Radio je največje gledališče
Aleš Jan
Ob 90. obletnici Radia Slovenija ne smemo pozabiti, da je nepretrgoma njegov pomembni del radijska igra, s katero so ustvarjalci dosegli zavidljiv odmev pri poslušalcih ter izjemne uspehe v tujini. Z radijsko igro je tesno povezan radijski in gledališki režiser Aleš Jan, ki je napisal tudi knjigo Slišati sliko, videti zvok – o zgodovini radijske igre v Sloveniji. Izšla je pri Slovenskem gledališkem inštitutu. Z Radiem Ljubljana je začel sodelovati leta 1951, najprej kot otrok igralec, že v četrtem letniku gimnazije in med študijem na Filozofski fakulteti ter Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo kot asistent režije radijske igre, po diplomi se je zaposlil na Radiu Slovenija kot režiser, postal vodja režije, kasneje urednik uredništva igranega programa, tako da je odličen sogovornik o veličastni zgodovini in uspehih radijske igre pri nas in v svetu.
Radijska igra ima v svetu in doma dolgo zgodovino. Prvo so predvajali na valovih BBC v Londonu leta 1924. Na Slovenskem pa se je zvočna igra začela še pred pojavom radia. Zapisi glasov slovenskih igralcev se pojavijo že pred prvo svetovno vojno. Najstarejši je celo iz leta 1908. Večinoma gre za pripovedne recitale, a med njimi je tudi kratek skeč Klemenova kelnarca, pogovor dveh mož ob gostilniškem pultu. Že v prvem letu oddajanja je takratni Radio Ljubljana uprizarjal odlomke in tudi celotne drame iz slovenske in svetovne dramatike, potem pa so izvedli prvo radijsko igro Peterčkove poslednje sanje Pavla Golie. Do druge svetovne vojne je bilo na ljubljanskem radiu več kot 300 premier po slovenskih besedilih. Med vojno je imela radijska igra pomembno vlogo: kulturno potrjevanje slovenskega nacionalnega in kulturnega življenja ter kljubovanje takratni programski politiki, saj so italijanski okupatorji ukinili vse kulturne oddaje, tudi radijsko igro. A na partizanskem Radiu Osvobodilna fronta so uprizarjali radijske igre in nastope Frontnega gledališča. Po vojni, vse do leta 1949, je celoten radijski sistem deloval po načelu izvajanja v živo. Prva posneta radijska igra so Strme stopnice Franeta Milčinskega v režiji Mirča Kraglja in z izvirno glasbo Bojana Adamiča.
Čar radijske igre
Ker izhaja iz gledališke družine, oče Slavko Jan je bil igralec, režiser in profesor na AGRFT, mama Vida Juvan znamenita igralka v Drami in prav tako profesorica igre na igralski akademiji, je jasno, da je Aleš začel igrati že v otroštvu. »Moja igralska kariera se je začela v prvem razredu osnovne šole, igral sem 'pomembno' vlogo v predstavi Lenuh poležuh in le poležaval na odru. Ker so izvedeli, da lepo recitiram, so me povabili na radio, recitiral sem pesmico za mamico ob dnevu žena ali podobnem prazniku. Ko sem poslušal previjanje magnetofonskih trakov, predvajanje besed naprej in nazaj, zvoke in šume, me je to popolnoma očaralo. Na radiu so me vzeli za svojega, v radijskih igrah sem igral več let, dokler nisem mutiral. Potem je bil premor, a že v zadnjem letniku gimnazije sem začel delati kot asistent režije in nadaljeval do zaposlitve.« Ali je bil popularen med sošolci, se (skromno) ne spominja. »Vem pa, da sem si za honorarje kupil prvo kolo.«
Zanimivo se mu zdi to, da poslušalci radijske igre igralcev in vsega drugega ne vidijo. »Ustvarjalci jih želimo očarati z besedo, zvoki, glasbo, posebnimi efekti in jim omogočiti, da vse to pretvorijo v lastno predstavo, čeprav jim mi ponudimo svojo,« pravi Aleš Jan. Vsak poslušalec doživlja radijsko igro po svoje. »To sem spoznal pred leti na Boršnikovem srečanju, ko smo radijsko igro predvajali otrokom in jih prosili, naj ob poslušanju nekaj narišejo. En otrok je narisal samo piko na belem listu. Vprašali smo ga, kaj je to, pa je odvrnil, da je to robček, ki ga je izgubil glavni junak. To je bilo vse. Asociativna možnost radijske igre je eden izmed glavnih čarov radijske igre. Po drugi strani pa je šarm tudi provokacija, da s kombinacijo zvokov, šumov, besed ustvarimo nekaj novega. Nekoč sem rekel, da smo norci, ki skušamo iskati nekaj, česar ni.« Igralka in režiserka Silva Danilova pa je rekla: »Radio pričara tudi suho cunjo na dnu morja.«
Zvoki so se osvobodili
Najprej so radijske igre igrali v živo. »Z razvojem tehnike so jih lahko posneli, začelo se je dogajati veliko novega, kar je omogočila montaža. Spremenili so se zvočni efekti, od ilustrativnih (tiktakanje ure, koraki) so postali asociativni, zvoki so se osvobodili,« pravi Jan. Spremenila se je glasbena oprema. Najprej so glasbo igrali v živo, tako kot je pianist spremljal stari film. Potem so poiskali določene odlomke iz že napisane glasbe in jih vključili v radijsko igro, šele kasneje so skladatelji pisali glasbo posebej zanje. »Skozi zgodovino radijske igre odkrijemo, da so zanjo skladali vsi slovenski skladatelji, tako da lahko sledimo razvoju sloga slovenskih komponistov,« opozori Jan. In ker radijske igre posluša veliko ljudi vseh generacij, Jan trdi, da je »radio največje gledališče«, ki se z izborom tem prilagaja poslušalcem. Enkrat so v ospredju ljubezenske zgodbe, drugič realistične teme, kriminalke ali znanstvena fantastika pa eksperimentalne radijske igre. »Ponosen sem, da sem našel v starejši slovenski literaturi ogromno besedil, ki niso bila nikoli uprizorjena in sem jih kot režiser spravil v zvočno podobo. To so bili Brižinski spomeniki pa Levstikov Tugomer, prvič je bil v celoti uprizorjen Škofjeloški pasijon in še veliko drugega. Moje delo je celo spodbudilo kolege na hrvaškem radiu, da so ustanovili festival na temo starih tekstov.«
Ker je slovenska radijska igra kakovostna, so njeni ustvarjalci v preteklih 90. letih prejeli več kot 200 različnih nagrad in priznanj na najrazličnejših mednarodnih festivalih. Vsako leto radio na razne svetovne festivale pošlje od 10 do 12 projektov v glavnem slovenskih avtorjev. Prevedeni so v vsaj en tuji jezik, včasih tudi dva. Z izmenjavo v mednarodnih organizacijah, kot je EBU – Zveza evropskih radijskih postaj, je doseg predvajanih del v mednarodnem prostoru ogromen. Jan je bil 10 let koordinator za radijsko igro pri EBU-ju s svojo pisarno v Ženevi. »Sprejeli so moj predlog za projekt Ciklus predstavitev kultur manj številnih narodov. Začeli smo z Islandijo in vzbudili zanimanje. Ko so slovensko radijsko igro imenovali za EBU-jevo kulturo leta 1995, jo je – prevedeno v jezike drugih narodov – poslušalo okrog 250 milijonov poslušalcev evropskih radijskih postaj.«
Predmeta radijska režija in radijska igra na AGRFT, ki ju predava Jan, prinašata novim generacijam veliko znanja. V pomoč jim je napredek tehnologije. Vendar tudi to področje pesti pomanjkanje denarja. »Radijska igra je draga, stroški so veliki, zakonodaja o avtorskih pravicah včasih nemogoča. Paziti je treba, da ustvarjalci ne pozabijo, da je to zvočna umetnost, zato bi bilo prav, da bi tudi birokrati na najvišjih nivojih vedeli, da je radijska igra največji izvoznik slovenske govorjene besede.« Zanimanje za radijsko igro se z novimi mediji, kot so nosilci zvoka in internet, revitalizira, poslušate jo lahko, ko vam dopušča čas. Znali so jo približati otrokom.
Poleg Radia Slovenija so jo gojili tudi v Mariboru, Celju in Celovcu, še vedno pa je živa v Ljubljani, Trstu in na Radiu Študent. »Sem nepopravljivi optimist,« zaključi Aleš Jan.
*Režijski opus Aleša Jana obsega več kot 600 radijskih iger za odrasle, otroke, dokumentarnih in eksperimentalnih iger ter nanizank.
*Režiral je več kot 50 gledaliških predstav najrazličnejših zvrsti – od klasičnih, mladinskih, lutkovnih, eksperimentalnih do oper.
*Bil je med prvimi režiserji programa 202 in dolgoletni režiser popularne oddaje V nedeljo zvečer.
*Od leta 1986 do 1990 je predsedoval Združenju dramskih umetnikov Slovenije in uvedel Recitacijski maraton pred Prešernovim spomenikom ob slovenskem kulturnem prazniku.
*Za režijo v vseh zvrsteh radijskega in gledališkega področja v Sloveniji, Jugoslaviji in tujini je prejel več kot 30 nagrad, med njimi najpomembnejšo na festivalu Prix Italia, ki je po svojem pomenu enaka oskarju. Prejel je nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado in nagrado mesta Ljubljana.
