno, zakonsko ali ustavno enakopravnostjo in kruto resničnostjo vsakdanjega življenja.
Tudi v mednarodnem okolju ni spodbudnih novic. Grozi nam trgovinska vojna, ki se utegne sprevreči v oborožen spopad svetovnih razsežnosti. V Beli hiši gospodari človek, za katerega celo njegovi sodelavci pravijo, da »ni pri sebi«. Od zaveznikov v NATO je zahteval, naj bistveno povečajo stroške za obrambno, in pri tem seveda računal, da bodo kupovali ameriško orožje. Tudi na Bližnjem in Srednjem vzhodu računa, da bodo za »obrambo« namenili več denarja in posredno omogočili razcvet ameriške orožarske industrije. Morda bo za dosego teh ciljev treba »spodbuditi« še kakšno regionalno vojno. Če nič drugega, bi bila to dobra priložnost za preizkus učinkovitosti novih orožij.
V »globalnem prerivanju« Slovenija nima pomembne vloge. Naša verodostojnost in iskrenost do vladavine prava tudi v mednarodnem okolju se potrjujeta v naši zavezanosti načelom pravičnosti. Pravičnost se namreč najbolj izkaže v odnosu do najšibkejših. Mi smo med njimi.
