Neenakosti v dostopu do dolgotrajne oskrbe
STARANJE V EVROPI
Neenakost je tematika, ki je ob izdaji (in po njej) knjige Kapital v 21. stoletju avtorja Thomasa Pikettyja pred nekaj leti dobesedno preplavila znanstvene in strokovne razprave. Danes tako najdete raziskovanja neenakosti na vseh področjih – proučujejo neenakosti v ekonomskem smislu (dohodkovna, premoženjska, plačna), neenakosti v zdravju, socialni vključenosti, neenakosti glede spola, izobrazbe pa tudi dolgotrajne oskrbe. Osnovni moto raziskovanj, ki daje temi neenakosti trajnejši pomen, je »raznolikost«: dejansko so do zdaj v raziskovanju premalo storili z vidika upoštevanja razlik v celotni populaciji pri dostopu do najrazličnejših dobrin.
Tudi raziskovanje s podatki SHARE sledi temu trendu. Danes bom kratko spregovoril o prispevkih avstrijskih kolegov Stefanie Ilinca in Ricarda Rodriguesa, s katerimi sodelujemo tudi sicer. Ilinca in Rodrigues sta s sodelavci v več prispevkih uporabila podatke SHARE, da bi ocenila, kolikšna je neenakost pri dostopu do dolgotrajne oskrbe starejših in kaj nanjo vpliva.
Dohodek povezan s tipom oskrbe
V večini držav so tisti, ki močneje uporabljajo storitve domače oskrbe, revnejši – tudi sami smo pred leti pokazali, da je dohodek močno povezan s tipom oskrbe, ki ga starejši prejemajo. Zanimivo je, da je še močneje kot vprašanje enakosti izpostavljeno vprašanje pravičnosti (angl. equity): ali torej tisti, ki imajo enake potrebe, prejemajo tudi enak nivo oskrbe. Ilinca in Rodrigues pravita, da ne, v tem je velik problem zagotavljanja oskrbe na evropski ravni, kjer se večina politik osredotoča na stran ponudbe, ne na stran uporabnika.
Pred leti smo sami naredili manjši samostojni vprašalnik kot dodatek vprašalniku SHARE. V njem smo spraševali, katere storitve in tip dolgotrajne oskrbe si starejši želijo. Nekaj zelo zanimivih poudarkov smo našli že tam. Na eni strani je bil močan vpliv starosti: mlajši starostniki so bili bistveno bolj naklonjeni odhodu v dom za starejše, medtem ko bi si tisti višje starosti nadvse želeli starost preživeti v domačem okolju. Prav tako je bil močan učinek spola: ženske bi veliko raje tudi same skrbele za svojce, pri moških je bilo tega veliko manj.
Potrebujemo podatke o potrebah
Te ugotovitve so bistvene tudi danes, ko se pogovarjamo o ukrepih na področju dolgotrajne oskrbe. Tu je ključen vidik uporabnika: katere storitve si želi in kakšne so njegove socialno-ekonomske značilnosti. Kot sta pokazala Ilinca in Rodrigues, tu veliko vlogo igrajo osnovne dohodkovne in socialne značilnosti, predvsem dohodek in izobrazba, pa tudi starost in spol. Prenos formalnega zagotavljanja dolgotrajne oskrbe na »neformalno«, torej na stran družin, svojcev in znancev, bo prizadel predvsem sloje z nižjim dohodkom in slabšim gmotnim in socialnim položajem.
Pri ukrepih na področju dolgotrajne oskrbe starejših je torej nujno poznati potrebe in značilnosti prebivalstva. Zadnje bodo zelo različne za različne dohodkovne skupine, različne izobrazbene profile, različne starosti ter za tiste, ki živijo v mestih, in za tiste, ki živijo na podeželju. Osnovno sporočilo prispevkov Stefanie Ilinca in Ricarda Rodriguesa se torej zdi jasno: potrebujemo podatke o strukturi in potrebah uporabnikov. Če le-ti ne bodo natančni, se kaj hitro lahko zgodi, da bodo ukrepi ciljani napačno in bodo tudi njihove posledice zelo verjetno šle v napačno smer.
