Živeti zdravo in biti dober z ljudmi

Zgodbe | nov. '18

Janez Kirar s Trške gore je junija praznoval 90. rojstni dan, a mu teh let ne bi nikoli prisodili. Ko sem ga obiskala na njegovem domu, v bivalnem vikendu, kjer živi od leta 1992, je po stopnicah pritekel kot kak mladenič in mi najprej pokazal klet, kjer je imel v času po trgatvi polno dela. Čeprav bo imel letos malo vina zaradi toče, s ponosom pove, da še vedno obdeluje vinograd s 500 trtami. Do kleti sva šla skozi garažo, kjer je bil parkiran twingo, ki ga Janez še redno vozi. Temu vitalnemu in hudomušnemu možaku pa ni bilo vedno lahko v življenju. Šel je skozi mnoge preizkušnje, a dobre volje si ni pustil vzeti.

Rodil se je 9. junija 1928 v Dobruški vasi pri Škocjanu, dolgo časa je bil edinec, saj mu je mama umrla, ko je bil star dobri dve leti. Zanj je očetu Janezu pomagala skrbeti njegova sestra, kasneje se je oče poročil in pri enajstih letih je Janez dobil polbrata Marjana. Z mačeho Terezijo se je dobro razumel, klical jo je mama. Čeprav je bil bister fantič, pa po osnovni šoli ni nadaljeval šolanja, saj ga je čakalo delo na kmetiji. Zaposlil se je v Ljubljanskih mlekarnah in v tem podjetju delal celo delovno dobo vse do upokojitve. Še danes ima na službo lepe spomine. »Podjetje me je kmalu napotilo na šolanje v Kranj, kjer sem se izučil za mlekarja-sirarja, vendar v tem poklicu nisem dolgo delal, napredoval sem v komercialista in na terenu prodajal mlečne izdelke,« pove. V tem je bil zelo dober in tudi iznajdljiv, kadar je kje česa zmanjkalo ali pa so preveč naročili, je hitro uredil, da so bili oboji zadovoljni. »Če si kot prodajalec ustrežljiv, se ti to obrestuje,« razloži. Bil je zelo pripaden delavec, in ker je bil uspešen, je doživljal tudi metanje polen pod noge, vendar se je vedno obdržal, čeprav ni bil v partiji. Pravi, da sta mu pri tem pomagali kmečka narava in trma ter to, da je bil delaven in pošten. »Dobrota je vedno nagrajena,« poudari. »Ne smeš pa si domišljati, da si nekaj. Nič nisi sam, samo skupaj smo lahko nekaj in delamo uspešno!« je prepričan.

Posadil je kar 50 paradižnikov

Od nekdaj tudi rad poje. Že kot mlad fant je začel peti v mešanem cerkvenem zboru, ko je prišel od vojakov pa še v škocjanskem moškem pevskem zboru, bil pa je tudi član dramske skupine, v kateri je igrala tudi njegova žena. S Čretnikovo Mileno z Gornjega Gradišča pri Šentjerneju se je poročil leta 1956. Kot dekle je v službi na nogah prebolela zlatenico in so jo komaj rešili. Bolezen ji je očitno pustila posledice in po triintridesetih letih dela, zaposlena je bila kot trgovka, se je morala zaradi bolezni ščitnice predčasno upokojiti. Z Janezom sta bila zelo povezana, skupaj sta zgradila hišo na Koštialovi ulici v Novem mestu, zatem sta začela graditi še vikend na Trški gori, kjer Janez zdaj živi. Rodila sta se jima dva otroka, hči Tatjana in sin Bojan. »Tako hudo me je prizadela ženina bolezen, da sem zaradi stresa zbolel, bil sem na koncu z močmi, pristal sem v bolnišnici. Zdravnik mi je dal injekcijo, po kateri sem 24 ur spal. Streznil me je z besedami, da moram obrniti ploščo, če nočem, da otroka izgubita še očeta, kajti žena bo umrla, Krka pa bo tekla naprej.« Zdaj je že 32 let vdovec in skrbi, da živi zdravo. Ne je svinjine, večkrat ima zelenjavni dan, hrano si kuha sam. Kuhal je rad tudi že prej, ko je bila žena še živa, hčerka Tatjana, ki z možem živi blizu očeta, pravi, da so imeli zelo radi njegove zdrobove žličnike.

Zelo veliko zelenjave pridela sam. Letos je posadil kar 50 paradižnikov. Iz paradižnika kuha mezgo in jo potem uživa vse leto. Nekje je prebral, da ima paradižnik veliko antioksidantov, ki ugodno vplivajo na vitalnost telesa. Sam pridela tudi papriko, por, česen in čebulo. S presežki pa oskrbuje svoje domače. Okrog njegove hiše je vedno tudi veliko rož. Letošnja toča, ki je še posebej prizadela Trško goro, mu je vzela velik del pridelka v vinogradu. »Se zgodi, nič ne moremo. Letos bomo bolj malo pili, so pa bile tudi zelo obilne letine, v povprečju se vse naravna,« pomodruje. Vinograd še vedno obdeluje sam, pravi, da še posebej uživa, kadar ga škropi. Tudi pri tem opravilu noče pomoči, ampak na hrbtu nosi deset kilogramov težko škropilnico, kar skupaj s tekočino znese okrog 30 kilogramov, poleg pa si še prepeva in vriska. Le na trgatvi je vesel pomoči, ko se zbere cela družina. Poleg hčere in sina ga razveseljujejo še štirje vnuki in pet pravnukov.

Redno telovadi

Zadnje čase prideluje cviček, še pred leti pa je pridelal tudi kerner in sovinjon. Samega vina ne pije, vedno popije toliko vode, kot je popil vina, pri tem pa pazi, da pijača ni prehladna. Zmeren je tudi pri hrani. »Ni dobro pretiravati. Poslušati moraš svoje telo,« pravi in doda, da je brez zdravil, uživa le nekatere prehranske dodatke, kot so kapsule z maščobnimi kislinami omega-3. Pred enim letom je imel operacijo sive mrene na enem očesu, ko je čez čas šel na pregled, se mu je vid na drugem očesu tako izboljšal, da operacija ni več potrebna. Prepričan je, da so mu pomagale kapsule omega-3, saj je po operaciji dozo še povečal. Vsak dan redno telovadi, tudi ponoči, če se zbudi in ne more zaspati, naredi nekaj vaj in se takoj počuti boljše. Zbuja se zgodaj, zelo rad posluša Radio Ognjišče in že ob petih moli rožni venec, potem posluša poročila in počasi vstane. Redno bere Družino in Reporter, včasih je bolj redno spremljal šport po televiziji, zdaj jo manj gleda, ker ne mara nasilja in prerekanj. Zaradi dela v vinogradu in na domačem vrtu je čez leto zelo zaposlen, pozimi pa ima delo s snegom.

Dobro se razume tudi s sosedi. Ko sem se pripeljala pred njegovo hišo, je ravno tedaj šla na sprehod s psom bližnja soseda, takoj je preverila, kam grem in ali sem dogovorjena. »Ko me zaradi operacije kile nekaj dni ni bilo doma, so tudi bolj oddaljeni sosedje začeli povpraševati, kje sem,« pove. Vedno se vrti okoli hiše, včasih pa se peš odpravi do bližnjega nakupovalnega centra na kavo. Pohodnih palic ne uporablja, da ne bi kdo mislil, da ne zmore, pravi. Vsako nedeljo se z avtom odpelje v mesto k maši. Do zdaj je kontrolni pregled pri zdravniku za podaljšanje vozniškega dovoljenja še vedno opravil. »Ko se ne bom več počutil sposobnega za vožnjo, bom sam odnehal,« zaključi, sicer pa se vozi le do bližnjega Novega mesta, trikrat na leto pa se lahko pelje do 60 kilometrov daleč, tako da gre lahko še sam na obisk v rodno škocjansko občino.

Njegov recept za zdravo življenje je veliko delati, zmerno jesti in piti ter telovaditi in se dobro razumeti z ljudmi. »Dobra beseda vedno lepo mesto najde,« zaključi Janez Kirar in že hiti k opravkom v kleti.

Besedilo in fotografiji: Jožica Dorniž