V objemu besed, življenja, znanja
Danica in Jože Zupan s Hčerkama
Profesor Jože Zupan je na vseh področjih, ki se jih je lotil, pustil izjemne sledi – od režije in pisateljevanja, oblikovanja knjižnih in likovnih zbirk pa vse do pedagoškega dela, Bralne značke in Rastoče knjige. Čeprav je letos praznoval 80 let, je še vedno zelo aktiven. Ko sva usklajevala datum za srečanje pri njih doma v Šentrupertu, je v celem tednu imel prost samo četrtek. Konec tedna sta sledili svečanost s podelitvijo priznanj najzaslužnejšim sodelavcem Bralne značke, med katerimi ima Jože posebno mesto, ter čudovita prireditev ob širitvi »njegove« Rastoče knjige občine Šentrupert.
Jožeta Zupana je na Dolenjsko pripeljala ljubezen, seveda pa ostaja povezan z Gorenjsko in rojstnim krajem Bohinjsko Belo. Tesne vezi ostajajo tudi z mladostnimi prijatelji, naj bo iz gimnazije ali fakultete, kjer se je oblikovala skupina, imenovana »Štirje v džipu«, kakor je bil naslov tedaj znanega filma. Pripoveduje o mladostniški dilemi, ko je kolebal med študijem režije in slavistike, toda ljubezen do materinščine je bila in ostaja nad vsem. Kako predan je bil ljubiteljskemu gledališču, pa pove dejstvo, da je v svojem kraju režiral že kot gimnazijec; v njegovi režiji je prvič stopila na oder Milena Zupančič: »Rad se spomnim, kako doživeto je igrala že ob prvem nastopu. Sicer pa Milena ni igrala, ona je vedno živela z vlogo.« In prav ljubiteljsko gledališče je Jožeta Zupana pripeljalo do žene Danice.
Scenarij ljubezenske zgodbe
Danica je bila po končanem učiteljišču z dekretom postavljena na mesto učiteljice v osnovno šolo v Šentrupertu. Pravi, da se je najprej morala pozanimati, kje to sploh je. Kljub lepoti Mirnske doline in bogati zgodovini ter živahnemu kulturnemu utripu Šentruperta, v katerem je kasneje sodelovala še sama, saj je na učiteljišču vodila šolsko gledališko skupino, si je ob prostih dneh želela predvsem domov v Novo mesto. Zato je sporočilo, da se bo morala udeležiti seminarja režije v Kopru, ni prav nič razveselilo. Toda v scenariju njune ljubezenske zgodbe je bil to le dramaturški zaplet, ki jo je pripeljal do moža. Gospod Jože pove, da sta si potem vsak dan pisala in se srečala 21-krat. Ko je v šoli, kjer je Danica učila, ena od učiteljic zanosila in niso dobili nadomeščanja, se je Jože odločil, da sprejme to delovno mesto. Danici pa se je zdelo nespodobno, da bi živela »na koruzi«. »Če je tako, se bova pa poročila,« je odločil Jože. In tako se je tudi zgodilo.
Prišel je v Šentrupert in tu tudi ostal. Celih dvajset let je poučeval materinščino in bil gonilo kulturnega življenja v kraju, z leti tudi na slovenskem nivoju. Naslednjih dvajset let pa je šolo dr. Pavla Lunačka tudi vodil. »Akademik prof. dr. Lunaček je bil, čeprav ga nisem osebno poznal, moj svetli vzornik,« pravi in pokaže knjigo, ki jo je napisal ob stoletnici njegovega rojstva. Po tej knjigi je nastal tudi scenarij za televizijski film o tem našem izjemnem zdravniku in pedagogu.
Zakaj je šola nekaj posebnega?
Izjemna pedagoga sta bila tudi Jože in Danica Zupan. Nihče od njunih učencev ne bo rekel, da nista bila stroga, nasprotno: bila sta zelo stroga in zelo pravična, prav zato tudi zelo spoštovana in priljubljena. Mnogi njuni učenci ju še vedno radi obiskujejo, z njima kramljajo, izmenjajo mnenja. Tudi ko so bili najstniki, ga v medsebojnih pogovorih niso omenjali drugače kot »Jožko«.
Na šoli pa je ob 375. obletnici po njegovi zaslugi zaživela galerija izvirnih ilustracij mladinskih del. Najprej se je povezal z izjemnim ilustratorjem in velikim prijateljem Lucijanom Reščičem, nato mu je uspelo pridobiti za zbirko še dela mnogih priljubljenih avtorjev: od Melite Vovk, Alenke Sottler, Mare Kralj, Marjance Jemec Božič, Ančke Gošnik Godec, Jelke Reichman do Marjana Mančka, Rudija Skočirja in še bi lahko naštevali. Na šoli pa je tudi stalna razstava z naslovom Slovenske slikanice za otroke sveta, oboje pa je Jože Zupan predstavil tudi v posebni publikaciji, ki služi kot vodnik po obeh razstavah. Jože Zupan v omenjeni publikaciji na kratko opiše tudi zgodovino šolstva v Šentrupertu. Predhodnica te šole je bila ustanovljena že leta 1618 na gradu Rakovnik, namenjena pa ni bila samo otrokom gospode, ampak tudi bistrim otrokom služinčadi. O bogatem delovanju šole je izdal dva zbornika. In tu je Rastoča knjiga na šoli in v občini, z Danico pa sta oblikovala tudi družinsko rastočo knjigo.
Jožeta Zupana je kmalu po snovanju Bralne značke povabil k sodelovanju Leopold Suhodolčan in vse od leta 1972 je član njenega osrednjega odbora in eden ključnih členov tega dragocenega gibanja. Ob njegovem prizadevanju je bralna značka zaživela tudi v Celovcu, saj je kar 36-krat potoval tja s tem poslanstvom. Sicer pa je aktiven na zelo širokem področju in povsod pušča imenitne sledi. O svojem delu in življenju je izdal tri knjige, po katerih smo povzeli naslov tega članka, je pa avtor še mnogih zbornikov in drugih del. Za svoje izjemno založniško delo je prejel Schwentnerjevo nagrado.
Besede v besedah
Vedno je imel vso ženino podporo, ki je tudi sama zelo ustvarjalna. Pripravila je več kot 50 radijskih oddaj, oba z možem se s posebno simpatijo spomnita priznanja, ki ga je Danica – kot zunanja sodelavka Radia Ljubljana – prejela skupaj z legendarnim Jurijem Gustinčičem. Dokler je učila, je z velikim veseljem vodila novinarski krožek na šoli; njen mož je uredil zbirko zanimivih in zabavnih definicij, ki so jih ustvarili otroci pod njenim mentorstvom. Med temi je tudi definicija kaktusa: Kaktus je jež, ki ne more peš. Ni čudno, da so dobili celo pohvalo Borisa A. Novaka. Tako kot možu je tudi njej posebna ljubezen materinščina. Pokaže mi svoje »besede v besedi«. Kaj vse je v eni sami besedi – vsako črko in zloge posebej razčleni, jih razloži v slovničnem in vsebinskem pomenu …
V njunem domu je ogromno slik, knjig, glasbe, rož, na vrtu pa sta med rožami tudi Prešernova in Trubarjeva vrtnica, ki ju je vzgojil dr. Kmecl. Pod njuno streho je stanovanje starejše hčerke Damjane, ki je pianistka in uči na ljubljanskem konservatoriju, ter vnukinje Alme, ki začenja študij antropologije in zgodovine. V očetove kraje – na Gorenjsko – pa se je z možem glasbenikom ter s sinovoma Julianom in Aleksom preselila njuna mlajša hčerka Tadeja, komparativistka, ki je bila novinarka in urednica. Živijo na Bledu, torej čisto blizu očetove Bohinjske Bele. Zanimiv je utrinek s pogovora založbe Karantanija o dveh delih – najnovejši Sivčevi knjigi in delu Jožeta Zupana. Tadeja Zupan Arsov je očitno vodila pogovor tako profesionalno, da je Ivan Sivec šele po uradnem delu dojel, da je Tadeja Jožetova hčerka.
Zakonca Zupan, ki sta v mlajših letih še malo razmišljala, da bi se preselila, sta se odločila, da ostaneta v Šentrupertu, predvsem zaradi nesrečne smrti triletnega sina Damjana. Danes jima ni žal, da sta ostala v tem posebno lepem in plemenitem kraju.
Jože in Danica se rada pošalita: »Kar je žena, to je mož, pravi sveti Ambrož. Da je to laž, pa pravi sveti Blaž …« Z veseljem si vzameta čas za vsakogar, saj je druženje zanju vrednota. Imata širok krog prijateljev in Jože poudari, da so z leti ta prijateljstva še dragocenejša. V zadnjih treh letih je preživel maligni tumor in imel kar pet operacij. Za njegov osemdeseti rojstni dan so ga prijatelji z Bleda, Šentruperta in Kopra počastili s prav posebnim darilom – ne da bi se dogovorili, saj se nekateri med seboj niti ne poznajo, so mu podarili darilne bone za »njegovo« Rogaško, ki mu pri okrevanju tudi največ pomeni.
