Pomoč socialnih oskrbovalk

PRILOGA

Socialna oskrba na domu je dobrodošla pomoč ljudem, ki imajo možnost živeti na svojem domu, a ne zmorejo sami poskrbeti za svoje življenjske potrebe, svojci pa niso »na dosegu«. Žal se dostopnost te pomoči razlikuje od občine do občine, ki jo subvencionirajo po svojih zmožnostih. Razliko doplača uporabnik oziroma njegovi svojci, če jih ima.

Mag. Zvonka Hočevar, direktorica kranjskega doma ostarelih, je povedala, da je socialna oskrba na domu namenjena ljudem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje na svojem domu, a se zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti.

Upravičenci so torej osebe, stare nad 65 let, ki zaradi starosti ali pojavov, ki spremljajo starost, niso sposobne za popolnoma samostojno življenje, pa tudi invalidi, kronično bolni in osebe z dolgotrajnimi okvarami zdravja, ki nimajo priznanega statusa invalida, pa so po oceni pristojnega centra za socialno delo brez občasne pomoči druge osebe nesposobne za samostojno življenje. Oskrbe na domu je lahko deležen tudi hudo bolan otrok ali otrok s težko motnjo v telesnem ali duševnem razvoju, ki ni vključen v organizirane oblike varstva.

Naša sogovornica še doda, da mora poleg tega upravičenec potrebovati vsaj dve opravili iz dveh različnih sklopov pomoči. Prva je gospodinjska pomoč (prinašanje enega pripravljenega obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje posode, osnovno čiščenje bivalnih prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno vzdrževanje spalnega prostora). Druga je pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri oblačenju, slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih pripomočkov). In nazadnje pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje stikov z okoljem, s prostovoljci in sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca ter priprava upravičenca na institucionalno varstvo).

Obseg in vrsta pomoči se določita individualno glede na potrebe posameznika, a največ 20 ur tedensko. Če zaradi povečanih potreb storitev izvajata dva izvajalca neposredne socialne oskrbe, se lahko število ur mesečno poveča za največ eno tretjino.

Koliko stane? Oskrba na domu je plačljiva, cena je odvisna od subvencije posamezne občine. »Ura pomoči za uporabnika med delovnimi dnevi znaša 4,20 evra v kranjski mestni občini in 5,93 evra v šenčurski občini. Nekoliko višja je cena ob nedeljah in praznikih. Plačila so oproščeni prejemniki nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu odraslih telesno in duševno prizadetih oseb ter po odločbi pristojnega CSD,« pojasnjuje Zvonka Hočevar.

Kako do te pomoči? Kakšen je postopek, če nekdo želi tovrstno pomoč, kaj mora narediti, da jo pridobi? Upravičenec sam, njegovi sorodniki ali kdo drug pokličejo v Dom upokojencev Kranj vodjo ali koordinatorico, povedo, kaj potrebujejo, ter se dogovorijo za prvi obisk strokovne delavke (vodje in koordinatorke) na domu. Sklene se dogovor o obsegu, trajanju in načinu opravljanja storitve, po potrebi se lahko izvajalec storitve, upravičenec ali njegov zakoniti zastopnik kasneje dogovorijo o spremembah.

Navežemo se drug na drugega

Ana Juhant je socialna oskrbovalka dobro leto. Njena najstarejša oskrbovanka je stara skoraj sto let, najmlajša pa še nima sedemdeset let. »Pomagam jim pri opravljanju osnovnih potreb, kot so umivanje, hranjenje, preoblačenje, nekateri brez pomoči ne morejo niti vstati iz postelje. Vendar pa želim staremu človeku ob tem, ko se ukvarjam z njim, dati občutek, da je zame kot oseba pomemben,« za začetek pove Ana Juhant.

To delo veliko zahteva od človeka. »Med drugim tudi to, da si točen, da si natančen. Stari ljudje potrebujejo, da se lahko zanesejo nate.« Potem pohvali službo za oskrbo na domu, češ da je zelo dobro urejena in dobro organizira delo oskrbovalcev. »Na dan obiščem od šest do sedem ljudi in pri vsakem se zadržim od pol ure do ene ure. Obiskujem iste oskrbovance, razen med konci tedna, in to mi zelo ustreza. Pomembno se mi zdi, da se z ljudmi, s katerimi delam, ujamem na osebni ravni. Dober odnos z oskrbovanci pomaga tudi njim, da se njihovo življenje – tako počutje kakor tudi stanje – izboljša.«

Število ur pomoči na teden se razlikuje od človeka do človeka. Nekdo potrebuje pomoč le enkrat na teden, nekdo drug pa celo večkrat na dan. »Človek, ki nima svojcev, da bi mu pomagali, je lahko popolnoma odvisen od naše pomoči. Poskrbimo za njihovo higieno, za to, da vstanejo, se oblečejo, se nahranijo, da imajo dovolj tekočine čez dan, da ne ostajajo sami in nemočni. Nekateri so tudi osamljeni in jim je najljubši pogovor. Nekateri ljudje pa na primer potrebujejo le pomoč pri prhanju in umivanju, takšne obiščemo manjkrat. Spet drugim pa prinesem le kosilo. Toliko kot je uporabnikov, toliko različnih vrst pomoči dajemo. Največ pa je posteljne nege: umivanja, tudi las, pomoči pri oblačenju, striženja nohtov, pomoči pri hranjenju.«

Ker ima te ljudi rada, si želi, da bi se dobro počutili, in zato večkrat zanje naredi več, kot bi po opisu svojih delovnih nalog morala. »Tistih nekaj minut, ki mi ostanejo, ko postorim nujne stvari, se jim še posebej posvetim. Ko jih umijem, jih na primer tudi namažem. Zelo pazim na to, da bi se ljudje ob meni počutili dobro, predvsem pa na to, da jim ne bi odvzela dostojanstva. Želim jim dajati občutek, da še vedno zelo veliko zmorejo, in jih spodbujam in tudi pohvalim, če pokažejo trud in napredek. Neko gospo, ki je bila nepomična, sem spodbujala, da je delala določene telovadne vaje, saj se mi je zdelo, da je zanjo pomembno, da miga vsaj s prsti na nogah in rokah, in da je to dobro za delovanje njenih možganov. Učinek tega je bil, da se je začela rahlo premikati v postelji in da se je zmogla sama primakniti bliže k meni, ko sem pristopila, da bi jo dvignila. Tako se skupaj z njimi veselim še tako majhnih napredkov.«

Zgodi pa se, da so ljudje, h katerim pride, tudi slabe volje: zaradi tega, ker so bolni, ker jih boli in ker jih jezi, da ne zmorejo več. Tudi to skuša razumeti in si prizadeva, da tega njihovega slabega razpoloženja ne bi jemala osebno, čeprav ni vedno preprosto in lahko. »Treba je biti skrajno takten in obziren, da v takšnih trenutkih ne zaideš v konflikte, pokazati sočutje in razumevanje, ščepec humorja pa tudi ne škodi,« še pove Ana. »Pri delu z bolniki z demenco in Alzheimerjevo boleznijo je še toliko pomembnejša čustvena stabilnost tistega, ki z njimi dela. In da razume njihovo bolezen.«

Lepo ji je, ko vidi, da je nekomu lahko v pomoč. »Pomirja me stik z ljudmi, ki znajo mojo pomoč sprejeti. V teh ljudeh poleg tega najdem veliko miru, veliko modrosti, z njimi se dobro počutim. V veselje mi je, da sem tam zanje in jim lahko pomagam reševati del njihovih težav, pa tudi to, ko vidim, da napredujejo. Če so z mojim delom zadovoljni oni, so zadovoljni tudi njihovi svojci, če jih seveda imajo.« Videla je že velike spremembe. Neka gospa ji je na primer rekla, kako je po možganski kapi nihče ne razume več, kaj govori, razen nje. Tudi na tiste, ki so že odšli, ima lepe spomine. »Na začetku sem se bala, kako bo, ko bo kateri od oskrbovancev umrl. Seveda se mi je tudi to že zgodilo, da sem bila ob nekom, ki je umiral. Vedela sem, da tega ne morem preprečiti, pa tudi to, da sem mu lahko v nekem delu v uteho.«

Maja Korošak