Življenje z inkontinenco v Sloveniji
Življenje se podaljšuje in po svetu je vedno več starejših ljudi. Več je tudi zanje značilnih težav, med katerimi so pomembni padci, demenca in inkontinenca. Ta predstavlja različne motnje izločanja urina in blata, kar je povsod povezano s socialnimi težavami. Slovenija je med najhitreje starajočimi se družbami na svetu, najhitreje se povečuje število starih nad 80 let, ko ima težave s kontinenco pol žensk in moških, kar jih obremenjuje na telesnem, čustvenem, socialnem in materialnem področju. Inkontinenca je tudi pomembno področje dolgotrajne oskrbe.
Inkontinenca je povsod obremenjena s stigmo socialne nesprejemljivosti, prizadeti jo skrivajo, je tudi najbolj zamolčana težava. V javnem zdravstvu in zdravstveni politiki je skoraj ne omenjajo. Zato bolj malo vemo, kako se z inkontinenco srečujejo zdravniki, sestre, v domovih starejših občanov in sami starejši. Inštitut Emonicum za aktivno in zdravo življenje je zato v letih 2016 in 2017 opravil raziskave na naštetih področjih. Na podlagi ugotovitev želimo bralcem Vzajemnosti povedati, kako zdravstveni delavci, oskrbovalci in sami starejši sprejemajo inkontinenco, v kolikšni meri oblike možne pomoči in pripomočki, ki so na voljo, omogočajo socialno vključenost in ohranjanje osebnega dostojanstva in kako pri tem sodelujejo sami prizadeti. Vzajemnost ima širok krog starejših bralcev, med katerimi je inkontinenca pogosta. Z ugotovitvami raziskav želimo obogatiti njihovo znanje o inkontinenci, jih spodbuditi k pravilnemu ukrepanju in zmanjšati stigmo ene najpogostejših zdravstvenih in socialnih težav.
Pomoč pri zdravniku
Kako pogosto in na kakšen način se z inkontinenco srečujejo zdravniki v primarnem zdravstvu? Odgovore smo poiskali med skupaj 69 zdravniki Zdravstvenega doma Maribor, Zdravstvenega doma Murska Sobota in med naključno izbranimi zdravniki.
Z inkontinenco se kar 94 odstotkov zdravnikov srečuje zelo pogosto, največ z uhajanjem urina, manj pa z uhajanjem blata ali fekalno inkontinenco. Prizadetim pomagajo s predpisovanjem pripomočkov ali zdravil in s pogovori s svojci ali patronažnimi sestrami. To potrjuje, da v primarnem zdravstvu prevladujejo starejši pacienti, da inkontinenca spada med najpogostejše težave in da sta za njeno uspešno obravnavo potrebni ustrezna strokovna in praktična usposobljenost. V več kot polovici primerov prizadeti svoje težave zdravniku omenijo sami, neredko jih morajo zdravniki vprašati o tem. Zdravniki naj bi sploh vse starejše paciente vprašali, kako je z uhajanjem urina ali blata, kar bi pripomoglo k zmanjšanju stigme.
Prizadetim je mogoče pomagati s krepitvijo mišic medeničnega dna, zdravili, pripomočki in operacijami. Zdravniki menijo, da so operacije uspešnejše med mlajšimi ženskami. V skoraj 40 odstotkih težav ni več, v 49 odstotkih pa so manjše. Popoln uspeh ni vedno zagotovljen, odvisen je od starosti operiranke in izkušenosti kirurga. Povsem drugače pa je po operacijah prostate. Tveganje inkontinence in impotence po operaciji je visoko, zdravniki navajajo, da je po operaciji inkontinenca prisotna pri večini v različni intenzivnosti. Bolj ko je nekdo star, bolj je priporočljiva zadržanost do operativnega posega.
Učinkoviti pripomočki
Za večino zdravnikov je predpisovanje pripomočkov pri inkontinenci, torej plenic in predlog, zelo pogosto opravilo. Plenice so bolj namenjene nepomičnim bolnikom, največ pa je porabljenih predlog, ki so z omogočanjem gibanja izrednega pomena za kakovost življenja in socialno vključenost. Nosijo se neopazno pod spodnjim perilom, varujejo kožo, preprečujejo vonj in zmanjšujejo stigmo. Vpojnost pripomočka se posebej za ženske in moške prilagodi obliki inkontinence. Zdravniki so povedali, da pripomoček predpišejo, ko se izmeri obseg pacientovih bokov, kar ni dovolj. Treba je izmeriti še obseg pasu in stegen. Le pravilno izbran pripomoček ohranja dostojanstvo prizadetih.
Dobre tri četrtine prizadetih sodelujejo z zdravnikom pri izbiri pripomočka, v manjši meri o tem odloči zdravnik sam, nekaj zdravnikov pa na vprašanje ni odgovorilo. To pomeni, da četrtina prizadetih pri izbiri pripomočka ne sodeluje. Soodločanje krepi zaupanje med bolnikom in zdravnikom in poveča uspešnost zdravljenja. Po mnenju zdravnikov so ključne ovire za soodločanje premalo časa za pogovor, neustrezne informacije pa tudi odnos med zdravnikom in bolnikom. Polovica zdravnikov ni odgovorila na vprašanje o predpisovanju pripomočkov z zaščitno folijo. Folija otežuje dostop zraka do kože, kar povečuje tveganje kožnih vnetij in preležanin. Pritožbe nad neustreznostjo pripomočkov so redke, odpraviti jih je mogoče s pripomočki, ki ustrezajo telesnim meram in stopnji inkontinence.
Zdravniki slabo poznajo standard ISO 15621 o kakovosti in uporabnosti pripomočkov, po katerem se upoštevajo vrsta in stopnja inkontinence, življenjski slog oziroma samostojnost uporabnika, enostavnost nameščanja in snemanja pripomočka, zanesljivost in varnost namestitve, diskretnost uporabe, preprečevanje neprijetnega vonja in iztekanja, udobnost, ohranjanje nepoškodovane kože, ekološki vidik in ekonomski kriterij. Standard ni namenjen samo zdravnikom, ampak vsem, ki pripomočke izdelujejo, predpisujejo, uporabljajo in plačujejo v okviru zdravstvenih zavarovanj. Težnja zavarovalnic je v iskanju prihrankov znižati standarde s cenejšimi pripomočki. V Sloveniji si je treba prizadevati, da se kakovost pripomočkov zaradi varčevanja ne bi poslabšala in da vzdržujemo standarde obstoječe oskrbe.
Članek je prispevek projekta SuhDan – Opolnomočenje oseb z motnjami kontinence in zmanjševanje stigme inkontinence v slovenski družbi, ki ga sofinancira ministrstvo za zdravje.
