Ko zadene strela z jasnega
Maja Megla
Stres, kuga sodobnega časa je knjiga novinarke Maje Megla. Med ljudmi je od začetka poletja. V štirih mesecih je na poti med bralce že drugi ponatis, kar pomeni, da se bliža številki tisoč prodanih izvodov na mesec. Vsekakor uspešnica. Morda bralci segajo po njej, ker govori o nečem, kar vsi poznamo, a v resnici ne vemo, kaj to je, morda zato, ker v njej ni slepomišenja. Nič ni izmišljenega, knjiga je prvovrstna kompilacija najsodobnejših ugotovitev raziskovalcev, zdravstvenih delavcev vseh vrst. Veseli so je navadni bralci, naša uradna medicina pa do zdaj ni zanikala povzetkov in ugotovitev iz velikih medicinskih centrov.
Knjiga nosi naslov Stres, kuga sodobnega časa. Pa bi prav lahko nosila povsem drugačen naslov: Iz take smo snovi kot sanje. Krhki in nebogljeni, nemočni, ko nas zadene. Kaj? Neravnovesje. V telesu, ki je zdravo, je vse uravnoteženo. Recimo serotonin in dopamin. Če se tu ravnovesje poruši, pride depresija. Namesto spodbujanja in iskanja ravnovesja, je bolnikom na voljo koktajl antidepresivov, o posledicah se ne govori, ampak temu rečejo stranski učinki, ki so postali samoumevni.
Neznosna in nepredvidljiva bolečina
Maja Megla je novinarka najboljše vrste. Profesionalno natančna, razgledana, kulturna, urejena, prava dama, ki odlično obvlada več svetovnih jezikov in je prepotovala več kot pol sveta. Umirjena kot novinarji, ki za svojimi besedami stojijo. Med novinarkami Dela je veljala za eno najboljših. Morda prav zaradi tega ni ušla strašni usodi najboljših novinarjev pri Delu. Na odgovorna mesta na novo postavljeni kolegi so take, kot je Maja Megla, na hitro pometali iz službe. Majo so le pisno obvestili, da nima več službe in pristopa na Delo prav v tednu, ko je bila na bolniškem dopustu. Tik pred božičnimi prazniki.
Zadelo jo je kot strela z jasnega. Odpovedalo ji je telo. Srce je sicer bilo, a nekako obotavljivo neredno. Edino, kar je brez prestanka živelo in delovalo, so bili možgani. Majo je doletela še bolečina. Neznosna, nepredvidljiva bolečina se je pojavljala zdaj tu, zdaj tam, kot bi ji nekdo lomil kosti, metal sklepe iz ležišča, nategoval tetive, trgal meso s kosti. Rekli so ji, da je doživela stres.
Stres si navadno predstavljamo drugače: človek izgubi voljo do dela in življenja, poklapan hodi naokoli, nezmožen preskoka nazaj, v vitalnost. Pa se je Maji pokazalo, da je stres lahko tudi nekaj povsem drugega, telesnega. Morda je huje, če imaš možgane navite, da delajo tristo na uro, telo pa caplja zadaj, polno bolečin, ki vsaka zase izvablja iz človeka živalske krike.
Kako nad stres
V času, ko ni mogla pisati, ko je niso ubogale niti oči, ki so poplesavale samostojen ples, je le sluh ostal pokoren. In je poslušala. Največkrat predavanja na spletu, ki so zadevala stres, pozneje je brala, vmes hodila od zdravnika do zdravnika in brala in brala ... Najprej le o stresu, pozneje jo je bralna pot pripeljala do odkritij o možganih in na koncu o črevesju in njegovih povezavah z možgani. Pa seveda o alternativnem zdravljenju, homeopatiji, vmes pa je pila znanja najnovejših ugotovitev iz raziskovalnih inštitutov najznamenitejših univerz na svetu, klinik, katerih imena poznamo zaradi znanih ljudi, ki so se tam zdravili. Skratka Maja se je učila, spoznavala pravila delovanja svojega telesa. To, česar se je naučila, nam je podarila v knjigi.
V knjigi je zbrano najsodobnejše znanje, zapisano tako, da ga razume tudi sosedova Micka. In kar je še bolje, v tej knjigi je zbrana tudi vsa pomoč, ki je Majo spravila na noge. Učenje gibov, ki pomagajo, učenje o meditaciji in sproščanju, učenje o spanju in gibanju, prehranjevanju in podobnem se konča tako, da se zaveš, kako bi lahko z malo volje spremenil navade.
V knjigi so opisane dobre plati tradicionalne medicine pa tudi koristnost sodobnih pripomočkov, kot je bioresonanca, če je v rokah dobro izučenega terapevta. Opisani pa so tudi hude posledice stresa in povzročitelji in spodbujevalci stresa … Na drugi strani so v knjigi napotki, kako se umiriti, meditirati in se sprijazniti s samim seboj. Knjiga, ki te navduši in spremeni.
