Zgodba o Kofetarici in njenem lastniku

Prosti čas | okt. '18

Kofetarica, slika naše najbolj znane slikarke Ivane Kobilca, je po anketah med obiskovalci Narodne galerije na drugem mestu po priljubljenosti. Ta slika pa ima v ozadju napeto zgodbo, polno zapletov, zanimivih celo za kakšno filmsko upodobitev. In ker tačas v Narodni galeriji poteka velika retrospektivna razstava del naše imenitne slikarke, obujamo spomine na to zgodbo. Pri tem nam je pomagal sedanji lastnik Peter Hribar ml., kajti brez njegovega razumevanja in naklonjenosti slike sploh ne bi mogli občudovati.

Slika Kofetarice je nastala po živem modelu nasmejane stare gospe s skodelico dišeče kave v rokah v ateljeju tedaj komaj 26-letne Ivane Kobilca v Münchnu leta 1888 in dokazuje njen siloviti umetniški talent. Prvič je Ivana sliko razstavila leta 1889 v Ljubljani na tedanji realki, nato je bila razstavljena na Kobilčini spominski razstavi leta 1928, v vmesnem obdobju pa na pregledni razstavi slovenskega slikarstva v Pragi in ponovno v Ljubljani, leta 1971 pa še na razstavi Umetnost na jugoslovanskih tleh v Parizu in Sarajevu.

Po Kobilčini smrti je sliko podedovala njena nečakinja Mira Pintar, ki pa jo je – na začudenje in ob precejšnjem odporu preostalega sorodstva – leta 1937 prodala industrialcu, bankirju in kulturnemu mecenu Radu Hribarju. Ta se je ob prvem srečanju s Kofetarico v sliko preprosto zaljubil in si nato daljši čas na vso moč prizadeval, da bi jo lahko odkupil. »Znano je, da je svojemu bratu Petru starejšemu nekoč izrazil željo, da naj po njegovi smrti sliki najde primerno pot v zbirko Narodne galerije, kamor po njegovi presoji spada. Naloga je padla na moja ramena,« pravi Peter Hribar ml., Radov nečak.

Sliko je Rado Hribar odpeljal na grad Strmol, kjer je visela do leta 1970, ko jo je po nalogu države prevzela Narodna galerija zaradi priprav na že omenjeni razstavi. »Po vrnitvi iz Sarajeva slike niso vrnili na grad Strmol, ampak so jo po odločitvi takratnih oblasti vključili v stalno zbirko galerije, bojda kot izposojeno umetnino,« pojasnjuje sogovornik. V denacionalizacijskem postopku mu je bila slika vrnjena in Peter pravi, da sta se prvič srečala ob svečani otvoritvi prenovljenih prostorov Narodne galerije leta 2016. Bila je ljubezen na prvi pogled. Takole pripoveduje: »Ko sem še hodil v gimnazijo na Vič, je bila v učbeniku za slovenščino celostranska slika Kofetarice, ki sem jo že tedaj občudoval, čeprav sem ji iz mladostne objestnosti narisal košate brke. Tedaj se mi še sanjalo ni, da je bila lastnina pokojnega strica Rada, kajti v družini Hribar je bila ta tema skoraj popoln tabu in se zaradi očetove in materine bolečine o stricu in teti, kaj šele o gradu Strmol praktično ni govorilo.« Ko so v Sloveniji nastopile politične spremembe, se je Peter Hribar ml. odločil raziskati celotno tragično zgodbo.

Zgodba zakoncev Hribar

Kot pripoveduje, je bil njegov stric Rado Hribar, predvojni slovenski bančnik in industrialec, brez dvoma pripadnik takratne slovenske elite. Bil je lastnik tovarne Šumi, ki jo je podedoval po pokojni materi Evgeniji in jo kasneje prepustil bratu Svetozarju, ter tovarne Pletenina, ki jo je ustanovil njegov oče Dragotin Hribar. Rado je bil svetovljan v najžlahtnejšem pomenu te besede, bil je dobrodošel gost na vseh tedanjih evropskih dvorih, močno povezan tudi z gospodarsko elito po vsej Evropi. Bil je tudi dober prijatelj kneza Pavla Karađorđevića, jugoslovanskega regenta. Rado se je poročil s Ksenijo Gorup, mladostno ljubeznijo. Njen ded Josip Gorup je bil tedaj eden najbogatejših Rečanov, po nekaterih ocenah celo najbogatejši Slovenec tistega časa. Njuno zakonsko razmerje je bilo precej pestro, po svoje polno vzponov, a tudi padcev. Odlično ga je opisal pisatelj Drago Jančar v knjigi To noč sem jo videl. Močno vez je predstavljalo skupno zanimanje za letalstvo in pilotiranje. Vsi trije bratje Hribar, Rado, Svetozar in Peter, so bili dobesedno obsedeni od letal in pod Petrovim vodstvom je bilo izdelanih kar nekaj malih letal, najznamenitejši sta bili dve letali, poimenovani Minima, s katerima so imeli velike načrte. Žal jih je preprečila vojna. Dragocena lesena modela dveh večjih letal iz družine Minima, ki sta bila v točnem in ustrezno pomanjšanem merilu izdelana za teste v vetrovniku v Torinu, danes hrani Peter mlajši.

Zakaj sta zakonca morala umreti?

Kot pojasni Peter, se je skušal Rado po napadu Nemcev in Italijanov na tedanjo Jugoslavijo leta 1941 čim manj izpostavljati in čim pametneje peljati svojo življenjsko pot, in to z enim samim namenom: preživeti vojno! Ker je še pred vojno imel stike tako z Nemci kot Italijani, je kot zavzet domoljub hitro našel in navezal stike z domačimi partizani. Od začetka upora jim je pomagal, kolikor se je le dalo. Ko je nekoč izvedel, da je nekdo izdal Nemcem zimski položaj Kokrške čete, je takoj poslal dva svoja lovca k partizanom z namenom, da jih opozorita. Nemci so lovca prestregli in Rado ju je komaj rešil iz zapora v Begunjah. Prava ironija je, da so ravno iz te partizanske enote prišli njuni kasnejši morilci.

Peter Hribar je po dolgoletnem in napornem poizvedovanju izvedel, da so ju proglasili za narodna izdajalca, kar naj bi bil neposredni povod za umor in v še večji meri opravičilo prebivalstvu, ki ni skrivalo svojega zgražanja nad dejanjem. Nadaljnje odkritje je bilo, da je umor ob asistenci deseterice mladih partizanov iz Kokrške čete izvedla krajevna skupina gorenjske varnostnoobveščevalne službe (VOS). Četrtega januarja 1944 so okrog enajstih zvečer z zvijačo vdrli v grad Strmol, kjer je veljala izrecna prepoved nočnega spuščanja neznanih ljudi v grad. Ksenija je na trkanje stopila na balkon nad vhodom in prepoznala znanega človeka ter ukazala, da vrata odprejo. Usoda zakoncev je bila s tem zapečatena. Odgnali so ju v Preddvor, kjer so ju predali domačim likvidatorjem, ki so ju nato gnali na Možjanco. Tam so ju ves dan zasliševali in jima prebrali smrtno obsodbo, ki so jo naslednji dan v gozdu nad Mačami po strahovitem mučenju tudi izvedli. Pokopana sta bila v prikriti grob na kraju zločina. Kar nekaj domačinov je vedelo za grob, a si niso upali niti črhniti. Šele leta 1991 si je lastnik gozdne parcele, kjer sta bila pokopana zakonca Hribar, upal Petru pokazati grob. Sondaža v letu 2010 je potrdila, da so na tem mestu človeški ostanki, na koncu pa se je izkazalo, kar je potrdila DNK-analiza, da gre resnično za zakonca Hribar. V ozkem družinskem krogu so ju pokopali v družinsko grobnico na ljubljanskih Žalah.

Njun nečak se je kljub silnim težavam, kjer je glavno oviro predstavljal nepopisen strah morebitnih pričevalcev, potem pa namerno uničevanje morebitnih dokazov in brisanje sledov, na koncu dokopal do skoraj vseh imen – tako avtorjev zločina kot neposredno vpletenih morilcev. Pridobil je kar nekaj pričevanj, ki z veliko verodostojnostjo o dogodkih in storilcih odkrivajo najverjetnejšo resnico o tem zločinu. Po dolgih petnajstih letih je dosegel popolno pravno rehabilitacijo obeh sorodnikov in popolno razveljavitev krivične in lažnive obsodbe. Vprašanje zaplenjenega premoženja so potomci rešili z uspešno denacionalizacijo. Grad Strmol je bil leta 2004 ob soglasju dedičev razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, dediči pa so dobili odškodnino pet milijonov evrov ter ga prepustili državi v trajno last, da bi ostal protokolarni objekt s poudarkom na kulturi. Iz tega dogovora je bilo izvzetih pet umetnin, ki so bile že tedaj v Narodni galeriji in med katerimi je bila tudi znamenita Kofetarica. Danes imajo te umetnine poseben status, in sicer so v popolni lasti Petra Hribarja ml., do nadaljnjega pa ostajajo v posesti Narodne galerije.

Ljubezen do živali

Že več kot štirideset let Peter Hribar ml. živi z družino v Cerknici na Notranjskem, v Ljubljano ga vleče vedno redkeje, najraje pa se sprehaja z očmi po Slivnici, Javornikih in Cerkniškem jezeru. Po osnovnem poklicu je doktor veterinarske medicine in petnajst let po diplomi je preživel kot terenski veterinar na cerkniškem območju. V otroških letih je poletne počitnice preživljal na Bohinjski Beli pri njihovi nekdanji družinski kuharici. Skupaj z njo je hodil pomagat h kmetom, naučil se je kositi, samostojno vozil vozove s senom, dokončna odločitev za veterino pa je padla po maturi, ko mu je teta za rojstni dan podarila knjigo o holandskem živinozdravniku dr. Vlimnu.

Peter Hribar ml. je neposrednim morilcem strica in njegove žene njihovo dejanje javno oprostil in zahteval opravičilo od države Slovenije, ki ga je – tudi z javnim opravičilom predsednika države Boruta Pahorja – dobil, zakoncema pa je država Slovenija postavila intimno spominsko obeležje na gradu Strmol, ki jima je bil tako ljub.

»Čeprav sem bil kot otrok po vojni obravnavan kot drugorazredni državljan in sem prestal kar nekaj ponižanj in bolečin, nisem nikoli čutil sovraštva ali želje po maščevanju. Vedno sem se trudil razumeti tisti nori čas vojne in nepojmljive transformacije v ljudeh, ki jih vsaka vojna očitno prinaša v neslutenih količinah in pojavnih oblikah,« pravi. Toda želja oprati svoje bližnje vsakega suma in krivde ni nikoli nehala tleti v njem. »Preveč sem slišal, prebral in z lastno glavo znam tudi razmišljati, zato si zdaj, ko starost in pokoj trkata na vrata in imam malo več časa, prizadevam vsaj za pomiritev v globoko razklanem slovenskem narodu. To je bistvo, vse drugo so obrobnosti,« je zaključil.

Neva Brun