Nevidna opora v življenju
Niti prijateljstva se najlažje tkejo v mladosti.
Sanja Rozman, pisateljica, zdravnica in psihoterapevtka, Ljubljana: »Prijateljstvo je oblika ljubezni. Manj zahtevna kot partnerstvo ali starševstvo, vendar dovolj močna, da nas drži pokonci, kadar se življenje zaplete. Ko si s prijatelji deliš probleme, so pol manjši, uspehov se z njimi veseliš dvakrat bolj. Najlažje dobiš prijatelje kot otrok ali v šoli, ko pa si starejši, je to težje zaradi zidov, ki jih postavimo okoli sebe, in zahtev, ki jih imamo. Pravi prijatelji ti ostanejo zvesti skozi vse spremembe, ki te doletijo v življenju. Takih prijateljev je peščica, a so dragoceni.«
Bojana Sonnenwald, upokojena univ. dipl. ekonomistka, Ljubljana: »Prijateljstva so kot niti, ki jih tkemo vse življenje: nekatere se pretrgajo, najmočnejše ostanejo. Prijateljstva, ki vztrajajo od mladosti, so najtrdnejša. Iz rane mladosti imam nekaj prijateljic, s katerimi se družimo že vsa leta. Pravega prijatelja ne videvaš vsak dan, a veš, da je nekje – kot nevidna opora v tvojem življenju. Takšno prijateljstvo je nesebično in razumevajoče, a tudi v ta odnos je treba vlagati, tako kot velja za druge odnose v življenju.«
Anton Doma, upokojenec, Nadgorica-Črnuče: »Spomnim se, kaj nam je med pogovorom o prijateljstvu rekel profesor slovenščine v nižji gimnaziji: pravi prijatelj v življenju je lahko samo eden. Prijatelja si delita dobre in slabe izkušnje, skupaj preživljata prosti čas, ne čenčarita, spoštujeta drug drugega. Ob prijatelju se dobro počutiš in se lahko zaneseš nanj. Prijatelja sta lahko tudi ženska in moški, če med njima ne preskoči iskrica.«
Martina Balut, poslovna sekretarka, Vodice: »V začetku leta sem se z družino preselila iz bloka v Postojni v hišo v Vodicah. Verjela sem, da bodo novi sosedje razumevajoči in prijazni, bolj odprti kot so navadno ljudje v stanovanjskih blokih. To se je res zgodilo, hitro smo navezali stike, in ker smo približno enako stari, se dobro razumemo. Sosedova punčka in naš sin sta celo sošolca, zato so naši stiki še pogostejši. Cenim iskreno sosedsko pomoč in tudi sama rada pomagam. Pogosto pa zadoščata že prijazen pozdrav in nasmeh.«
Alenka Mladovan, upokojena dipl. upravna organizatorka, Ljubljana: »Najdragocenejši so štirje prijatelji in prijateljica, ki jih imam še iz otroštva. Živeli smo v Rožni dolini, se skupaj igrali in odraščali, potem pa si ustvarili družine. Z možem, ki je bil tudi del naše mladostniške družbe, sva se odselila, prijateljstvo pa je ostalo. Ne mine teden, da se ne bi srečali vsaj z enim od njih. Z njimi se počutim domače, o vsem se lahko pogovorimo in izmenjamo mnenja, se podpiramo in si pomagamo.«
Roman Blažič, upokojeni računalniški operater, Ljubljana: »Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo stike z drugimi. S tistimi, s katerimi smo na isti 'valovni dolžini', se raje družimo. Včasih so bili odnosi mnogo bolj pristni; verjetno imajo precej zaslug, da je zdaj drugače, tudi mobilni telefoni, internet in Facebook. Srečanja na SUTŽO, ki potekajo enkrat tedensko, so za spletanje novih prijateljstev morda premalo, poznam pa skupino, ki se je po izobraževanju še dolgo dobivala.«
Andreja Zavrl, upokojena vzgojiteljica, Ljubljana: »Zadnjih 14 let sem sobivala z mačko. Bila je nežna in prijazna, vedno na voljo za crkljanje. Brezpogojno je prenašala vsa moja razpoloženja in odsotnosti. Posebej sva se navezali, ko so se družinski člani postopoma odselili. Dober občutek je bil, ker sem vedela, da me v praznem stanovanju nekdo čaka. Žal sem morala letos sprejeti odločitev, da bo mačka zaradi bolezni uspavana. Zdaj vem, da sem izgubila prijateljico.«
Mira Žižak, delavka, Ljubljana:»Pred mnogimi leti sva se prijateljico odločili, da greva v Slovenijo in začneva novo življenje. Obe sva si ustvarili družino. Jaz sem ostala tukaj, ona se je vrnila v Bosno. A najino prijateljstvo ohranjava vsa dolga desetletja. Za dnevno povezavo nama je v pomoč sodobna tehnologija. Za objem in pogovor v živo pa se vsaj dvakrat v letu obiščeva. Res velja pregovor, da je pravo prijateljstvo kot dobro vino – bolj ko se stara, boljše postaja.«
Besedilo in fotografije: Novinarski krožek SUTŽO
