Družina Jezeršek – podjetje z lastno ustavo
Francija in Sonjo Jezeršek marsikdo vpraša, kako jima je uspelo vse štiri sinove obdržati v gostinskem poklicu in kako jim uspeva, da tako sinhronizirano delujejo v domačem podjetju. Na to nimata konkretnega odgovora. »Vsekakor je vplivala vzgoja ter zgledi, talenti, ki so jim bili dani. Ob vsem tem smo vsi skupaj imeli tudi veliko sreče, da se je naša skupna zgodba tako zasukala,« pravita starša.
Franci Jezeršek se je po spletu okoliščin preselil iz rodne Poljanske doline v Soro, kjer si je postavil hišo in bil tako eden redkih, ki si je najprej omislil »štal'co, potem pa krav'co«. Kajti Sonjo, svojo ženo, je spoznal kasneje, in sicer na gostinski šoli, kjer je bil učitelj, ona pa njegova dijakinja. Franci, ki je letos praznoval 70. rojstni dan, izhaja iz kmečke družine s štirimi sinovi, samo on se je odločil za gostinstvo. Z ženo Sonjo imata prav tako štiri sinove in vsi so se odločili za gostinstvo. »Od malega sva jih jemala s seboj na delo in tako so zrasli s kuhanjem, strežbo, organizacijo dogodkov ... Ti so jim bili še zlasti zanimivi in morda so bili »cepivo« za ljubezen do gostinstva. Starša sta jim nabavila prave kuharske uniforme in tako so poželi med gosti še dodatno navdušenje. Čeprav jih nikoli nista usmerjala ali celo silila v gostinski poklic, so se povsem spontano – drug za drugim – odločili zanj. Danes so vsi štirje zaposleni v domačem podjetju Jezeršek gostinstvo, ki daje kruh več kot 60 rednim sodelavcem in tudi tistim, ki se jim občasno pridružijo.
Najmlajšega Martina, ki je po višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru nadaljeval študij v Švici, so soglasno imenovali za generalnega direktorja, Luka je vodja kuhinje, Jure poslovni direktor, odgovoren za catering, najstarejši Rok pa vodja tehnične službe. Pomoč sinov sta nekoč starša plačevala po opravljenih urah. Franci pravi, da to prakso nadaljuje tudi pri najstarejših vnukih, ki večkrat priskočijo na pomoč. S Sonjo imata sedem vnukov; najstarejša je Jera, ki hodi v 4. razred osnovne šole, za njo je Jan, sledijo Urh, Olivija, Sofija, Gabi in Arne.
Inovativnost in vedno novi izzivi
Zelo uspešna zgodba največje gostinske družine pri nas se je pravzaprav začela v garaži. »Z ženo sva se najprej lotila kuhanja za t. i. družbeno prehrano, nato pa sva odkrila novo tržno nišo – catering, saj je bilo potreb po tej sodobni ponudbi vse več.« Novi pristopi, novi izzivi ter delo s srcem in željo napredovati, ponuditi čim boljše, domače in sodobno hkrati je še vedno deviza Jezerškovih. Letno organizirajo okoli 2.500 dogodkov – od protokolarnih, poslovnih, sejemskih, športnih, kulturnih srečanj do porok in osebnih praznovanj. Rezultati pa prihajajo z razvojem, novimi zamislimi. Prejeli so dve priznanji Slovenske turistične organizacije za zamisel blagovne znamke Gostilna Slovenija, ki poudarja in promovira gostilne s slovenskimi jedmi, ter naziv Kulinarično središče »Okusiti Slovenijo« na Dvoru Jezeršek. Inovativna je bila tudi njuna odločitev za catering, ki ga širijo tudi čez naše meje. Franci je v Slovenijo prvi pripeljal prireditveni šotor in prve gasilske mize za prireditve. Jure je bil začetnik festivala kranjske klobase, z Rokom in Luko so bili soorganizatorji motorističnega dogodka Slovenski dan na Grobniku. Jure je tudi član organizacijskega odbora Eurobasketa.
Ogromen razvoj potrjuje tudi njihov Dvor Jezeršek (več kot 250 let stara domačija) z butičnim hotelom in konferenčnimi prostori na Zgornjem Brniku, kjer je poudarek na slovenskih jedeh, zato tudi prestižni naziv Kulinarično središče »Okusiti Slovenijo«. Na njihovi Akademiji Jezeršek nabirajo nova znanja ljubitelji kuhanja pa tudi prekaljeni kuharski mojstri. Od leta 2015 upravljajo tudi Restavracijo Blejski grad in grajsko kavarno, poleg tega tudi Grajski čebelnjak, butično trgovino z medenimi izdelki in spominki iz Slovenije. Hiša kulinarike Jezeršek v Sori pa je jedro za vse druge dejavnosti; tu so glavna kuhinja, slaščičarna ter lastna zorilnica mesnin.
Pomemben del njihove zgodbe pa je tudi vino. Vsako leto kupijo vsaj en barik sodček odličnega vina iz kleti Vinakopra in pustijo, da v kleti tudi dozori. Sledi dražba in vse, kar iztržijo nad osnovno ceno, gre v dobrodelne namene – denar podarijo pediatričnemu oddelku izolske bolnišnice. To delajo že 19 let. Rezultat dobrodelne dražbe je Vino 360°, ki pod blagovno znamko Jezeršek 360° z družbeno odgovorno iniciativo pomaga bolnim otrokom in njihovim družinam.
Ko je Martin prišel s šolanja v Švici in prevzel vodstvo družinskega podjetja, je predlagal, da sprejmejo družinsko ustavo – v njej so zapisane dolžnosti, pravice, pravila ... Bili so prvo družinsko podjetje pri nas s svojo ustavo, kasneje so jim sledili še drugi. »Takoj smo podprli Martinovo idejo, saj postavlja vse na svoje mesto in je garant reda in dobrih odnosov,« pravi oče. Doda, da fantje upravljajo podjetje, sam pa jim – če ali ko je to potrebno – pomaga, čeprav marsikdo misli, da oni pomagajo njemu: »Ko pride do vprašanja, povem, kako bi ga jaz reševal, oni pa naj se odločijo po svoje.«
Druženju se ne izogibajo
O poslu in delu se vrti pogovor med petimi Jezerškovimi moškimi. Kaj pa mama Sonja? No, ona pa je upokojenka! Zaslužila si je to. Sicer še sodeluje v raznih komisijah, vendar ima končno čas za svoje ljube pohode po gozdu in hribih. S prijateljicami gre vsako pomlad na daljše potovanje. Pravzaprav si družina ni nikoli pustila vzeti dopustov ali druženj s prijatelji ipd. »Vedno smo si privoščili dopuste ob morju, fantje so tudi smučali in imeli razne konjičke. Še vedno so povezani s športom, čeprav ni več časa za vožnje z motorjem, kitaro, bobne itd.«
S prijatelji, med katerimi je tudi duhovnik, pa se Sonja in Franci redno dobivata na Šmarni gori, kjer ima druščina brlogarjev, kot so se poimenovali, svoj »brlog«. Vedno so bili tudi tesno povezani s krajem – Rok je pri gasilcih, Jure pri športnem društvu, Franci je bil dva mandata predsednik krajevne skupnosti. S sosedi se radi družijo na novoletnih srečanjih, kostanjevih piknikih in drugih praznovanjih, skupaj gredo vsako leto tudi v Planico.
Seveda pa so najpomembnejša družinska srečanja – fantje, ki imajo že svoje družine, se radi vračajo domov na skupna praznovanja ali kar tako na obisk. Ker je družina Jezerškovih že precej številčna, je veliko tudi osebnih praznovanj, toda zaradi pomanjkanja časa so jih primorani združevati. Kar pet članov velike Jezerškove družine ima osebni praznik oktobra, praznovali pa jih bodo skupaj z martinovim. Čeprav niso prav sladkosnedni, otrokom »paše« torta, po slovenski tradiciji je na njihovi mizi seveda tudi potica ali pletenica.
Okusi Slovenije
Kdo kuha pri njih doma, me zanima, in kaj najraje jedo mojstri slovenske kuhinje. »Po navadi kuha moja žena, jemo pa vse po vrsti. Dodati moram, da imam rad čiste okuse brez dodatkov, ki bi prekrivali osnovno jed. Tudi otroci niso bili izbirčni. Ko smo nekoč povabili na morje sosedovega fanta, smo se prvič spraševali, ali česa ne je ...«
Za posebne priložnosti pripravijo jedi tujih kuhinj na najvišjem nivoju – z mojstri posamezne kuhinje, kot so indijska, mehiška in še kakšna, ki jih ob takih priložnostih povabijo k sodelovanju. Sicer pa so promotorji slovenske tradicionalne kuhinje na sodoben način. Za knjigo dr. Janeza Bogataja Okusiti Slovenijo so pripravili več kot sto jedi. Zanimivo zgodbo so nadaljevali z že omenjenim kulinaričnim središčem. »Slovenska kuhinja je raznolika in pestra, saj seže od značilnosti panonske prek podalpske do mediteranske pokrajine in vse do okusov osrednje Slovenije; vsak nosi svoje posebnosti, svoje okuse, svoje značilnosti.« Jezerškovi so začeli obujati skoraj pozabljene jedi, jih posodobili in tako prilagodili današnjim pričakovanjem. Iz pozabe so obudili »medlo« – staro jed s Soriškega polja. Moki, kuhani na vodi, kar spominja na močnik, so dali sodoben pridih tako, da jo oplemenitijo s precvrto smetano ali ocvirki. Tudi Jezerškov šmoren je slajši od marsikatere sodobne sladice – nekoliko gostejše testo za palačinke, ki ga lahko zrahljamo tako, da jajca stepemo (ni pa nujno), razporedimo po večji litoželezni posodi (prvi jo je uveljavil prav Franci Jezeršek), v kateri najprej stopimo sladkor, da nastane karamela in vanjo položimo veliko kocko masla. Testo opečemo na obeh straneh, dodamo rozine in pečene »plošče« razkosamo ter jih ponudimo s čežano iz jabolk ali gozdnih sadežev. Ne imenujejo ga cesarski praženec, ampak enostavno Jezerškov šmoren. Ta jed je eden izmed petih stebrov njihovih srčnih zgodb, imenovanih Jezeršek 360°. Druge jedi so: vrhunska slovenska zorjena govedina od rejca do krožnika, sledijo suhomesnate dobrote iz Francijeve »špajze« (salame, šunke, klobase, želodčki) pa tradicionalne potice z različnimi nadevi, pri čemer je mojstrica gospa Sonja, ter dobrodelno Vino 360°.
