Moj oče – Maistrov borec

Zgodbe | nov. '18

Andrej Zlobec na naslovnici svoje knjige

Kmalu bo minilo 40 let, odkar sem izgubila očeta, a njegov obraz me še vedno spremlja. Dokler je bil živ, sem vedno, če sem imela težke ure, tekla k njemu. Ozdravil me je že njegov nasmejani obraz. Če je on po vsem, kar je doživel, preživel in pretrpel v petih (!) vojnah, ostal živ in še nasmejan, so vse moje težave ob njem postajale vse manjše in manjše, dokler jih sploh ni bilo več.

»Občudujem te najbolj zato, da si ostal živ po vsem, kar si doživel,« sem mu rekla nekega dne, ko sem pretipkavala njegove vojne spomine. »Če nočeš umreti, ne umreš,« je tiho odgovoril. To je rekel vojak Andrej Zlobec, ki je doživel vse gorje front v prvi vojni, ranjenec, Maistrov borec, borec za jugoslovansko južno mejo v albanskih gorah, udeleženec grško-turške vojne leta 1924 ter jetnik in taboriščnik v drugi svetovni vojni.

Globoko spoštovanje 

Vojno in vojsko – oboje je predobro poznal. A o vsem, kar je pretrpel, nam, trem otrokom, ni nikdar govoril. Ni nas obremenjeval s težkimi spomini. Le o generalu Rudolfu Maistru je večkrat kaj povedal. Iskreno in globoko ga je spoštoval. »Če bi nam general Maister rekel, naj poskačemo v Dravo, bi kot domine šli v Dravo!« so očetove besede. Dodal je še: »Nihče od nas ni imel tako dobrega očeta, kot je bil nam vsem general Maister. Pazil je na nas in na naša življenja.«

Ob očetovih besedah, ob njegovih knjigah in ob vsem, kar sem brala o generalu Maistru, res ne vem, ali v zgodovini obstaja še kak vojaški voditelj, ki bi tako veliko ozemlje pridobil z vojaki v eni uri, ne da bi izgubil enega samega vojaka. Ali se je v zgodovini že kdaj zgodil Maistrov 23. november 1918? Kako preudarno, previdno, premišljeno in inteligentno je izpeljal to akcijo. Najprej si je pridobil čin generala, nato z generalskega položaja ukazal odhod vse redne avstrijske vojske iz Maribora, potem pa z nevidno in neslišno akcijo svojih prostovoljcev razorožil še nemško mestno gardo. S tako preudarnostjo je rešil na tisoče življenj.

Leta 1918 je bil moj oče star 18 let. Doživel je soško fronto, boje v Dolomitih, bil je ranjen, mnogo gorja je okusil, ob koncu vojne pa je ostal brez domovine. Njegov Kras je postal italijanski. Pridružil se je Maistrovim prostovoljcem. Spomine je popisal v knjigi V bojih za severno in južno mejo.

»Naš poveljnik, Franc Mohor, nam je povedal, da gremo na Koroško, kjer se bomo združili z maistrovci. Bili smo navdušeni. S tovornim vlakom smo se odpeljali na Jesenice, nato pa naslednje jutro odkorakali proti Beljaku. Po raznih stezah in stezicah smo prišli v bližino Podrožce. Tam smo pri nekem kmetu dobili nekaj za pod zob. Povsod so nas ljudje prijazno sprejemali in nas pozdravljali in nam nazdravljali s toukecem – jabolčnikom. Bolj ko smo se bližali Mariboru, več je bilo novic o tem, kako Maister zbira vojake.

Sredi novembra smo prikorakali v Maribor. Nastanili smo se v nekih barakah blizu Dragonarske vojašnice. Krožile so razne vesti, nihče pa ni vedel, kaj namerava general Maister ukreniti. Dal je razglas, da se morajo vsi mlajši letniki javiti v Mariboru pri Štajerskem obmejnem poveljstvu. Dne 19. novembra sem se uradno pridružil Maistrovim borcem. Dne 21. novembra je bila svečana zaprisega. Naslednji dan, 22. novembra, smo dobili ukaz, da ne smemo zapuščati vojašnice. Slišali smo, da spadamo pod komando stotnika Kosa, naš neposredni poveljnik pa je bil še vedno Mohor.

V noči med 22. in 23. novembrom smo se zbrali v zbor na dvorišču vojašnice. Ob 2. uri zjutraj nam je nadporočnik Gračner povedal, da se bo ob 4. uri zjutraj izvršila razorožitev zelene garde, Schutzwehra, nemške mariborske mestne garde. Razorožiti je bilo treba zeleno gardo na kolodvoru, na pošti, v bolnici, v skladiščih, povsod. Naloga naše skupine je bila, da na 3. odseku, vzhodno od Mlinske ulice, razorožimo okrog 190 schutzuwehrovcev. Razburjeni smo čakali, da nastopi čas akcije.

Kot sence smo se plazili po ulicah spečega mesta. Prihuljeni k tlom smo se plazili čez Dravski most. Znašli smo se v nekem jarku v bližini Glavnega trga. Obležali smo potuhnjeni v grapi ob zidu. Po mestu se je slišalo streljanje, tekanje in kričanje. Po ozki ulici smo se priplazili do Stolnice.

Razorožitev se je izvršila neverjetno točno po Maistrovem načrtu in Maribor je bil 23. novembra 1918 ob 5. uri zjutraj osvobojen. Ko se je zdanilo, se je na trgu zbralo mnogo naših vojakov in oficirjev. Tudi general Maister je prišel. Vsi smo bili srečni. Mesto je postalo dejansko slovensko in general Maister popolni gospodar Štajerske.«

General, ki piše pesmi

Petnajst let pozneje – leta 1932 in 1933 – je bil moj oče intendantski oficir v eni izmed mariborskih vojašnic. Po službeni dolžnosti je generalu Maistru na dom nosil pokojnino in pošto. Zelo je bil vesel te dolžnosti. Tudi general je bil vesel obiskov svojega nekdanjega vojaka. Njegova žena jima je kuhala čaj in imela vedno prijazne besede za mladega oficirja. Maister in moj oče sta si imela veliko povedati. Družili so ju lepi spomini na nelepe čase. Moj oče je vsebino njunih pogovorov strnil v knjigi svojih vojnih spominov. Zapisal je vzroke, zakaj smo izgubili Koroško, in dodal, da je mnenje, ki ga je zapisal, usklajeno z generalovimi stališči.

Ob obiskih mojega očeta je bil general Maister star, bolan in pozabljen. Šele mnogo let pozneje je slovenska zgodovina priznala veličino tega izjemnega moža. Rudolf Maister tega ni dočakal, dočakal je le odpoved službe in prisilno upokojitev. Edino, kar je še lahko naredil za svojo domovino, so bile pesmi. Tudi v tem je bil izjemna osebnost. Zgodovina prav gotovo ne pozna mnogo generalov, ki bi pod odločno generalsko uniformo skrivali mehko pesniško srce.

In nihče ni vprašal, s kod fantje gredo,

kdo v strahu za njimi zdaj plače,

in nihče ni vprašal, če vrnejo kdaj

pod ljube se strehe domače.

 

Jemal jih je dan in jemala jih noč,

– pojoče, vse v pisanem cvetju –

nazaj pa jih ni, od nikoder jih ni,

ne tihih, ne v fantovskem petju.

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media