Pogovor zdravega z bolnim

Dobro počutje | nov. '18

PRILOGA

Umivanje, menjanje plenic ali stalna prisotnost pri osebi z demenco so na videz težja dela kot pogovor z njim, vedenje do njega in človeško vzdušje med njima. Toda bolnih ljudi je več nesrečnih zaradi slabega odnosa kot zaradi slabe storitve, tudi oskrbovalce neredko bolj izmuči nezadovoljstvo kot sama pomoč.

Negovanje bolnega hodi po dveh nogah. Prva je njegovo umivanje, oblačenje, pomoč pri gibanju, hranjenju in druga osnovna vsakdanja opravila ter čiščenje, pranje, prevoz, nakupovanje in druga podporna opravila za tistega, ki zaradi oslabelosti, kronične bolezni ali invalidnosti tega ne more sam. Vsa ta opravila so oskrbovalne in negovalne storitve, ki jih večinoma opravijo bližnji ali pa jih naročimo plačanemu izvajalcu; narediti jih je mogoče povsem neosebno, v prihodnje jih bodo izvajali tudi roboti. Druga noga za dobro nego bolnega je človeški odnos oskrbovalca z oskrbovancem, ki se kaže v njunem govorjenju in obnašanju ter vzdušju med njima. Tega se ne da naročiti ne plačati, nikoli ne bo mogel imeti robot človeškega odnosa z bolnim.

Kakor človek hodi po dveh nogah in ne more reči, da je ena noga pomembnejša od druge, tako so pri oskrbovanju starostno onemoglega, kronično bolnega ali invalidnega človeka enako pomembni storitve vsakdanjih opravil in odnos oskrbovalca, ki se izraža v njegovem doživljanju bolnega človeka, govorjenju in obnašanju – to je v komuniciranju z njim.

 Smernice za učenje sporazumevanja

Osnovno spoznanje o komuniciranju pravi, da ima vsak človek prirojeno občilnost – to je zmožnosti za komuniciranje z drugim na tri načine: z besedami, vedenjem in dejanji. Povsem pa je odvisno od našega učenja, koliko in kako te sposobnosti razvijamo. Vse življenje se nevede navzemamo lepega ali grdega komuniciranja v šoli, družbi, službi, iz medijev ... Od takrat naprej, ko imamo razvite zmožnosti za samostojno odločanje, se lahko lepega komuniciranja učimo tudi zavestno.

Zavestno učenje ustreznega komuniciranja je vsaj tako nujno kot učenje negovalnih in oskrbovalnih tehnik. Tako ga oskrbujemo lažje in boljše. Naštejmo, česa se lahko oskrbovalec nauči za lepše komuniciranje z bolnim človekom.

  1. Osnova je, da doživljamo bolnika kot človeka, ne kot predmet svoje nege in oskrbe, torej z enakim spoštovanjem, kot doživljamo samega sebe in zdrave ljudi. Kakor namreč nekoga doživljamo, tako z njim komuniciramo. Svoje doživljanje pa lahko v celoti usmerjamo, vendar ne z lahkoto, ampak če se tega zavestno naučimo.
  2. Pogoj za lepo komuniciranje je stališče oskrbovalca, da je pomoč nemočnemu človeku smiselna in koristna za oba: oskrbovancu pomaga, da preživi in se zdravi, zdrav človek pa si samo s praktično pomočjo potrebnemu razvija zmožnost vživljanja v drugega, empatijo, sočutje in solidarnost – te zmožnosti pa so osnova za vsako dobro sodelovanje in komuniciranje. Pri negi in oskrbi oba prejemata in oba dajeta.
  3. Zavestno vadim dobro poslušanje in opazovanje bolnega. Če ga res slišim in vidim, mu lahko pomagam na tak način, kakor potrebuje in si želi; pomoč je namenjena njemu, ne meni.
  4. Učim se govoriti ravno prav glasno, da bolnik sliši; jasno, da me razume; mirno, vljudno, prijazno.
  5. V posebnih primerih bolezni se učim posebnih veščin za komuniciranje z bolnikom, na primer z gluhim. Najpogostejši tak primer je demenca. Za komuniciranje z dementnim človekom so razvili zelo učinkovito metodo komuniciranja, ki se imenuje validacija. Njenih osnov se naučimo zelo hitro, nato pa jo izpopolnjujemo v praksi, kot to delamo pri tujem jeziku.

Česa se lahko nauči bolnik?

Ker je zelo verjetno, da bom prej ali slej potreboval pomoč, oskrbo in nego zaradi bolezni ali onemoglosti, je pametno, da se zdaj – kot zdrav in samostojen človek – učim tistih veščin, ki naredijo bolnega človeka prijetnega za negovalce. Čim bolj se tega naučim zdaj, ko to zmorem, tem lažje bodo oskrbovalci delali z menoj in tem verjetneje je, da bodo imeli z menoj lep človeški odnos. Učim se zlasti dveh veščin:

  • sprejemati pomoč drugega z notranjim veseljem, sproščeno in hvaležno,
  • odzvati se na vsako pomoč drugega s hvaležno besedo, vedenjem ali dejanjem.

Kdor zna pomoč prav sprejemati, jo po navadi dobi več in na lepši način, ko jo potrebuje; ta zna tudi prav pomagati drugemu.

Dr. Jože Ramovš,
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
Fotografija: Shutterstock


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media