Kaj prinaša koalicijski sporazum?
Nova vlada je končno imenovana, pogledali smo, kaj prinaša koalicijski sporazum, za katerega vemo, da opredeljuje vizije in izhodišča na posameznih področjih dejavnosti, v manjši meri pa konkretne ukrepe, ki jih vlada želi doseči v tem mandatu. Omejili smo se le na področja, ki so pomembna za socialno varnost in kakovost življenja starejših, še zlasti upokojencev, hkrati pa opozorili na konkretne kratkoročne in dolgoročne ukrepe.
Najbrž se še spomnite, kaj vse so politiki obljubljali v predvolilni kampanji za izboljšanje gmotnega položaja upokojencev, zdaj jih bomo na njihove obljube nenehno opozarjali. Čas je že, da držijo besedo in spoštujejo pravno državo.
Pokojninsko zavarovanje
Za del koalicijskega sporazuma, ki obravnava to področje, je značilno, da ne govori o reformi, temveč o nujnih popravkih sedanjega sistema (mišljen je verjetno ZPIZ-2) in doseganju konsenza za temeljitejše spremembe v prihodnje. To je spodbudno, ko vemo, da so nekateri že v letih po uveljavitvi ZPIZ-2 nenehno opozarjali na nujne spremembe na tem področju. Zastavljena cilja nas ne smeta presenečati, saj smo ju že večkrat prebrali v tovrstnih dokumentih. To sta: dolgoročna finančna vzdržnost sistema in dostojne pokojnine. Kako bomo ta pomembna cilja uresničili, pa po mnenju mnogih ni povsem jasno konkretizirano.
Kar zadeva finančno vzdržnost sistema, je predviden pomemben ukrep, to je postopen dvig prispevne stopnje za delodajalce, in to po 0,8 odstotka letno. Tako bi ob koncu tega mandata prispevna stopnja delodajalcev znašala dobrih 12 odstotkov. Pri tem pa naj vas spomnim, da so dolgo obdobje delodajalci plačevali enako stopnjo kot zavarovanci, to je 15,5 odstotka. Že leta 1996 so jim to stopnjo znižali na 8,8 odstotka. Takrat je bilo to predvideno kot začasna rešitev, žal pa je tako ostalo vse do danes. Posledica tega znižanja je razumljivo bila, da je moral državni proračun v pokojninsko blagajno zagotavljati več sredstev. O tem se je nenehno govorilo, manj pa pojasnjevalo javnosti, zakaj je do tega prišlo. Prav gotovo bo ta ukrep vzbudil široko javno razpravo, še zlasti pri delodajalcih in drugih, ki nenehno opozarjajo, da je pri nas delo zelo obremenjeno. K večji finančni vzdržnosti sistema naj bi prispeval tudi ukrep, ki ga krajše obdobje že poznamo, to je uresničitev načela, »da vsako delo šteje«, od katerega naj bi se plačevali prispevki. Mnogi poudarjajo, da bo treba za uresničitev tega ključnega cilja v sistemu zagotavljati tudi strožji nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti tako delodajalcev kot zavarovancev, in spominjajo na čase, ko je še veljal SDK. Spodbudno pa je, da sta predvidena poenotenje zavarovalnih podlag in jasna določitev najnižje pokojninske osnove, od katere bo treba plačevati prispevke. Le-ta naj bi bila določena v višini minimalne plače.
In katere ukrepe politika predvideva za zmanjšanje revščine in zagotovitev dostojnih pokojnin? O dostojnih pokojninah govorimo pri vsaki reformi, nikjer pa še nismo prebrali, kaj pod tem pojmom dejansko razumeti. Predlagano je, da naj bi se minimalna pokojnina za polno pokojninsko dobo dvignila nad prag tveganja revščine, ki zdaj znaša 613 evrov. Seveda se bo to dogajalo postopoma, ne pa z danes na jutri. Prav tako je predvidena nova sistemska ureditev vdovske pokojnine. Le-ta ne bi smela biti nižja od zagotovljene minimalne pokojnine, ki zdaj znaša 218 evrov. Končno je politika tudi prisluhnila glede dviga dela vdovske pokojnine. Postopoma naj bi se dvignila s sedanjih 15 odstotkov na 25 odstotkov. Pomemben je še zlasti tisti ukrep, ki zadeva lestvico za odmero starostne pokojnine. Lestvica naj bi se začela že 1. januarja 2019 postopno dvigovati in naj bi znašala najmanj 63 odstotkov za starostno pokojnino s polno pokojninsko dobo »40 let«. Lestvica za odmero pokojnine bo morala upoštevati tudi tiste, ki imajo krajšo pokojninsko dobo. Kar zadeva gmotni položaj upokojencev oziroma višino pokojnin, pa je treba vztrajno poudarjati, da je le-ta odvisna od plače oziroma plačanih prispevkov. Zato mora biti družba osredotočena predvsem na tiste ukrepe, ki bodo tudi aktivni generaciji omogočali »dostojne plače« za pošteno delo. Nemogoče je pričakovati, da bodo zavarovanci z minimalno plačo imeli »dostojne pokojnine«. Prisluhnimo ljudem, ki že leta opozarjajo, da mora delo v naši družbi postati vrednota.
Spremembe so predvidene tudi glede izplačevanja letnega dodatka. Sistemski zakon je določil dve kategoriji letnega dodatka, vendar v praksi ni bil spoštovan. Zdaj se letni dodatek izplačuje že v petih višinah, pri čemer je odvisen od višine pokojnine. Sporazum pa predvideva, da naj bi se v prihodnje letni dodatek ponovno izplačeval v dveh višinah, pri čemer bi bil višji za tiste, ki imajo manjšo pokojnino od tiste, ki jo bo določil zakon.
Upamo, da bo uresničen tudi predlagani ukrep, da naj bi ponovno uveljavili seniorsko olajšavo pri davku od dohodnine. Seveda pa je ta ukrep predviden ob upoštevanju javnofinančnih možnosti. Prav tako bodo k finančni vzdržnosti in dostojnim pokojninam prispevali tisti ukrepi, ki zadevajo spodbujanje mladih k čimprejšnji vključitvi na trg dela in višji starosti ob upokojitvi.
Za upokojence so še posebej razveseljivi tisti ukrepi, ki zadevajo usklajevanje pokojnin. Prav dobro se vsi zavedajo, da se z usklajevanjem ohranja vrednost pokojnine. Skrajni čas je, da se v pravni državi spoštuje sistemska zakonodaja, kakršno parlament sprejema. Kar pa se žal v zadnjem času ni dogajalo. Kot veste, v času krize nismo imeli usklajevanja pokojnin po ZPIZ-2. To smo doživeli šele v letu 2018, imeli pa smo tudi eno izredno uskladitev pokojnin. Po predlaganem ukrepu pa se nam obetajo boljši časi, saj naj bi poleg rednega usklajevanja imeli tudi izredne uskladitve. Tako je predlagano, da se ob gospodarski rasti, ki bi bila višja od 3 odstotkov, pokojnine izredno uskladijo za 1 odstotek, ob gospodarski rasti 4 odstotke za 1,5 odstotka, pri 5 odstotkih gospodarske rasti pa bi se pokojnine uskladile za 2 odstotka. Žal pa lahko ugotovimo, da koalicijski sporazum ne omenja usklajevanja dodatka za pomoč in postrežbo. Po mnenju mnogih, zlasti tistih, ki so do tega dodatka upravičeni, pa bi bilo treba zagotoviti tudi uskladitev te pravice. Dokler ne bo sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ta pravica obstaja v sistemu pokojninskega zavarovanja.
Ne preseneča napoved, da bo treba končno ustanoviti neodvisni avtonomni demografski rezervni sklad, ki bi moral biti ustanovljen že pred leti (po ZPIZ-2 se je rok iztekel konec leta 2014). Očitno gre za še vedno neusklajena stališča glede ključnih vprašanj, saj je bil osnutek zakona že pripravljen, vendar je obležal v predalu.
Prenova sistema invalidskega zavarovanja
Gre za sistem, ki je resnično potreben temeljite prenove. Žal smo pri dosedanjih reformah svojo pozornost usmerjali predvsem v pokojninsko zavarovanje, manj pa v sistem invalidskega zavarovanja. Sedanji ni več prilagojen novim družbenoekonomskim razmeram in trgu dela, kakršnega poznamo zdaj. Upamo, da bo v tem mandatu ta zahtevna prenova tudi izvedena, prav tako pa tudi ustanovljen enoten izvedenski organ za področje socialnih zavarovanj. Moramo se zavedati, da ima pri določanju konkretnih pravic iz invalidskega zavarovanja izredno pomembno vlogo prav izvedenski organ. Njegovo mnenje mora upoštevati tisti, ki odloča o pravicah, določenih z zakonom.
O nujnosti tega zavarovanja govorimo že 15 let, žal pa nobena dosedanja vlada svojih napovedi oziroma obljub iz koalicijskih sporazumov ni mogla uresničiti. Tudi zakon, ki je že bil pripravljen v preteklem mandatu, ni bil sprejet v parlamentu. Že v javni razpravi je bil deležen številnih pripomb tako z vidika ZZZS, Skupnosti socialnih zavodov kot tudi socialne zbornice in drugih deležnikov, vključno z upokojenskimi organizacijami. Vsi so sicer poudarjali, da je potrebna posebna panoga socialnega zavarovanja za to oskrbo in da je treba ljudem omogočiti izbiro rešitve v skladu s svojimi potrebami. Vsi so si tudi enotni, da je treba sistem oblikovati tako, da bo ljudem omogočeno čim dalj časa ostati v domačem okolju. Dve izmed ključnih vprašanj sta bili, kako zagotoviti dodatne vire za to zavarovanje in kdo naj ga izvaja. Prav glede vprašanja, kdo naj to zavarovanje izvaja, pa novi koalicijski sporazum že predvideva, da naj bi ga izvajal ZZZS. Glede te opredelitve pa že do zdaj obstajajo pomisleki, zavedajoč se, da bo ZZZS v prihodnje imel izredno odgovorno nalogo v zvezi z uresničitvijo nove zdravstvene reforme. Opozarjajo, da ima dolgotrajna oskrba pretežno socialne storitve in ne sme biti reducirana le na zdravstveno nego. Prepričani smo, da boste o tej novi panogi socialnega zavarovanja spregovorili tudi vi v lokalnem ali pa regionalnem okolju ter tudi na državni ravni.
O prepotrebni zdravstveni reformi bodo oblikovale svoja stališča do predlaganih rešitev in ukrepov tudi upokojenske organizacije.
