»Antibiotiki« v prehrani

Dobro počutje | nov. '18

Resnici na ljubo v prehrani nimamo antibiotikov, ki so po definiciji zdravilo in zato delujejo povsem drugače kot hrana. A v vsakdanjem pogovoru pogosto rečemo, da so nekatera živila »naravni antibiotiki«. Pri tem pa imamo v mislih pravzaprav posamezne snovi, ki imajo podoben, a nikakor ne enak učinek in se po jakosti delovanja ne morejo meriti z učinkom antibiotičnih zdravil.

Ljudje najpogosteje med naravne antibiotike uvrščajo česen, čebulo, črno redkev, hren, včasih tudi ingver, evkaliptus in med. Pa še bi lahko kaj našli. Toda dr. Samo Kreft, profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, opozarja, da zanje ne moremo trditi, da zdravijo kot zdravila, čeprav imajo v telesu določen antibiotični učinek. Po merilih medicine so namreč koncentracije teh snovi v živilih prenizke, da bi lahko resno ogrozile škodljive bakterije, ki so napadle naše telo.

Vendar to ne pomeni, da omenjenih živil ni smiselno uporabljati v preventivne namene. Za dobro zdravje je treba uživati raznovrstno hrano, da uravnotežimo vnos hranilnih in zaščitnih snovi ter okrepimo imunski sistem. Nujne so beljakovine oziroma aminokisline, esencialne maščobne kisline in minerali, in sicer vsi v pravem razmerju. Prav krepak imunski sistem je najboljše zagotovilo za uspeh v boju zoper škodljive bakterije in druge mikroorganizme.

No, za okrepitev imunskega sistema poleg tega potrebujemo tudi vitamine in minerale, zlasti vitamine A, B6, B9 ali folno kislino in B12 ter vitamina C in D, med minerali selen, cink, baker in železo, v sledovih pa še vse druge. Vse te snovi v polni meri dobimo v domači hrani, ki zraste na naših vrtovih v pretežno oranžno, rdeče ali zeleno obarvanih plodovih (karotenoidne snovi so v paprikah, paradižnikih, bučah, korenju, špinači) in v pretežno vijoličastih plodovih (flavonoidne snovi najdemo v jagodičju, agrumih ...).

Za česen, čebulo, drobnjak, čemaž in por je značilno, da vse spadajo v družino lukovk (lat. Alliaceae) in v rod lukov (lat. Allium). So ista družina, isti rod, le vrste so različne. Za vse je značilno, da imajo različna eterična olja na osnovi žveplenih spojin, to so alilcistein, aloen in aliin. Šele ko lukovke razrežemo ali stremo, se zlijejo in iz vseh treh na zraku ali v vodi nastane alicin. Pri nadaljnji encimski razgradnji v telesu alicin deluje močno antibiotično, baktericidno, bakteriostatično in antiseptično. Te sestavine tudi spodbujajo nastajanje limfocitov in makrofagov ter posledično sodelujejo pri uničevanju okuženih celic, tudi tumorjih. Vse to je dognal že Louis Pasteur leta 1858.

Čebula ima veliko antioksidantov, posebno kvercetina, ki preprečuje rakasta obolenja in alergije. Prav tako ima inzulinu podoben rastlinski hormon glukokinin, ki je skoraj zdravilo za sladkorno bolezen. Med okoli sto različnimi žveplenimi snovmi nekatere redčijo sluz v dihalih, sinusih in prebavilih. Bolj kot je čebula ostra in pekoča, bolj ovira zlepljenje trombocitov, raztaplja strdke in onemogoča koagulacijo zaradi mastne hrane. Znižuje raven skupnega holesterola in povišuje raven dobrega HDL.

Med vitamini ima čebula precej vitamina B1 za spomin in vitamina B2 za presnovo maščobnih kislin ter tudi folne kisline ali vitamina B9. Ta pospešuje nastajanje krvi, izboljšuje razpoloženje in pomlajuje. Srečamo še vitamin A in med minerali veliko cinka. Ta moškim vrača oslabelo spolno moč in močno krepi imunski sistem. Druge pozitivne lastnosti so: zmanjšuje napenjanje, krče in vetrove, krepi srce, znižuje krvni tlak, pospešuje izločanje žolča, olajšuje izkašljevanje, kot diuretik odvaja vodo in pomaga pri težavah s prostato, vodenici in revmatizmu. Redno uživanje čebule poveča kostno gostoto.

Česen, ki ima alicin, probiotične bakterije, nageljnove žbice, ki imajo eugenol, in rdeče vino, ki ima antocianate, vsebujejo snovi, ki uničujejo slabe bakterije, ne škodujejo pa človeku koristnim bakterijam. Snovi v česnu, ki jim pripisujemo antibiotični učinek, delujejo drugače kot zdravilo in pravzaprav motijo združevanje bakterijskih proteinov slabih bakterij in zavirajo njihovo razmnoževanje. Nekoliko drugače delujejo banane, slive, rdeča pesa, zelena, žajbelj, kava, gorčica, med, oljke, papaja, ingver, jabolka, limone, čaj in čebula, zlasti pa borovnice in brusnice; te imajo snovi, ki preprečujejo, da bi se bakterije oprijele človeških celic.

Pravzaprav vse, kar smo zapisali za čebulo, velja tudi za česen. Bolj pa razbremenjuje jetra, veže težke kovine (svinec, kadmij in živo srebro), uredi krvni obtok, okrepi srčno mišico in omogoča boljše dihanje. Krepi živce, odpravlja razdraženost in nespečnost ter preutrujenost, omotičnost, glavobole in depresije. Česen priporočajo pri glivici Candida albicans. Med minerali v česnu je treba opozoriti na selen in germanij, ki sta zelo pomembna, zlasti germanija drugje skoraj ne dobimo. Oba pospešujeta razstrupljevanje in krepita imunski sistem.

Čemaž ima še vedno pridih divjega česna. Uporaben je v vseh letnih časih: spomladi najprej nabiramo zdravilne liste, nato popke in cvetove, socvetja s stebli vred in nato nezrele plodove. Užitne so tudi čebulice, a najpogosteje uporabljamo liste.

Drobnjak je znan že iz antičnih časov. Poleg stebla so uporabni tudi cvetovi in čebulica. Drobnjak ima tako kot česen in čebula eterična olja z žveplenimi spojinami in tudi v telesu deluje podobno. Med minerali ima poleg žvepla nekaj več železa, fosforja, kalija, kalcija in natrija kot druge lukovke. Zaradi železa krepi kri in imunski sistem. Med vitamini ima več vitaminov C in B2.

Por ima poleg tipičnih sestavin več vitamina E in predvsem več balastnih snovi kot druge lukovke.

Hren pa spada med križnice. Zaradi ostrega vonja in še izrazitejšega ostrega okusa je zdravilen. Najpogosteje uporabljamo korenino, čeprav so spomladi užitni tudi mladi zeleni listi. Imajo oster okus in izdatno prečiščujejo telo, so bogat vir vitamina C in betakarotena, ostrost pa jim daje hlapljivo alil-gorčično olje. Poleg vitamina C ima hren še vitamina B1 in B6, od mineralov pa največ žvepla, kalija, železa in kalcija. Pomembne sestavine so tudi razmeroma visoke vsebnosti asparagina, arginina, glutamina. Za zdravilne učinke se mora zahvaliti zelo močnemu eteričnemu gorčičnemu olju in sinigrinu, ki je morda najpomembnejša zdravilna snov v njem, saj dviguje imunski sistem in preprečuje rakasta obolenja.

 Recepta

Čebulno-česnova kremna juha zoper hripavost in prehladna obolenja

Glavico česna in čebulo grobo sesekljamo. Srednje velik krompir olupimo in narežemo na kocke. V loncu stopimo maslo, dodamo čebulo ter jo na šibkem ognju pražimo 10 minut. Pazimo, da ne porjavi. Dodamo česen in dušimo še dve minuti. Prilijemo pravo kokošjo juho, dodamo narezan krompir in narezan svež timijan ali majaron. Kuhamo, da se krompir zmehča. Ohlajeno juho zmešamo s paličnim mešalnikom in začinimo s soljo in poprom. Ponudimo še s kislo smetano. 

Kruhove rezine s česnom in rumenjaki

Potrebujemo: vsaj eno žlico sesekljanega česna (ali sesekljanih česnovih listov) ter drobnjaka in krebuljice ali bazilike, dva trdo kuhana rumenjaka in sol.

Maslo penasto vmešamo, dodamo rumenjaka, pretlačimo in primešamo sesekljan česen (ali liste), drobnjak in krebuljico ali baziliko. Kruh ali toast popečemo in ga natremo s tem česnovim maslom. Po želji namaz pokapamo še z olivnim oljem ter okrasimo z lističi bazilike.

Marija Merljak, univ. dipl. inž. živ. teh.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media