Višji kot si, starejši si
Zgodbe staranja niso literarne zgodbe, pač pa zgodbe o literaturi na temo staranja, pa tudi o znanosti, medicini, filozofiji, biologiji … Tako kompleksen pojem namreč lahko razumemo samo, če pri njegovem proučevanju upoštevamo različne vidike. Staranje je eden najpomembnejših sooblikovalcev sodobnega sveta, saj se s staranjem družbe bistveno spreminja njena dinamika. Zato je treba prepričati vse generacije, še posebej mlade, da staranje zadeva tudi njih. To že nekaj časa s pomočjo literarnih del počne dr. Tina Bilban, raziskovalka, literarna kritičarka, prevajalka in pisateljica (ter mama treh otrok, ki radi berejo), pobudnica mednarodne konference Zgodbe staranja, ki je septembra potekala v Ljubljani.
Kot ste dejali, želite z Zgodbami staranja odpreti dialog o staranju v naši družbi, saj se staramo mi sami in naši najbližji.
Dialog smo pravzaprav začeli že z delavnicami, ki smo jih v preteklih dveh letih pod pokroviteljstvom Slovenske nacionalne komisije za UNESCO pripravljali za tretje in šeste razrede v osnovni šoli, srednješolce, študente Univerze v Mariboru in Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Odpirali smo dialog o staranju s pomočjo dobrih knjig – od slikanic, romanov do strokovne literature. Na konferenco pa smo povabili strokovnjake, ki so vodilni na svojih področjih in izjemni popularizatorji znanosti, da bi predstavili različne vidike staranja.
Zakaj je pomembno, da se ne osredinimo samo na en vidik staranja?
Staranja v bistvu ne moremo razumeti samo kot biološko dejstvo ali samo kot kulturno dejstvo. Je nekaj, kar je pogojeno s tem, kdo smo in iz kakšnega okolja izhajamo in tako naprej … To, kako mi danes razumemo staranje, je bistveno pogojeno z našo kulturo. Kdaj smo stari? Ali smo stari, ko kažemo simptome staranja? Katere simptome? Smo stari, kadar nas le-ti motijo pri našem vsakdanjem delovanju ali kadar jih drugi opazijo pri nas? Ali smo stari takrat, ko pridemo v leta, ki jih v družbi povezujejo z izraženimi simptomi staranja, pa čeprav se nam ne zdi, da bi bili pri nas posebej izraženi? Ali pa smo stari, ko smo dovolj veliki? Otroci namreč starost povezujejo z višino: višji kot si, starejši si …
Kakšna so vaša opažanja z delavnic? Koliko otroci vedo o naravni poti staranja in spremembah, ki pridejo z leti?
Otroke na splošno zelo zanima, kdaj bo kdo umrl in koliko je kdo star. Zakaj se z otroki tako neradi pogovarjamo o teh stvareh? Ker ne bodo ostali na površini. Zanimala jih bodo najbolj temeljna vprašanja, na katera pa odrasli ne želimo odgovarjati.
Določene stvari si razlagajo po svoje, ker jim jih nihče ne razloži, ker te teme ostajajo tabuizirane. Naj ponazorim. Na delavnicah se je vsem zdelo logično, da bodo starejši ljudje počasneje tekli, da si bodo pa stvari počasneje zapomnili, ker s starostjo upadajo možganske funkcije, to se jim je zdelo pa nezaslišano. Zlasti starejši otroci so bili zelo previdni pri odgovorih. In ker so bile delavnice medgeneracijske, smo dobili tudi nekaj odzivov ogorčenih dedkov, češ da njihovi možgani absolutno delujejo tako dobro kot pred dvajsetimi leti. Priznanje, da staranje pomeni tudi staranje možganov, je velika tabu tema.
Čeprav zadnje čase toliko govorijo o demenci?
Da, ampak odrasli z otroki ne želimo odpirati »težkih« tem: niti naravnega, zdravega staranja, kaj šele bolezni, pešanja moči, umiranja … Ker nas je strah vsega, nad čimer nimamo kontrole. Eden izmed strahov je, da se bodo naši možgani postarali prej kot naše telo. Ali kot je na konferenci Zgodbe staranja rekel prof. Pirtošek: »V sodobni družbi se strah pred smrtjo umika strahu, da bo naše telo preživelo naše možgane. In v luči tega zanikamo staranje možganov.«
Mogoče je to nekaj, o čemer premišljujemo sami doma s knjigo v roki, nismo pa pripravljeni na širšo diskusijo.
Vendar so to vprašanja, ki jih moramo odpirati, pa čeprav se nam zdi, da so še zelo daleč in so druge stvari pomembnejše. Zdi se mi, da se brez nekega odprtega dialoga o vseh vidikih staranja in smrti ne moremo premakniti naprej od točke, na kateri smo. Ko smo na medgeneracijskih delavnicah z osnovnošolci in njihovimi starejšimi gosti, babicami, dedki in drugimi sorodniki, govorili o demenci, so na primer vsi vedeli, da ni zdravila zanjo. Ko pa smo jih vprašali, kaj je demenca, se je ustavilo. V okviru kviza, ki je bil del tega srečanja, je skoraj polovica osnovnošolcev izbrala odgovor, da gre za nenadno izgubo spomina po okužbi z virusom demence.
Kakšna pa je vloga literature pri ozaveščanju družbe?
Ko analiziramo, kako so določene teme ali motivi prikazani v literaturi, lahko dobimo predstavo, kaj družbo zanima, čemu daje prednost. Čeprav je literatura mnogo več kot le zrcalo našega sveta, nam lahko njena vloga zrcala pomaga spoznati, kako razumemo stvari okoli sebe, kako jih vrednotimo ... Še toliko očitneje je to pri otroški literaturi, kjer so sporočila še bolj neposredno podana in je literatura pogosto tudi v vlogi kalupa, če se nekoliko grobo izrazim, tistega, s čimer želimo vplivati na otroke, sooblikovati njihovo razumevanje sveta. Na delavnicah smo večkrat opazili, kako otroci »padejo« v zgodbo, si zapomnijo prebrano, in to vzamejo kot resnico. Zato morajo avtorji pisati pravilno in natančno, kar pa ni pravilo. V otroških slikanicah so bolezni ali starost že tako ali tako redko prikazane. Če pa že so, je predstavljen filozofski ali socialni vidik staranja, medtem ko so na primer biološki vidiki staranja pogosto zanemarjeni. Ali pa so simptomi bolezni narobe prikazani … Tu se kaže odnos družbe do teh tem, čemur bi jaz rekla strah pred znanostjo.
Ne gre za to, da bi kar ignorirali starost kot nekaj, kar se nam ne zdi pomembno, pač pa kot nekaj, kar se nam zdi za otroke pretežko.
Otrok ne peljemo niti na obisk v bolnišnico, kaj šele na pogreb bližnjega sorodnika … Kot ste dejali, se staranje in smrt vedno bolj institucionalizirata.
Da, odmikata se, da nimamo neposredne izkušnje s takimi dogodki, kar je problematično. Včasih je bila smrt del življenja. Zdaj jo potiskamo iz življenja, s tem pa se strah – ker pač ne vemo, kaj se v resnici dogaja – le še povečuje. Strah, kakršen koli že, je nekaj, s čimer se moramo sprijazniti.
Vendar ugotavljate, da se je ob knjigah laže pogovarjati z otroki o »težkih temah«.
Otroci nimajo nobenega odpora do teh tem. Staranje se jim zdi zanimiv fenomen, kot še marsikaj drugega. Stik s staranjem imajo pri babicah in dedkih in drugih starejših ljudeh v svoji okolici in ga sprejemajo, čeprav ga sicer ne izkusijo neposredno.
Otroška literatura ima velik vpliv na to, kako otroci gledajo na svet. Prav zato sva s Tilko Jamnik oblikovali didaktični priročnik o knjigah na temo staranja in jih pospremili s predlogi, kako začeti pogovor. Poskušava podati vzor, kako lahko z literaturo odpiramo teme, ki so v družbi tabuizirane in o katerih se je treba pogovarjati.
Drugi pomembni vidik, ki sva ga želeli poudariti, je ta, da je vsa kakovostna literatura večnaslovniška. Dobro slikanico je mogoče ponuditi starejšemu bralcu, ki bo užival v ilustracijah in besedilu, hkrati pa bo ugotovil, kako otroci doživljajo določene stvari. In da se lahko s knjigo za odrasle podkrepi delo z mlajšimi. Na primer, če preberemo knjigo za odrasle na določeno temo, bomo veliko manj v zadregi, ko nam bodo otroci postavljali vprašanja, lažje se bomo pogovarjali.
Dobro izkušnjo smo dobili na delavnicah s študenti z univerze za tretje življenjsko obdobje, ko smo jim ponudili v branje knjige za odrasle in tudi za mladino. Zdi se mi, da kompleksno mladinsko delo odpre pogled v to, kako se neka druga generacija spopada s temi vprašanji, kako jih doživljajo mladi. Ob knjigi Pravila treh avtorice Marjolin Hof, po mojem mnenju enega najboljših del za mlade, ki so v zadnjem času izšla pri nas, se je razvila zanimiva debata o tem, kako so se njihovi otroci spoprijemali s smrtjo dedkov in babic, kako so spremljali proces staranja, kako je treba otroke puščati k spremljanju staranja in smrti, saj čisto drugače sprejemajo ta dejstva, če jih spremljajo od blizu.
V zadnjem času so zelo brane knjige nizozemskih ali skandinavskih avtorjev (Fredrik Backman, Jonas Groen, Arto Paasillinna …), ki staranje prikazujejo na drugačen način, humorno, včasih celo malo karikirano …
Čeprav smo si na neki način blizu, se vidi, da izhajajo iz drugačnega kulturnega prostora, da pišejo tako, kot so v družbi vajeni govoriti o stvareh – odprto, neobremenjeno. Saj so tudi nizozemski filmi, tudi otroški in mladinski, za naše pojme zelo drugačni.
Kako pogosto pa je staranje v ospredju v knjigah slovenskih avtorjev?
Pri nas se je v zadnjih treh letih zgodil velik premik. Kar zadeva otroške knjige, naj omenim knjigo O kravi, ki je lajala v luno avtorice Ide Mlakar. To je slikanica, ki je dobila skoraj vse nagrade, kar jih lahko dobi pri nas. Odlična je Maša Ogrizek s svojimi kratkimi zgodbami o medgeneracijskem odnosu, Gospa s klobukom je izšla lani, Koko Dajsa v mestu pa letos.
Med knjigami za odrasle bi še posebej omenila knjigo Figa Gorana Vojnovića. To je medgeneracijski roman, ki pravzaprav temelji na medsebojni povezanosti članov različnih generacij. Starejši, z njimi pa tudi staranje in starostne bolezni, so del mreže, del družbe in vplivajo na dogajanje na drugih ravneh. Potem naj omenim še knjige Tihotapci miru Carmen L. Oven, Rok trajanja Gašperja Kralja in Kronika pozabljanja Sebastijana Preglja.
Nobena od teh knjig pa ni zastavljena humorno, kot je velika uspešnica Skrivni dnevnik Hendrika Groena. O njej ste razpravljali na posebni okrogli mizi.
Gre za dve knjigi nizozemskega avtorja, ki želi ostati anonimen: Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼ ter Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let. Po vsem svetu sta veliki uspešnici. Tudi pri nas sta vzbudili veliko pozornost pri bralcih in v medijih. A kar me je zelo presenetilo, je to, da so v javnosti vsi poudarjali humorno plat. Nihče ni omenil, da knjiga pravzaprav zelo realno opisuje tegobe staranja in odpira pogosto tabuizirana aktualna vprašanja. Na primer v drugem delu je rdeča nit pravica odločanja o lastnem koncu, pa tega bralci in kritiki v svojih zapisih ne komentirajo. Očitno je to tema, o kateri se še nismo pripravljeni na glas pogovarjati. Kako kompleksna je knjiga, se kaže tudi v zelo raznolikih odzivih.
Če navedem primer, obe knjigi so brali v Dosorju, radenskem domu starejših občanov, zaposleni in tudi njihovi svojci. Zanimive so bile reakcije. Zaposleni, ki so vsak dan v stiku s starostniki, so prepoznali zelo realističen opis vsakdanjika, knjiga se jim zdela predvsem tragična in žalostna, njihovim svojcem pa se je nasprotno zdela prav zabavna.
Ko ste že omenili Dosor: njihov projekt Bukvarna je zagotovo odličen primer med dobrimi praksami v zvezi z branjem, mar ne?
Dobre prakse je vsekakor treba širiti. Prav vesela sem, da je Mateja Hauser iz Dosorja delila z nami to njihovo izkušnjo. Že od leta 2011 namreč prav vsi zaposleni (trenutno 102 bralca) sodelujejo v bralnem projektu. Vsak izmed njih prebere najmanj dve knjigi s priporočenega seznama knjig. To so tako leposlovna kot strokovna dela, ki odpirajo tematiko staranja, oskrbe in dostojanstva starejših. Določijo tudi t. i. elevatorja, torej osebo, ki posameznika spodbuja k branju. O vsaki prebrani knjigi se pogovarjajo na osebnih ali skupinskih vodenih pogovorih, kjer iščejo zamisli iz vsebine, ki bi jih lahko uporabili na svojem delovnem mestu, kaj bi izboljšali, spremenili ali počeli na drugačen način. Tako jih spodbujajo k samoizobraževanju ter hkrati pri zaposlenih razvijajo empatijo. Branje je del obveznega izobraževanja zaposlenih v domu. Tista skupina, ki najhitreje prebere vse knjige, dobi nagrado, recimo vstopnice za gledališče, in že dve leti so bile to strežnice.
Letos prvič poteka Nacionalni mesec skupnega branja (od 8. septembra do 8. oktobra). Ali se vam zdi to dobra ideja?
Ideja se mi zdi zelo dobra. Pri skupnem branju vsi pridobimo. To je dejavnost, ki spodbuja branje, obenem pa spodbuja tudi kakovostno druženje. Imam odlične izkušnje z medgeneracijskih bralnih delavnic, ki smo jih pripravljali na osnovnih šolah in na katere so otroci povabili babice, dedke in druge starejše sorodnike. Na koncu so vsi brali, tisti, ki skupaj berejo doma, in tisti, za katere je bila to povsem nova izkušnja. To so zelo prisrčni dogodki. In kot sem že omenila, priložnost za odpiranje dialoga. Podobno je z bralnimi skupinami, ki delujejo v knjižnicah ali domovih za starejše občane.
Ali potrebujemo take spodbude?
Absolutno. Treba si je prizadevati za popularizacijo branja, posebej branja kakovostne literature. In to od otroštva naprej. Sodelujem v strokovnem odboru Priročnika za branje kakovostnih otroških in mladinskih knjig, kjer vsako leto pregledamo produkcijo otroških knjig in jih ocenimo. Tiste, ki jih priporočamo, dobijo oznako zlata hruška. To se mi zdi eden glavnih spodbujevalcev kakovostnih knjig. Med knjigami za otroke je veliko neizvirnih sladkih in kičastih slikanic. Ampak se mi zdi, da je to tako kot s hrano: slej ko prej se ene in iste preobjemo in tudi takih knjig se otroci sčasoma naveličajo. Če pri otroku gojimo ljubezen do branja, se pri njem slej ko prej razvije okus za dobro besedilo, ilustracijo, ki je bolj kompleksna ...
Koliko pa na splošno beremo?
Moram reči, da nimam slabih izkušenj, kar zadeva to. Zagovarjam pa bolj pozitiven pristop: namesto da govorimo, da premalo beremo, bi morali poudariti to, da smo bili v našem okolju vedno močno povezani s knjigo. In ostanimo povezani s knjigo.
Dobre prakse medgeneracijskega sodelovanja (in branja)
Knjižnice so pomembno stičišče generacij in v marsikaterih se redno sestajajo bralne skupine in razpravljajo o prebranih knjigah.
V Mestni knjižnici Kranj jih imajo kar 22, od teh je 13 namenjenih starejšim bralcem, potekajo pa na različnih lokacijah. Posebnost pa je, da bralna srečanja pod naslovom Modro brati in kramljati vodijo prostovoljci, ki so jih knjižničarji izobrazili za to vlogo. Včasih povabijo kakega gosta, predvsem pa dajo vsakemu možnost, da pove svoja razmišljanja. Bralna skupina deluje tudi v kranjskem domu starejših občanov, udeležujejo pa se je stanovalke, ki so vse stare čez osemdeset let.
V Valvasorjevi knjižnici Krško prirejajo bralno-pogovorna druženja v domu starejših občanov pod naslovom Knjižne zmenkarije. Dvakrat na mesec se knjižničarka oglasi v domu, s stanovalci malo berejo, več se pogovarjajo, spoznavajo knjižne novosti ali obnavljajo prebrane zgodbe. Tisti, ki želijo in zmorejo, sodelujejo pri bralni znački in za pet prebranih knjig dobijo priznanje Prešernov bralec. Člane bralne skupine peljejo tudi na kulturne prireditve zunaj doma, pripravili so jim tudi literarno delavnico.
Na Osnovni šoli Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje pa so si zamislili projekt Babica, povej mi. Učenci četrtih in petih razredov so obiskovali starejše vaščane in si zapisovali stare zgodbe, njihove spomine na otroške igre in igrače ter recepte za pozabljene jedi. Igre so preizkusili, jedi skuhali, vse fotografirali in objavili v treh ličnih knjigah, ki so jih poklonili krajanom. Pri projektu je z veseljem sodelovalo okoli 300 šolarjev in 120 starejših. Starejši so bili veseli obiskov, mladi pa začudeni nad tem, koliko sosedje vedo in kako zabavni so …
