Po pogovoru je svet manj črn

Dobro počutje | okt. '18

Čeprav je pri nas v poldrugem desetletju število samomorov upadlo za dobrih 15 odstotkov, je stopnja samomorilnosti višja od evropskega povprečja. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je v Sloveniji lani za posledicami samomora umrlo 411 ljudi, 327 moških in 84 žensk. Podobno kot drugje po svetu tudi pri nas samomorilni količnik narašča s starostjo, posebej izrazito je to pri moških v višjih starostnih skupinah.

Strokovnjaki so ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora (10. septembra) poudarili, da problem samomorilnosti ni le predmet psihiatrije ali klinične psihologije, pač pa zadeva celotno družbo, ki si mora prizadevati za boljše duševno zdravje državljanov. 

Preprečevanje samomora je eno izmed prednostnih področij Resolucije nacionalnega programa o duševnem zdravju 2018–2028, ki jo je marca letos sprejel državni zbor. Resolucija poudarja več ciljev: od povečanja ozaveščenosti na področju duševnega zdravja do zgodnje identifikacije ogroženih oseb (t. i. »presejanje«, v referenčnih ambulantah in ambulantah družinskih zdravnikov s posebnim vprašalnikom preverjajo, ali imajo posamezniki znake depresije). Med nujnimi ukrepi so še dostop do pomoči samomorilno ogroženim osebam (zdravstveno osebje, zaposleni v centrih za socialno delo, šolah, zavodih za zaposlovanje in policisti naj se stalno izobražujejo, da bi v primerih samomorilnih nagnjenj ukrepali pravilno in pravočasno), zmanjševanje porabe alkohola ter omejevanje dostopnosti do sredstev za samomor (otežen dostop do strupov in tablet, zavarovanje kritičnih točk …).

Na samomorilno vedenje vpliva več dejavnikov: od duševnih težav in bolezni, nesoglasij in težav v družini, socialno-ekonomskih dejavnikov do življenjskih dogodkov, kot so ločitev ali razpad zveze, smrt bližnjega, selitev, izguba službe in celo upokojitev. Strokovnjaki dokazujejo, da je samomor mogoče v veliki meri preprečiti. Posamezniki se različno odzivamo na težave, če smo dovzetni za stiske sočloveka, lahko marsikdaj opazimo stisko bližnjega in se poskušamo pogovoriti z njim ali ga usmeriti k strokovnim svetovalcem. Nekaj možnosti navajamo v nadaljevanju.

Morda bo naš poskus neuspešen ali se bo zgodba celo tragično končala. A vedeti je treba, da se vsak, ki si vzame življenje, za to odloči sam. Res pa je, da tisti, ki so zaradi samomora izgubili bližnjega, še dolgo trpijo. Hude stiske doživljajo svojci pa tudi zdravniki, učitelji, terapevti, saj se čutijo nekako vpleteni v smrt. Srečujejo se z občutki krivde, nemoči, tesnobe, jeze, ponekod pa tudi s predsodki okolice, saj je samomor še vedno tabu v družbi. Žalovanje za nekom, ki si je sam vzel življenje, je globoko in dolgotrajno, zato je dobro poiskati strokovno podporo pri zdravnikih, psihiatrih, morda v društvu Hospic, v knjigah, člankih … Pred kratkim je Nacionalno združenje za kakovost življenja OZARA izdalo knjižico »ZAKAJ tako boli: Po samomoru bližnje osebe«, ki je lahko v oporo žalujočim.

Kam po pomoč v stiski

Če pri svojcu, znancu ali prijatelju opazimo znake ali simptome depresije, če se je njegovo vedenje izredno spremenilo, strokovnjaki svetujejo, da ga vprašamo, kaj ga skrbi ali obremenjuje. Nič ni narobe, če ga konkretno vprašamo, ali je morda pomislil, da bi si vzel življenje. Spodbudimo ga, da poišče strokovno pomoč. Ne oklevajte poiskati pomoč tudi sami, če se vaše misli nenehno vrtijo okoli enega in istega problema, če zaradi tega zanemarjate vsakdanje obveznosti, ne morete jesti ali spati …

Prvi vir pomoči je izbrani osebni zdravnik. Po potrebi bo predpisal zdravljenje, napotil k specialistu (kliničnemu psihologu ali psihiatru) ali na druge oblike pomoči. Klinični psihologi in psihiatri delujejo v okviru zdravstvenih domov, psihiatričnih bolnišnic in kot zasebni izvajalci s koncesijo ali brez nje.

Kadar osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na dežurnega zdravnika, dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice, reševalno službo (112) ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01 4750 670).

Svetovalci na telefonih za pomoč vam bodo dali podporo in podatke o ustreznih oblikah pomoči. Navajamo telefonske številke:

  • klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj);
  • zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123 (24 ur na dan, vsak dan), klic je brezplačen;
  • društvo SoS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja: 080 11 55 (od ponedeljka do petka med 12. in 22. uro, ob sobotah, nedeljah in praznikih med 18. in 22. uro);
  • TOM, telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro), klic je brezplačen.

Pomoč je na voljo v kateri izmed 13 psiholoških svetovalnic Centra za psihološko svetovanje Posvet. Za prvi obisk v Ljubljani, Kranju, Postojni, Murski Soboti, Idriji, Novi Gorici, Slovenj Gradcu, Sevnici, Kopru, Mariboru in Zagorju ob Savi se naročite vsak delovni dan na telefonski številki 031 704 707 ali po e-pošti info@posvet.org; za obisk posvetovalnice v Celju in Laškem pa na številki: 031 778 772 ali e-pošti: svetovalnica@nijz.si. Ne potrebujete napotnice ali zdravstvene izkaznice, svetovanje je brezplačno.

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media