Dvojna merila
Živimo v svetu, ki je poln nasprotij. Včasih je to dobro, saj nas težave spodbujajo k iskanju rešitev, in to je spodbuda za napredek. V resnici večina ljudi danes živi bolje kot pred desetletji. Kitajska je na primer dosegla neverjeten napredek. Ne le da so odpravili lakoto, postali so gospodarsko močna država, ki pomembno vpliva na razmere po vsem svetu. Njihov napredek ponazarja izrek, da za mačko ni pomembno, ali je bela ali črna, pomembno je, da lovi miši. Drugače povedano, ideologija ne sme biti ovira za dosego zastavljenih ciljev. Kitajci so v tem zagotovo uspešni. Njihov napredek pa ni vsem po godu, še posebej moti tiste, ki so do zdaj urejali svet po svoji meri. Najbolj odkrito skuša postaviti svet v »stare tirnice« sedanji ameriški predsednik Trump, ki je Kitajski napovedal trgovinsko vojno. Pa ne le Kitajski, tudi vsem drugim državam, ki se niso pripravljene podrediti njegovim načrtom. Drži, da lahko ZDA že zaradi svoje gospodarske moči naredijo veliko škode, vendar je današnji svet medsebojno tako povezan, da bodo višje carine prizadele tudi ameriško gospodarstvo.
Trumpa moti prizadevanje Evropske unije, da postane tudi v gospodarskem pogledu bolj povezana in posledično tudi močnejša. V Washingtonu bi želeli ukazovati, s kom naj posamezne države sodelujejo. Zdaj sta na njihovem črnem seznamu Iran in Rusija. Prvi zaradi domnevnega razvijanja jedrskega orožja, Rusi pa so tako ali tako dežurni krivci za vse ameriške težave. Toda ta ameriška »navodila« so do zdaj pri večini Evropejcev naletela na gluha ušesa. Nemčija na primer nadaljuje gradnjo severnega toka, ki bo iz Rusije dobavljal zemeljski plin. Tudi z Iranom Evropejci nočejo prekiniti stikov, saj so prepričani, da sporazum o ustavitvi razvoja jedrskega orožja ostaja veljaven, čeprav so Američani svoje sodelovanje preklicali. V ozadju je seveda ameriško prizadevanje, da bi nadzorovali svetovni energetski trg. Ena izmed poti, ki naj bi vodile do tega cilja, je netenje vojaških spopadov na Bližnjem vzhodu. Ti obenem povečujejo možnosti za prodajo orožja in pri tem poslu nikogar ne moti, da je največja žrtev tega prerivanja za prevlado civilno prebivalstvo. Število žrtev gre v stotisoče, poleg tega pa vojne prisilijo ogroženo prebivalstvo, da išče zatočišče v varnejših delih sveta. Na primer v Evropi. V resnici je begunsko vprašanje mogoče dolgoročno rešiti z odpravo vzrokov, to pa so vojne in vse večja revščina prizadetega prebivalstva. Velesile, ki iz ozadja podpihujejo vojne požare, v svojih uradnih stališčih rade poudarjajo, da jim gre za mir in stabilnost, v resnici pa sledijo svojim koristim.
Ameriška administracija se zelo rada postavlja kot nekakšen svetilnik demokracije in branitelja človekovih pravic, vendar je ta samopodoba prav nič ne ovira pri orožarskih poslih. Predsednik Trump je sicer ob izginotju saudskega novinarja Džamala Hašodžija zagrozil, da bodo v Riadu občutili »resne« posledice za svoje početje, vendar je hkrati zagotovil, da ostaja 110 milijard dolarjev vreden orožarski posel v veljavi. Tudi v Moskvi znajo svoje početje prilagoditi pragmatičnim ciljem. Že res, da imajo Kurdi načeloma pravico do samostojnosti, vendar je za Ruse veliko pomembnejše, da v Damasku ostane na oblasti Asad. Na Bližnjem vzhodu imajo namreč tudi Rusi svoje strateške načrte in pri tem ima pomembno vlogo sirsko ozemlje. Ni kaj, eno so besede, drugo pa dejanja.
Pogosto se z neskladnostjo med razglašenimi vrednotami in dejanskim ravnanjem srečujemo tudi v Evropski uniji. Čeprav je Evropska komisija zelo nedvoumno ugotovila, da Madžarska in Poljska kršita vrednote, ki sta jih ob vključitvi sprejeli, se ne zgodi nič. Podobno je s hrvaškim zavračanjem arbitražne razsodbe o določitvi meje s Slovenijo. Tako ravnanje ogroža trdnost evropske skupnosti enakopravnih narodov in držav, tega pa bi se morali zavedati predvsem tisti, ki jim je zaupana odgovornost voditi to skupnost. Kot kaže, so na obzorju nove preizkušnje, morebiti celo novi oboroženi spopadi.
