Šokec s harmoniko

Prosti čas | nov. '18

Slavko Plut z očetom Tončkom

Slavo Plut živi v vasici Mladica pri Semiču v Beli krajini. Možakar se sicer ukvarja s kmetovanjem, predvsem z ovcami, zemlje imajo kar 18 hektarjev, a najlepše v življenju mu je igranje na harmoniko. Nekdaj so Plutovi imeli tudi vinograd in zidanico, tam je Slavo rad zaigral na različne »ramounke«, a je bilo dela preveč, zato so vinogradništvo prepustili drugim.

Igrati je začel na prostotonsko harmoniko ali na »auspuharco«, kot so ji nekdaj rekli po domače. Harmonika ga je pritegnila že v otroštvu. Doma je niso imeli, vanjo se je zaljubil pri sosedovih, kamor se je najprej hodil učit igranja. »Ko sem iz nje začel izvabljati prve tone, je bila tako velika kot jaz! A kmalu sem jo prerasel, s tem pa je raslo tudi veselje do igranja,« se spominja. Zelo rad je prisluhnil svojemu stricu Rudolfu Bukovcu s Trate. Bil je pravi ljudski godec in ob igranju je znal s šalami poskrbeti tudi za dobro vzdušje.

Učil se je tudi od starejšega brata Toneta, ki se je šolal v Ljubljani in je znal tudi kaj zaslužiti. Tako je v hišo prišla prva harmonika. Ko je osnove igranja že imel v prstih, je veliko poslušal radio in se učil ob zvokih najbolj znanih slovenskih harmonikarjev, srečaval se je tudi z drugimi godci in se učil od njih. Tako se je že v rosni mladosti naučil igrati najprej stare in v njihovih krajih dobro znane ljudske viže, nov čas pa je prinesel še številne narodno-zabavne ansamble, ki so pustili velik pečat pri oblikovanju Slavovega glasbenega sporeda. In tako zna še danes poleg starejših viž zaigrati tudi mnoge priljubljene polke in valčke.

Igral na veselicah in svatbah

Z nasmehom se spominja tistih dni: »Če bi imel več časa, bi se naučil zaigrati na harmoniko še marsikaj. Gradil sem hišo in pri tem sem čim več del skušal opraviti sam, imel službo in družino. Ampak za 'ramuonko' se je moral najti čas!«             

Prvi ansambel, s katerim je igral, je bil ansambel Mladi prijatelji, v njem pa so bili sami Semičani. Bil je to začetek igranj na veselicah in svatbah. Leta 1978 je začel nastopati s priljubljenim dolenjskim ansamblom Slavček, igrali so predvsem poleti, ko so lahko na veselicah kar dobro zaslužili, odzvali pa so se tudi povabilu izseljencev v Kanadi in ZDA. Kasneje pa je nastal še ansambel Slavka Pluta, v katerem so bili trije gorenjski godci, dolenjska pevka Jožica Mavsar in Slavo. Ansambel je bil dokaj priljubljen, nastopal je tudi na različnih festivalih, ljubiteljem domače glasbe se je priljubil z uspešnimi skladbami, kot so Šopek cvetja, Pod Semiško goro, Preko plota in Pozdravljena, Slovenija. Igral je tudi na svatbah, saj so se ljudje pogosto obračali nanj in bilo jih je težko zavrniti.      

Slavo Plut je »šokec«, kot pravijo možakarjem v semiški občini. Od kod ta beseda? »Ne vem, ko me ljudje to vprašajo, povem, da beseda izhaja iz tega, da je vsak, ki pride v Semič, šokiran nad prijaznimi ljudmi in lepotami naše občine,« pove šaljivo. In ni dolgo tega, ko je za ansambel Mladi Belokranjci napisal skladbo »Jes sm čist Šokc« in tudi besedilo zanjo, ansambel pa se je imenitno odrezal na festivalu narečnih popevk v Škofji Loki.

Oče igral na bršljanov list

Eden najbolj znanih »šokcev« zadnjih desetletij je bil zagotovo njegov oče Tonček Plut, ljudski pevec, ki je znal imenitno zaigrati na bršljanov list. Tega se je naučil na paši. Bil je član semiške folklorne skupine Semiška ohcet, največkrat pa je igral skupaj s harmonikarjem Alojzom Željkom. »Perje« in »ramuonko« sta prijela v roke ob vsaki priložnosti. Tonček Plut pa je nastopal tudi na pomembnih glasbenih festivalih na Nizozemskem in Poljskem. A tudi oče in sin, Tonček in Slavo, sta pogosto nastopala skupaj, glasba, ki sta jo igrala, je bila dokaj raznolika, a pretežno starejšega izvora. Tudi njihov mladi rod igra in poje. Slavko ponosno pove: »Moj nečak in njegov sin igrata na trobento, hči je igrala na klavirsko harmoniko, vnuk Gašper pa igra na bobne v skupini The Plut Family.«

Pri Plutovih so se lotili tudi turizma. 250 let staro hišo so preuredili v muzej v spomin na njihovega pokojnega očeta Tončka. Pri tem sodelujejo s turističnim društvom in vse več je obiskovalcev, ki jim pokažejo zanimivosti iz hišne glasbene zgodovine. Seveda jih tudi pogostijo in jim zaigrajo na harmoniko, zato še ni bilo gosta brez vedrega nasmeha ob odhodu. 

Besedilo in fotografija: Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media