Tudi sami se lahko zaščitimo pred trpinčenjem
STARANJE V SLOVENIJI
V prejšnjih dveh številkah smo pogledali v temno pego – trpinčenje starih ljudi. Besedno in telesno nasilje, ekonomsko zlorabljanje, zanemarjanje osnovnih človeških potreb pri onemoglem. To se dogaja doma, v oskrbovalnih ustanovah in drugje. Večina grdih besed in dejanj, ki bolijo stare ljudi, storijo domači in zaposleni nehote, ko jim popustijo živci, ker ne razumejo demence, ker je ustanova zastarela. Skupnost in svojci lahko naredimo veliko, da bo manj starih ljudi trpelo zaradi nasilja. Zelo veliko pa lahko naredimo za svojo zaščito tudi starejši sami.
Telesno onemogle ali duševno šibke ljudi mora ščititi pred nasiljem tudi država, in sicer tako, da sistematično poskrbi za troje:
- odkriva nasilje nad starimi ljudmi in vsak primer smiselno sankcionira;
- vpelje redne programe za usposabljanje družinskih oskrbovalcev, ki v današnji Evropi doma oskrbujejo tri četrtine starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih ljudi;
- vzpostavi sodoben sistem dolgotrajne oskrbe, v katerem oskrbovalne in negovalne ustanove razvijajo metode odnosne nege in individualizirane oskrbe v majhnih skupinah ter so tesno povezane s celotno krajevno skupnostjo, sredi katere skrbijo za najbolj krhke, bolne in onemogle ljudi.
V 1. točki je Slovenija sodobna, v 2. in 3. točki zaostajamo četrt stoletja za EU. Pri naših evropskih sosedih so v času, ko smo se mi državno osamosvajali, volivci od politike zahtevali, da nameni ustreznejši delež BDP za razvoj dolgotrajne oskrbe; pri nas zdaj namenimo za to tretjino manj kakor v EU.
Kar lahko postorim sam
Tri četrtine upokojenske generacije ne potrebujejo pomoči pri vsakdanjih opravilih – samostojnih in sorazmerno zdravih upokojencev nas je četrtina vsega slovenskega prebivalstva. Veseli smo in ponosni, da pri vsakdanjih opravilih več pomagamo domačim in drugim v skupnosti kakor drugi nam. Zdrava samozavest in zmožnosti pa nam omogočajo tudi, da jih zavestno uporabimo za lastno zaščito pred trpinčenjem v starosti. Upokojenska organizacija je na ravni države lahko močan usmerjevalec politike, da bo uvedla sodoben sistem dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.
Kaj pa lahko naredim kot posameznik za svojo zaščito pred nasiljem v starosti – ko bom postajal odvisen od pomoči drugih? Poglejmo nekaj dobrih možnosti iz naših izkušenj.
Po občinah izvajamo delavnice za preprečevanje trpinčenja starih ljudi. Na treh srečanjih upokojenci usvajajo osnovne napotke za svojo zaščito pred nasiljem. Informacije in vadba te ali one drobne veščine pomagajo pri bankomatu, na cesti in doma, da star človek s pametnim ravnanjem prepreči zlikovcu, da bi ga okradel, da bi mu akviziter vsilil nepotreben nakup, da bi ob stresni službeni, družinski in drugi obremenitvi popustili živci našim dragim domačim in bi padla njihova grda beseda ali dejanje na nas.
Številni upokojenci se tedensko družijo uro in pol v majhni krajevni skupini za kakovostno staranje. Za te skupine smo razvili program, da se temeljiteje usposabljajo za samozaščito pred nasiljem v starosti. Na srečanjih usvajajo vsebine, ki preprečujejo trpinčenje v starosti, in sicer o lepem osebnem pogovoru, skrbi za telesno dejavnost, radostnem pogledu na svet, solidarnosti in povezanosti, varnosti doma in na ulici, skrbi za dobre medsebojne odnose, obvladovanju jeze, urejenem premoženju, razbremenitvi domačih oskrbovalcev, alkoholizmu v družini, prepoznavanju duševnih bolezni.
Zdaj, ko smo še pri moči in po upokojitvi sami razpolagamo z vsem svojim časom, si lahko zastavimo za lastno zaščito pred trpinčenjem v starosti tri osebne cilje: 1. naučil se bom varovanja sebe; 2. navadil se bom pozorno sprejemati pomoč, da v onemoglosti ne bom oskrbovalcev spravljal čez rob njihovih moči s svojo sitnobo, ampak jim s hvaležnostjo krepil njihove moči; 3. preprečil bom trpinčenje samega sebe zaradi nerešenih bivanjskih vprašanj ob pešanju moči. Sami sebe žremo zaradi svoje bivanjske praznote. Za preprečevanje tega trpinčenja imajo vse kulture duhovno poglabljanje. Med psihologi se je človekovemu iskanju smisla, ko mu v življenju ni prijetno, posvetil Viktor Frankl; sam je kot Jud preživel nacistični Dachau in Auschwitz ter umrl 1997 kot vitalen starostnik. Ena najbolj branih knjig v 20. stoletju je njegova Kljub vsemu rečem življenju DA.
Dr. Jože Ramovš,
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
