Spomini na čase uršulinske gimnazije in hotela Lloyd

Zgodbe | okt. '18

ODSTRTE PODOBE LJUBLJANA (Resljeva in Miklošičeva cesta)

»Na del Resljeve ceste med Slomškovo in Čufarjevo ulico, ki jo prikazuje dobrih sto let stara razglednica, imam prelepe spomine, saj sem tu preživela svoja gimnazijska leta. Ko sem leta 1936 v Zemunu, kjer smo tedaj živeli, končala osnovno šolo in naredila sprejemni izpit za gimnazijo, so me starši poslali v Ljubljano k babici Ivanki in dedku Franu Rekarju, ki sta živela v prvem nadstropju hiše na Resljevi 12 (zdaj 16). To je zgradba ob levem robu fotografije, ki je bila last zdravnika dr. Stojca,« se spominja Lepša Šturm, 93-letna upokojena bibliotekarka Centralne tehniške knjižnice, ki z neverjetno natančnostjo niza drobce iz svojega razgibanega življenja.

To se je začelo v Tovariševem pri Bački Palanki v Srbiji, kjer je oče Radmilo Todorović, potem ko se je leto dni prej poročil z učiteljico Mileno Rekar, leta 1924 dobil službo državnega notarja. Pred tem je kot diplomant beograjske vojaške akademije opravljal poklic vojaka, ki ga je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja pripeljal v Žiri, kjer je bil poveljnik enote na rapalski meji. V istem obdobju so njeno mamo, ki je končala ljubljansko učiteljišče, z njenega prvega službenega mesta v Sv. Andražu v Slovenskih goricah (današnjih Vitomarcih) premestili na osnovno šolo Poljane v Poljanski dolini. Tu so na šolske prireditve poleg domačinov povabili tudi predstavnike bližnjega vojaškega poveljstva in tako je med postavnim kapetanom I. razreda in mlado učiteljico preskočila ljubezenska iskrica, ki ji je – kljub nasprotovanju obeh družin – sledila poroka. Še pred tem je sogovorničin oče zaradi težav z zdravjem zapustil vojsko, se došolal in postal državni notar.

Najbolj cenjena ljubljanska gimnazija

»Ko sem bila stara tri leta, smo se preselili v Stanišić pri Somboru, kjer sem začela hoditi v šolo. Moji sošolci so bili večinoma Švabi, otroci Nemcev, naseljenih v Bačvi, ki so govorili čisto samosvoje narečje, v katerem sem se z njimi sporazumevala tudi jaz. Sicer pa so bili delavni in podjetni, tako da je bila vas napredna in bogata. Ker je oče vse bolj bolehal, se je leta 1933 invalidsko upokojil, nakar smo se najprej naselili v Mataruški Banji pri Kraljevu in nato v Zemunu pri dedku Blaži Todoroviću,« pripoveduje Lepša Šturm v skrbno urejeni dnevni sobi, kjer nam z mize ali polic brž postreže z dokumenti in fotografijami, s katerimi podkrepi svojo živahno pripoved. Ob tem pristavi, da so se kasneje člani Todorovićeve in Rekarjeve družine zelo dobro razumeli, se obiskovali in si pomagali. Z očetovimi sorodniki je še vedno v stalnih stikih.

V Ljubljani sta babica Ivanka in dedek Fran Rekar, predsednik deželnega sodišča, poskrbela, da se je vpisala v tedaj najbolj cenjeno žensko realno gimnazijo, ki je delovala v poslopju uršulinskega samostana na Kongresnem trgu, s katerega je bil tudi vhod vanjo. To poslopje je bilo zgrajeno leta 1717, pri čemer je uršulinkam izdatno pomagal bogat ljubljanski trgovec Ivan Jakob pl. Schellenburg. Ta je najprej odkupil poslopje deželnega plesišča in nato še vrtove knezov Auerspergov, Eggenbergov in Fabijančičev, jih povezal ter obdal z visokim samostanskim zidom. Na tem velikem nunskem vrtu zahodno od samostana, ki ga zdaj zaseda poslovno-kulturni kompleks Trga republike, se je med odmori sprehajala tudi naša sobesednica, ki je imela pri obvezni šolski maši sprva kar malce težav, saj je bila pravoslavka. Uršulinke so poučevale francoščino, nemščino in latinščino, v času italijanske oblasti pa tudi italijanščino. Poleg tega je hodila še k uram angleščine, ki jih je v sosednji hiši na Resljevi cesti (na desni strani slike) imela lastnikova hči Binca Suyer. V nekdanjih prostorih uršulinske gimnazije danes deluje Slovenski šolski muzej.

Ker so redovnice uršulinskega samostana uspešno razvijale tudi dekliško predšolsko in osnovno šolanje, so v tridesetih letih prejšnjega stoletja želele zgraditi novo gimnazijsko poslopje. Zato so prodale del svojega vrta in leta 1939 po načrtih Jožeta Plečnika ob novi Šubičevi ulici začele gradnjo. Arhitekt je trinadstropno zgradbo zasnoval tako, da so vse učilnice obrnjene proti jugu, in sicer na vrtno stran, ob glavni fasadi proti severu pa je umestil pomožne prostore in velike avle. Stavba gimnazije je bila končana po drugi svetovni vojni in je imela prvotno učilnice tudi v pritličju. Med gradnjo Trga republike v šestdesetih letih so pritličje namenili javnemu programu, izgubljene učilnice pa je arhitekt Edvard Ravnikar leta 1966 nadomestil v novem prizidku gimnazije, ki od leta 1997 nosi ime Jožeta Plečnika.      

Prav zaradi lepo urejene ceste, obdane z drevjem ter velikimi vilami in vrtovi na obeh straneh, je to območje po letu 1882 postalo eden najprivlačnejših predelov mesta. Tega leta je namreč Kranjska stavbna družba potegnila cestno povezavo med železniško postajo in tedanjim Mesarskim (zdaj Zmajskim) mostom, ki so jo poimenovali po gozdarju in izumitelju ladijskega vijaka Josefu Resslu. Nekoč mirna cesta, ob kateri so večino hiš zgradili po potresu leta 1895 in med svetovnima vojnama, je postajala vse bolj prometna, zlasti še po letu 1959, ko so odprli predor pod Gradom.

Goste so z železniške postaje vozili z omnibusom

Ko je leta 1941 Lepši Šturm umrl oče, se je njena mama vrnila v Ljubljano, nakar so se Rekarjevi preselili v večje stanovanje v pritličju hiše na Resljevi 12, ki je bila tedaj že v lasti Betke in Berte Verovšek, hčerk pokojnega trgovca z železnino Jurija Verovška z Dalmatinove ulice. Razen Milene sta Ivanka in Fran Rekar imela še hčere Vero, Maro in Anko ter sina Cirila. Ta je postal metalurg, delal je najprej v železarni na Jesenicah ter bil nato univerzitetni profesor za proizvodnjo grodlja, ferozlitin, jekla in metalurško tehnologijo na tehniški fakulteti. Leta 1950 je vodil ustanovitev in gradnjo Metalurškega inštituta in bil do leta 1966 njegov predstojnik, leta 1951 pa je ustanovil Tehniški muzej Slovenije.

»Babica Ivanka, rojena Bračič, mi je velikokrat pripovedovala o svoji teti Josipini (Pepici) Počivavnik, rojeni Drobnič, iz Laškega, ki je svojo gostinsko dejavnost začela na Reki, kjer je imela blizu pristanišča restavracijo 'Tirolese'. Tja je povabila tudi svojo nečakinjo, ki se je usposobila za izvrstno kuharico in se sploh zelo navezala nanjo. Po moževi smrti je odšla v Ljubljano in s prihranjenim denarjem kupila Hotel Lloyd na Sv. Petra cesti 9 (danes Trubarjevi) in s seboj pripeljala tudi temnopoltega »boya«, hotelskega uslužbenca, ki je bil velika ljubljanska zanimivost. Prehod s Trubarjeve ceste na dvorišče, sedanji Mali trg, kjer je imel hotel tudi vrt, ki ga vidimo na drugi razglednici, je bil speljan pod večjim obokom, da je lahko šel skozenj omnibus, s katerim so z železniške postaje vozili goste. Teta je bila zavedna Slovenka in dobra duša, ki je pomagala revežem, dijakom in študentom, da so se pri njej najedli. V hotelski kuhinji je delala tudi babica in je tu spoznala študenta prava Frana Rekarja, ki je stanoval nedaleč stran. Podjetna hotelirka se je vnovič poročila s posestnikom in trgovcem z živino Karlom Počivavnikom in kasneje zgradila istoimenski hotel še na Miklošičevi cesti 8,« pripoveduje Lepša Šturm in doda, da je žal umrla pri le petdesetih letih ob praznovanju novega leta 1906.

Abiturientka uršulinske gimnazije je šla po drugi svetovni vojni najprej študirat agronomijo v Zagreb, kjer je spoznala svojega kasnejšega moža, študenta gozdarstva Marijana Šturma. Ker ni imela dovolj denarja, se je vrnila v Ljubljano in tu zaključila študij biologije. Še kot študentka je honorarno urejala knjižnico Inštituta za tehnično mehaniko in se leta 1951 zaposlila v revijskem oddelku Centralne tehniške knjižnice, kjer se je leta 1988 tudi upokojila. Kljub težavam s križem še vedno zavzeto spremlja kulturna in športna dogajanja, veliko veselja pa ji prinašajo vnuka Matej in Marko ter pravnuka Luka in Eva.

 Boris Dolničar