Kje so moški?
Pravzaprav bi se morali vprašati, kje so starejši moški. Kot je pokazala raziskava o vključevanju starejših moških v lokalne skupnosti v Sloveniji, se namreč moški, starejši od 60 let, vse bolj umikajo iz družbe, ostajajo za štirimi stenami in živijo manj kakovostno življenje, ne glede na to, koliko v družbi poudarjamo prednosti aktivnega staranja in spodbujamo vseživljenjsko učenje.
V prostovoljskih dejavnostih ter na različnih dogodkih, namenjenih starejšim, prevladujejo ženske. V medgeneracijskih središčih in dnevnih centrih so večinoma ženske, na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje je le 15 odstotkov slušateljev moških.
Razlogov za izključevanje je več, je odkrila dr. Marta Gregorčič, sociologinja in kulturologinja s filozofske fakultete, vodja projekta Vključevanje starejših moških v skupnost (Old Guys Say Yes to Community), ki ga izvajajo s partnerji iz Poljske, Estonije in Portugalske in v okviru katerega je s sodelavkami opravila raziskavo. Pogovarjali so se z 98 moškimi iz četrtne skupnosti Bežigrad v Ljubljani in iz občine Ajdovščina, torej z moškimi z urbanega in polurbanega območja. Njihova povprečna starost je bila 71 let, najstarejši je imel 86 let.
Moški, ki so zdaj v tretjem in četrtem življenjskem obdobju, so nekoč pomagali graditi skupnost, sodelovali so v družbenopolitičnem življenju, zadaj pa nimajo več vpliva niti na minimalne spremembe. To še zlasti velja za meščane. Najhujša točka preloma je upokojitev, zlasti za tiste, ki so službi posvetili večino časa in nimajo široke družabne mreže. Ti pogosteje zapadejo v apatijo, pasivnost, postajajo zagrenjeni, pogosto imajo tudi finančne skrbi, saj je pokojnina nižja, ko je bila plača. Če se na upokojitev niso pripravljali (kar velja za večino starejše generacije), ne vedo, kako naj si zapolnijo čas, njihova izobrazba in izkušnje ne pomenijo nič več, ker nimajo poklica, saj so le upokojenci. Značilno je, da postajajo zelo odvisni od žena ali partnerk, saj večinoma nimajo svoje socialne mreže, ne udeležujejo se dejavnosti, zaradi zdravstvenih težav se manj družijo s prijatelji. Običajno žene vodijo gospodinjstvo, urejajo finance, skrbijo tako za moža kot za otroke in vnuke, načrtujejo družabno življenje …
Moška druženja
»Izginjanje« starejših moških iz družbenega življenja je značilen fenomen povsod po svetu. V Avstraliji to težavo rešujejo s t. i. moškimi delavnicami (Men's sheds), ki so v desetih letih doživele neverjeten razmah. V manjših krajih, zlasti na obrobju večjih mest, se moški, stari od šestdeset pa do skoraj sto let, srečujejo ob ročnih dejavnostih: rezbarijo, kujejo, izdelujejo različne izdelke. Zadovoljni so, da lahko ob tem, da se družijo, še delajo in prispevajo k skupnosti, predvsem pa jih veseli, da so našli prostor, ki mu pripadajo. Ustrezno zaposlitev najdejo za vsakega, ki se vključi, med njimi so tudi osebe z demenco in drugimi zdravstvenimi težavami ali omejitvami, brezposelni, nekdanji zaporniki. V delavnicah so moški tudi bolj dovzetni za informacije in nasvete o zdravju in na splošno o zdravem načinu življenja, na katere sicer niso pozorni.
Tudi v Kanadi imajo številne delavnice posebej za moške – od vrtičkarstva do modelarstva. Na Norveškem starejše moške vključujejo v popravilo starih bark. Na Irskem se tradicionalno srečujejo v pubih, klubih, cerkvah in na nogometnih tekmah, medtem ko se druženje ob ročnih delih pri njih le počasi razvija.
Pri nas se večinoma družijo v društvih – od upokojenskih in športnih do tistih, ki so vezana na določene dejavnosti (vinarji ali vinogradniki, sadjarji, lovci, ribiči …). V vaškem okolju so moški bolj vključeni v skupnost, na primer v vaškem gledališču, pri kmečkih opravilih ali sosedski pomoči. Več težav je v mestih.
Moški potrebujejo svoj prostor in svojo družbo, da se laže odprejo, raje imajo spontanost kot organizirane dejavnosti, kar je treba upoštevati pri načrtovanju dejavnosti zanje. Na to so opozorile raziskovalke, ki so za državne in lokalne organe pripravile obširna priporočila za izboljšanje stanja. Med drugim bi morali spodbujati »programe priprave na starost« ter »programe osmišljanja tretjega življenjskega obdobja«, in to za ljudi, ki jim manjka še nekaj let do upokojitve, ter prenoviti delovno zakonodajo in omogočiti delo tistim starejšim, ki to želijo, ne da bi jim odvzeli del dohodka. Ena izmed rešitev je krepitev (tudi finančna) nevladnih organizacij, ki že ustvarjajo raznolike možnosti za udejstvovanje starejših odraslih.
