Ležanje slabi mišice in psiho

Dobro počutje | nov. '18

PRILOGA 

»S fizioterapijo se pospešuje okrevanje po poškodbah in boleznih, z njo se vzpostavlja, vzdržuje in krepi zdravje in gibljivost sklepov, krepi mišice, lajša bolečine itd. Skrb za pacienta se ne bi smela zmeraj zaključiti z uspešno izvedenim operativnim posegom, pač pa šele z rehabilitacijo, ki seveda vključuje fizioterapijo,« pravi mag. Gabrijela Starc, višja fizioterapevtka in univ. dipl. org. v pokoju, ki je predsednica Združenja fizioterapevtov Slovenije. Že dolga leta vodi tudi kondicijsko vadbo in jogo za starejše.

In čeprav je fizioterapija za zdravje in dolgotrajno samostojnost vseh ljudi, tudi za seniorje ali za njih še posebej, nadvse pomembna, čaka v naši državi nanjo trenutno nekaj nad 40 tisoč posameznikov in posameznic. Povprečna čakalna doba za fizioterapijo za bolečino v križu pod redno je kar od 3 do 6 mesecev in marsikje tudi več. Kot pravi sogovornica: »Pri nas nimamo organizirane terciarne dejavnosti dostopne bolnikom na domu, čeprav si vsak želi ostati čim dalj časa v domačem okolju. Nimamo vpeljane patronažne fizioterapije in delovne terapije kot tudi ne dolgotrajne oskrbe.«

Takoj na začetku nam je povedala, da je svojo mamo, danes žal že pokojno, doma negovala po možganski kapi. »Takrat so v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča sprejemali samo mlajše, perspektivnejše za rehabilitacijo. Mislim, da se do danes to ni bistveno spremenilo,« je že takoj na začetku opozorila na diskriminacijo starejših. Potem je zanjo še sedem let skrbela po operaciji by-passa na srcu.

Gibanje je življenje

Sogovornica poudari, da je najslabše, če oseba po bolezni ali poškodbi izgubi voljo do gibanja in hoje. »Zato jo je treba po zahtevnem zdravljenju vselej motivirati, da vstane, gre na stranišče in se samostojno hrani.« Zaveda se, da je za negovalce najlažje, če starostnik lepo »previt in pod pomirjevali« leži v postelji in spi. »Prav zaradi tega razloga se veliko starejših nikoli več ne postavi na svoje noge.« Dodaja pa, da je ležanje slabo za kosti, za vso telesno cirkulacijo, mišice, psiho ter vodi v kronično bolečino, odvisnost od drugih in viša stroške zdravljenja.

Ugotavlja, da se čas bolnišničnega zdravljenja krajša predvsem zaradi vedno manj invazivnih operativnih pristopov. Je pa ogorčena zaradi tega, ker so bolniki hitro odpuščeni, čeprav v Sloveniji ni organizirane rehabilitacije na domu. Pri nas se problemi trenutno rešujejo parcialno. »Več denarja se na primer nameni le za operacije kolkov, ne pa tudi za pooperativno rehabilitacijo.« Bolniki, ki po operaciji ne začnejo izvajati fizioterapije, ne vstanejo večkrat, če samo ležijo, zbolijo za pljučnico ali embolijo in lahko zaradi predolgega ležanja tudi umrejo.«

Poudari, da si lahko zasebne fizioterapevtke privoščijo le nekateri, za večino pa so tovrstne storitve predrage. »Predvsem starejšim bolnikom bi morali po odpustu iz bolnišnice ali težji bolezni doma zagotoviti fizioterapevtsko in delovno terapevtsko obravnavo. Tako bi se naučili pravilno vstati, leči, se obleči, znova uporabljati roke itd. Naučili bi se tudi primernih vaj in kaj ni zanje dobro,« pravi in dodaja, da bi lahko z manjšimi preureditvami v stanovanju in s pomočjo ortopedskega pripomočka znova postali samostojni in neodvisni.

Spodbujanje k samostojnosti

»Bolnike v postelji je dobro spodbujati k samostojnosti, tako da jih naučimo kar največ aktivnosti v postelji: sprostilnih položajev, obračanja, vaj, oblačenja, umivanja in hranjenja.« Seveda ve, da je negovalcem najlažje, če oni naredijo to namesto njih, veliko težje je bolnike naučiti samostojnosti. Zato poudarja, da so na tej stopnji rehabilitacije nujni ustrezno usposobljeni zdravstveni kadri, kot sta fizioterapevt in delovni terapevt.

»Tudi če so določeni gibi prepovedani, lahko napenjajo mišice, predvsem tiste, ki so nagnjene k hitremu propadanju, na primer globoke trebušne mišice, stegenske mišice in mišice medeničnega dna. Tudi vaje proti uporu za zgornje ude so zelo priporočljive, saj vsi upamo, da bo enkrat spet hodil. Naj delajo most pri skrčenih kolenih in posnemajo hojo, da ohranijo prek stopal kinestetični občutek za kasnejšo hojo. Za čiste dihalne poti skrbimo s tehnikami izkašljevanja in dihalnimi vajami.«

Nepomičen bolnik

Če pa imajo svojci doma nepomičnega bolnika, se morajo podučiti, kako in na koliko časa obračati bolnika, kako negovati kožo in kako spodbujati gibalne vzorce, ki so še ostali. Ležečim bolnikom ni priporočljivo preveč podlagati zglavja in kolen, da ne pride do mišičnih skrajšav in posledično slabe naprej upognjene drže, kajti drugače bodo nastopile težave pri vzpostavitvi pokončne drže tako med sedenjem kot med hojo. Zglavje dvignemo le v primerih težav z dihanjem.

»Če se stanje izboljša, mora bolnik najprej usvojiti pokončno sedenje, šele nato mu pomagajo, da počasi vstane.« Pravi, da lahko marsikdo znova shodi z minimalnimi korekcijami, kot so prava obutev, palica ali primerna tla in seveda pravi motiv.»Kar zadeva intimno nego, se je treba podučiti in jo izvajati vsakodnevno. Dobro je redno pregledovati kožo, da se pravočasno zaznajo mesta, kritična za razvoj preležanin.«

»V praksi se je izkazalo, da lahko bolnik z demenco vadi z drugimi osebami, saj med skupino gibalno aktivnih pridobi vzorec gibanja ter s posnemanjem naredi enako.« Priporoča vaje z mehko žogo, vaje s ponjavo in drugimi pripomočki, vaje ob glasbi, korakanje na mestu ob koračnici. K aktivnostim pripomorejo tudi terapevtski psi in druge domače živali. Najpomembnejše od vsega so spodbude za izvajanje takih gibov, ki pripomorejo k samostojnosti. Na primer, če oseba prime manjši predmet in ga lahko približa ustom, bi lahko tudi samostojno pojedla obrok, če seže z rokama za hrbet, bi si lahko popravila majico ali hlače čez križ.

»Ni priporočljivo biti pretirano ustrežljiv in to narediti namesto njih. Dovolite jim, da naredijo sami, kar še zmorejo.«

Kako ravnati pravilno?

Kot je naši sogovornici znano, se ob odpustu iz bolnišnice le redki svojci srečajo s fizioterapevtom ali delovnim terapevtom z namenom, da bi se naučili pravilnega ravnanja z bolnikom in prevzeli skrb za rehabilitacijo na domu.

»Ko sem delala na oddelku za možganske kapi v Londonu, bolnikov nismo odpustili, dokler svojci niso obvladali osnov rehabilitacije in dokler delovni terapevt ni dal zelene luči, da je domače okolje zanj varno.« Potem pa so fizioterapevti in delovni terapevti po potrebi prihajali tudi na dom. Hitro so bili odpuščeni le bolniki, ki so odšli v domove za starejše, saj so tam nadaljevali predpisano rehabilitacijo.

»V Sloveniji težko govorimo celo o rehabilitaciji v domovih za starejše, ker mora en sam fizioterapevt skrbeti za okoli 200 stanovalcev.« Na dom hodijo le patronažne medicinske sestre, ki pa žal niso usposobljene za rehabilitacijo v taki meri kot fizioterapevt in delovni terapevt. »V zdravilišče gredo samo nekateri in pogosto prepozno, ko pa gredo tja, se tudi tam srečajo s pomanjkanjem fizioterapevtov. Ni redkost, da so težki bolniki v zdraviliščih prepuščeni kar študentom ali celo nemedicinskemu osebju.«

Sogovornica nadaljuje: »Zdravilišča za nameček navadno odklonijo osebe z demenco. Zato mislim, da bi tam potrebovali več specialno izobraženega kadra, da bi lahko lažje sprejemali tudi osebe z demenco, ki si prav tako kot drugi zaslužijo primerno obravnavo in rehabilitacijo.«

Razlika med fizioterapijo in delovno terapijo?

Fizioterapevt in delovni terapevt delata z roko v roki in se dogovarjata za skupne cilje zdravljenja v sodelovanju s celotnim rehabilitacijskim timom.

Fizioterapevt razvija, vzdržuje in obnovi funkcijske sposobnosti ljudi, ki imajo težave z gibanjem zaradi bolezni ali poškodbe skladno s stopnjo njihove prizadetosti. Na osnovi fizioterapevtskega pregleda načrtuje, organizira, izvaja in ovrednoti fizioterapevtsko obravnavo. Temeljni postopki obravnave so manualna terapija (ročne tehnike) in kinezioterapija (z gibanjem), podporni pa elektroterapija ter še nekatere.

Delovni terapevt pa pomaga bolnikom, da se lahko vključujejo v vsakodnevne aktivnosti, kar pozitivno vpliva na njihovo zdravje in dobro počutje ter jih ohranja samostojne. Usposablja in spodbuja jih na področju skrbi za samega sebe, delovnem področju in področju prostega časa v kontekstu okolja s pomočjo različnih aktivnosti.

Vzemimo za primer poškodbo zapestja. Fizioterapevt želi izboljšati funkcijo sklepa, tako da uporablja postopke, ki izboljšajo njegovo gibljivost in moč, medtem ko delovni terapevt to pridobitev nadgradi tako, da jo bolnik lahko uporabi v vsakodnevnem življenju, da se z roko lahko hrani, počeše, obleče, gre na delo.

Fotografiji je odstopila zasebna fizioterapevtka Barbara Purkart.

Neva Železnik