Vabljeni v Strunjan na kaki in artičoke
Nekje sem zasledil nenavadno zgodbo o nastanku imena kraja. Tukajšnji pastirji so bili vešči v igranju glasbila s strunami in ljudje so pravili, kako lepo ubirajo strune – strunjajo. A mnogi domačini pravijo, da zgodbica nima kaj dosti opraviti z resničnim imenom Strunjan. Bolj verjetno izvira iz italijanskega imena, kot je zapisano v etimološkem slovarju zemljepisnih imen. Ime Strugnano se pojavi leta 1284. Izhaja iz latinskega imena Stronnianum (v pomenu Stronijevo posestvo), ki je izpeljano iz latinskega osebnega imena Stronnius.
Strunjan je zadnja leta vsaj tako kot po plaži znan tudi po kakiju. Ta zlato rumeni sadež že desetletja dobro uspeva v strunjanski dolini. Toda še ob začetku tisočletja je bil slabo poznan in ni šel v prodajo. Potem je lokalno Turistično društvo Solinar na pobudo Silvana Kneza in Gianfranca Giassija, pridelovalcev kakija, organiziralo prvi Praznik kakija. Letošnja prireditev (od 16. do 18. novembra) bo že osemnajsta po vrsti. To je priložnost, ko so Strunjančani združeni kot velika družina, njihove dobrote spoznava kar okoli 15.000 obiskovalcev. V velikem razstavnem šotoru so na ogled različne vrste kakijev, številne jedi (od marmelad, rižot do palačink in sladoleda) pa tudi likovna dela, seveda s kakijem v glavni vlogi. Organizirana so različna predavanja na temo gojenja in uporabe kakija, večerne ure pa so namenjene kulturnim, zabavnim in glasbenim dogodkom.
Zlata jabolka in artičoke
Strunjansko dolino zaznamuje kaki.
Ljudje, ki želijo kupiti kaki, prihajajo v Strunjan običajno že kak teden pred praznikom, da se izognejo gneči. »Kaki raste marsikje, a me veseli, da so se navadili priti po ekološko pridelane sadeže v Strunjan,« pravi predsednik turističnega društva Gianfranco Giassi. »Letno ga pridelamo okoli sto ton, kar je dobra tretjina slovenskega pridelka. A strunjanski kaki je večinoma naprodaj le v Strunjanu, drugje ga praviloma ni ali pa pod tem imenom prodajajo cenene uvožene kakije. Vsekakor niso zreli pred začetkom novembra ...« še pove. Gianfranco je od letošnjega leta upokojen, a z ženo skrbi za izletniško kmetijo. Najavljenim skupinam postrežejo z domačimi dobrotami, obvezno z dodatkom kakija. Tudi žganje izdeluje, a zanj ni pravega zanimanja. Zato pa je vedno več povpraševanja po kakijevem kisu.
Strunjan je od nekdaj znan po zgodnji zelenjavi in sadju, ki so ju prodajali vse do Trsta. Nekoč so bili to grah, jagode, mladi krompir in artičoke. Istrske artičoke so tu avtohtone, sicer manjše sorte, a zelo okusne. Pravzaprav bi moral biti njim posvečen glavni krajevni praznik, saj jih gojijo precej dlje kot kaki. Dozorijo maja, užitni cvetni popki so zelo zdravi in okusni, obenem pa služijo tudi kot okras vsakega vrta. Za majski Praznik artičok je prav tako med najbolj zaslužnimi Gianfranco Giassi. Prireditev je prikupna zaradi lokalnega vzdušja, tudi tu so na voljo artičoke ter jedi in izdelki iz artičok: čajne mešanice, kozmetika, kremni namazi ...
Romarska pot in soline
Daleč najstarejše praznovanje v Strunjanu poteka 15. avgusta. V noči na ta dan se je leta 1512 čuvajema vinogradov prikazala Marija. Cerkev na vzpetini so poimenovali Sveta Marija od Prikazanja in kmalu je postala pomembna istrska božja pot. Ob njej stoji frančiškanski samostan. Na praznik večkrat pripravijo tudi procesijo s čolni, ki priplujejo iz Pirana. Mimo cerkve vodi pot do velikega križa, postavljenega nad strmo obalo Mesečevega zaliva. Od tu so enkratni razgledi na velik del obale. Prepadne stene, visoke do 80 metrov, so zgrajene iz mehkih flišnih plasti, ki jih morje, veter in dež vztrajno oblikujejo in spreminjajo. Zgornji rob klifa in posamezne erozijske grape porašča značilno submediteransko rastlinje – od črnega gabra pa do jagodičnice in mirte. Naravno ohranjen del obale je vključno s pripadajočim 200-metrskim pasom obalnega morja razglašen za naravni rezervat.
V strnjenem delu kraja so dve gostilni, trgovina, podružnična šola in vrtec. Število otrok je kar veliko, saj jih sem vozijo tudi od drugod, ker je to mnogim staršem spotoma na poti v službo. Ob bližnji magistralni cesti med Izolo in Portorožem vzbuja pozornost mogočen dvostranski pinijev drevored. Strunjančani pravijo, da so ga zasadili nekje v času od 1920 do 1930. S 116 drevesi je najbolje ohranjen drevored na območju Slovenije. Z njim se lahko primerja le nekoliko krajši odsek v Izoli.
Soline še delujejo.
Naselje je raztreseno po gričih okoli Stjuže, edine morske lagune na slovenski Obali. Nekoč je bil to odprt zaliv, pred več kot dvesto leti pa so med morjem in zalivom zgradili nasip, tako da je danes laguna povezana z morjem le prek kanala. Ime Stjuža izvira iz italijanske besede chiusa – zaprta. Plitva laguna je naravni rezervat, saj daje zavetje številnim pticam in ribam. Še bolj zanimive so bližnje soline, v katerih še pridelujejo sol na tradicionalen način. Nedaleč stran od glavne plaže je manjši muzej. Po poti vrh nasipa med solinami in morjem pa se lahko podate še do plaže ob hotelskem naselju Salinera. V parku za njim so tudi eksotična drevesa. Med njimi je posebno nenavadna čilska aravkarija, njene iglice so oblikovane kot luske. Ne spreglejte bioenergetskega parka, v katerem je dvanajst energijskih točk z različnimi sevanji. Pred vhodom je informativni pano z navodili, koliko časa se je priporočljivo zadrževati na posamezni točki in za odpravljanje katerih težav je zdravilna energija primerna. S kamni tlakovana pot je kratka, a skupaj s postanki vam vzame tudi več kot uro časa.
